Nepošteni boj

Med letoma 1990 in 1993 so delavci Livarne Vuzenica prejemali prenizke plače, kasneje pa so ostali še brez obljubljenega deleža v podjetju. Po 20 letih je sodišče odločilo, da jim mora državna Družba za svetovanje in upravljanje (DSU) plačati odškodnino, vendar denarja še niso dobili.

Za lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom družb je bil pristojen sklad za razvoj oziroma njegov upravni odbor. Ta je leta 1995 sprejel obliko privatizacije, po kateri bi lahko delavci Livarne Vuzenica z zadolžnicami za neizplačane plače in s certifikati olastninili družbo. Delavcem so potem predstavniki sklada, ki se je leta 1997 preoblikoval v Slovensko razvojno družbo (SRD), leta zagotavljali, da se ukvarjajo s privatizacijo in da se zatika zgolj pri podrobnostih.

Delavci so bili zavedeni. Uprava sklada se je aprila 1996 v nasprotju z zakonom odločila, da bo terjatve, ki jih je imel sklad do Livarne, spremenila v lastniški delež. S tem se je družbeni kapital v Livarni zmanjšal in delavci dejansko niso imeli več kaj lastniniti. To so izvedeli šele leta 2000, ko je SRD svoj delež v Livarni prodal Surovini Maribor in podjetju TDR Ruše za 200 milijonov tolarjev (okoli 835 tisoč evrov). Ker delavci v teh letih niso pomislili, da jih zavajajo, niso zahtevali vračila za premalo izplačane plače, in možnost, da bi to storili, je zastarala.

Leta 2001 so delavci tožili SRD za odškodnine. Po devetih letih je ljubljansko okrajno sodišče DSU-ju, pravnemu nasledniku SRD-a, naložilo, da mora 357 delavcem plačati po 600 do 4000 evrov ali skupno okoli milijon 200 tisoč evrov. Sodba je leta 2011, ko jo je potrdilo višje sodišče, postala pravnomočna in izvršljiva. Ker DSU denarja ni izplačal, so delavci zahtevali izvršbe, a je DSU zoper te zahteve podal ugovore. Ljubljansko okrajno sodišče je nekatere ugovore že zavrnilo, a se je DSU pritožil. O pritožbah zdaj odloča višje sodišče v Ljubljani. Vzporedno je DSU vložil tudi predlog za dopustitev revizije sodbe, ki je delavcem prisodila denar. Zdaj o tem odloča vrhovno sodišče in morda bo še ustavno.

Delavci se čudijo, zakaj še vedno nimajo denarja, čeprav je sodišče DSU-ju naložilo, da jim ga mora izplačati. V DSU-ju priznavajo, da jih pravdanje stane več deset tisoč evrov. Vendar vztrajajo, da delavci niso upravičeni do odškodnin, saj v času lastninjenja v podjetju družbenega kapitala ni bilo več. Če bi torej DSU popustil in upošteval odločitev višjega sodišča, »bi bil to lahko precedenčni primer za številne druge neupravičene zahtevke«, pojasnjujejo.

Odvetnik delavcev Dragan Đuragić se čudi, saj po njegovem ni nobenega podobnega primera in ga tudi nikoli ne bo, razen če bomo še kdaj nacionalizirali premoženje in ga potem spet privatizirali, tako kot smo to delali v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Đuragić dodaja, da tudi če bi DSU izplačal odškodnine delavcem in kasneje dokazal, da ti do njih niso upravičeni, ne bi imel težav s tem, da bi denar dobil nazaj. Ti ljudje, ki jim tri tisoč evrov pomeni ogromno, ne bi zapravljali za sodne takse in odvetnike, če bi sodišče pravnomočno odločilo, da morajo denar vrniti. Žal lahko za državne družbe ugotovimo ravno nasprotno.