Umik iz sence velikega benda?

Ko frontman kakšnega slovitega benda izda samostojno ploščo, se zmeraj vprašamo, ali gre zgolj za kratkotrajen umik iz matične skupine ali pa za naveličanost nad dosedanjim delom v skupini.

Newyorška skupina Interpol je ena tistih zasedb, ki so pod močnim vplivom postpunkovske tradicije zaslovele kot nekakšni novi Joy Division – z enostavnimi in dobro premišljenimi kitarami, trdno ritem sekcijo ter hladnim, a vseeno karizmatičnim vokalom pevca in kitarista Paula Banksa jim je uspelo znova povzdigniti glasbeni žanr, ki je na pogorišču punka nastal na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta prejšnjega stoletja.

Dejstvo, da se zgodovina rock glasbe nenehno ponavlja, z najizrazitejšimi žanri vred, je že znano vsem njenim sledilcem, zato smo vedno presenečeni, kadar na površje izplavajo izvajalci, ki jim kljub očitnemu posnemanju svojih vzornikov v glasbenem poslu uspe. In Interpol so ravno takšni – skupina, ki je hote ali nehote zaslovela z glasbenim idiomom, ki je svetovnemu poslušalstvu že dvajset let pred izdajo njihovega prvega albuma predstavil vrhunce tega glasbenega sloga.

Do podobnih ugotovitev je najverjetneje prišel tudi njihov pevec Paul Banks, ki je pred kratkim izdal prvo samostojno ploščo, naslovljeno Banks. Pred tem je sicer že izdal samostojni album, in sicer pod psevdonimom Julian Plenti, ki ga je uporabljal v študentskih časih, a po izdaji novih samostojnih materialov ga je opustil.

Predstavitev njegovega novega ploščka v ljubljanskem Kinu Šiška, kjer so mu pomagali še trije spremljevalni glasbeniki, je bila kljub izredno slabemu vremenu še kar solidno obiskana, Banks pa se je v živo predstavil kot avtor, ki bo v prihodnosti gotovo še presenetil.

Repertoar se je večinoma dotikal nove plošče, šlo je skratka za večinoma kitarsko usmerjene skladbe, podkrepljene s trdno ritem sekcijo in značilnim Banksovim baritonom, ki tudi v tej zasedbi, tako kot pri Interpolih, pomeni tisto sestavino, ki na koncu opazno zaznamuje njegovo glasbo.

Razlika je le v tem, da so njegove samostojne skladbe veliko intimnejše, nekoliko bolj eksperimentalne (to je pokazal zlasti med izvajanjem komada Lisbon) in originalnejše od tistega, kar počne s svojo matično zasedbo, čeprav na trenutke odtavajo v neznano in se potem vrnejo v bistveno izboljšani izvedbi.

Umirjen, a vsekakor prepričljiv nastop je bil razmeroma kratek, skupaj z bisom dolg le dobro uro in četrt, vendar je Banks presenetil že s tem, da ni zaigral nobenega komada svoje matične zasedbe (ne moremo pa zatrditi, da nas nekateri niso spomnili na Interpol), seveda pa je predstavil skladbe, ki jih je še kot mladenič igral pod psevdonimom Julian Plenti.

Nekoliko hermetičen, a v vsakem primeru zanimivejši in boljši nastop kot tisti pred letom in pol z Interpoli.