Paul Banks: »Nisem oboževalec postpunka«
Frontman newyorške skupine Interpol
Paul Banks je svoj drugi samostojni projekt ustvarjal, medtem ko je bil na turnejah s skupino Interpol.
© Helena Christensen
Paul Banks, pevec in kitarist znane newyorške skupine Interpol, ki smo jo lani poslušali v ljubljanskih Križankah, je pred kratkim izdal samostojno ploščo s preprostim naslovom Banks. Prav zaradi nje se zdaj vrača v slovensko prestolnico, v živo jo bo predstavil na sobotnem koncertu v Kinu Šiška.
Banks ni vaša prva samostojna plošča. Že pred tremi leti ste izdali samostojno ploščo pod psevdonimom Julian Plenti, ki ste ga uporabljali, ko ste se začeli ukvarjati z glasbo.
Julian Plenti je bilo moje umetniško ime, ko sem bil še na faksu in preden je nastala skupina Interpol. Pod tem imenom sem nastopal na različnih skupnih in samostojnih koncertih. Komade, ki sem jih ustvaril v tistem času, sem imel ves čas v glavi in zdelo se mi je, da bi jih nekoč lahko tudi izdal. Tako je nastal album Julian Plenti Is … Skyscrapers, na katerem je večina mojih starih materialov. Po drugi strani se mi je zdelo, da bi bilo dobro izdati ploščo pod psevdonimom, ki bi vseboval vsaj malce skrivnostnosti.
Vas je bilo morda strah odzivov oboževalcev vaše matične skupine in glasbenih kritikov?
Ne morem reči, da me je bilo strah, saj je bila kljub drugemu imenu na naslovnici albuma moja fotografija, nisem pa želel, da bi se moje samostojno delo enačilo z delom v skupini Interpol. Navsezadnje gre za materiale, ki sem jih napisal pri osemnajstih letih, tako je bila izdaja tega albuma pravzaprav nekakšna komunikacija z mojim mlajšim egom. S tem sem končno zaokrožil neko obdobje svojega življenja, in to mi je dalo zagon za ustvarjanje novih materialov.
Kako ste zadovoljni z uspehom novega samostojnega albuma, ki ga boste predstavili na ljubljanskem nastopu?
Mislim, da se ne bo pretirano predvajal po radijskih postajah, a moj namen niti ni bil, da bi ga prodal v milijon izvodih. Zadovoljen sem že s tem, da se moja glasba sliši ter da oboževalci in tudi drugi spremljajo moje delo in obiskujejo moje nastope. Vsekakor ne pričakujem enakega načina obravnave kot pri skupini Interpol, saj gre za precej intimnejši album. Tudi če plošček ne bi bil dobro sprejet, bi še naprej ustvarjal lastno glasbo.
Material za vaš novi album je nastajal med napornimi turnejami s skupino Interpol. Kako vam je uspelo uskladiti oboje?
Že med nastajanjem prvega samostojnega albuma se mi je zdelo, da bo težko najti ekipo glasbenih sodelavcev, zato sem se za ustvarjanje glasbe postopoma naučil uporabljati računalnik. Ko sem se lotil drugega albuma, z osebjem nisem imel več težav, saj sem vse lahko postoril sam – poskrbel sem za zamisli, aranžmaje, ritemsekcijo, pihalno sekcijo … Med turnejami sem komade snemal kar v hotelskih sobah in že pred odhodom v studio sem jih imel večinoma narejene, zato mi je tokratni album uspelo izdati v precej kratkem času.
Zanimivo je, da ste prvo samostojno ploščo izdali ravno v času, ko je Interpol zapustil basist Carlos Dengler. Kako je njegov odhod vplival na delovanje skupine?
Carlos Dengler je bil zelo pomemben član skupine Interpol. Je izredno dober glasbenik in človek, ki je nedvomno zaznamoval našo skupno glasbeno pot. Vendar mislim, da njegov odhod ni pretirano vplival na delovanje skupine. Seveda je glasba brez njega nekoliko drugačna, a še zmeraj je prepoznavna in dobra. Podobno kakor za Carlosa lahko rečem tudi za Daniela Kesslerja in Sama Fogarina – gre za glasbenika, ki bi s svojimi zamislimi in znanjem brez težav izdala samostojno ploščo. Ravno v tem je Interpolova največja težava: člani skupine smo vedno imeli veliko zamisli, a te je bilo v procesu skupnega ustvarjanja težko uskladiti …
Toda ko poslušam Interpol, pogosto dobim občutek, kot da ste vsi člani skupine rasli ob isti glasbi, postpunku iz osemdesetih let prejšnjega stoletja.
Večino Interpolovih materialov sta napisala Daniel in Carlos, zlasti na našem zadnjem albumu, tako da lahko rečem, da sta onadva najbolj vplivala na končno podobo naše glasbe. Tudi zato se moj samostojni album precej razlikuje od tistega, kar ustvarjam z Interpolom.
Kako pa gledate na revival postpunka? Interpol velja za eno najbolj prepoznavnih skupin tega glasbenega sloga.
Ne zanima me, kaj si o naši glasbi mislijo drugi in kako jo označujejo. Čeprav so mnogi prepričani o nasprotnem, sam nisem oboževalec postpunka. Moram priznati, da so me nenehne primerjave z legendarnimi postpunkovskimi skupinami sprva izredno motile, nato pa sem se nanje preprosto navadil. Če se bo čez deset let pojavil revival grungea, pa me bo ta gotovo zanimal, saj sem užival v glasbi Nirvane in drugih bendov iz tega obdobja. Ravno zato ne obsojam skupin, ki na kakršenkoli način obujajo nekoč priljubljene in kakovostne glasbene žanre.
Kaj pričakujete od ljubljanskega nastopa?
V Ljubljani sem že nastopil z Interpolom in mesto se mi je vtisnilo v spomin. Komaj čakam, da vidim, kako je vaše čudovito mesto videti pozimi.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.