Pozabili ste ustanoviti stranko!

Slovensko protestno gibanje mora paziti le, da se mu ne bo zgodilo to, kar se je zgodilo zakonskemu paru v Kubrickovih Široko zaprtih očeh. Na koncu, ko ležita v postelji, se jima namreč zazdi, da sta nekaj pozabila. Le kaj? Tuhtata – in potem se spomnita: »Pozabila sva fukati!« Slovensko protestno gibanje mora torej paziti, da ne bo na koncu ugotovilo, da je nekaj pozabilo in se potem spomnilo: Saj res, pozabili smo ustanoviti stranko!

Mnogim v protestnem gibanju se ideja politične stranke upira: nočemo biti kot oni! Točno, ni treba biti kot oni – treba je biti hujši kot oni! Treba je ustanoviti stranko, ki bo izkoristila ta nedoločno ogromni potencial protestnega gibanja: to je pravi teror za politične elite, zato tudi delajo vse, da do predčasnih volitev ne bi prišlo. Če kdo, potem prav politične elite vedo, koliko je ura. Anketa, ki jo je objavilo Delo, kaže, da bi 60 % volivcev svoj glas dalo novi stranki brez preteklih bremen.

Zato je tudi povsem logično, da teror protestnega gibanja v očeh političnih elit zbledi pred terorjem politične stranke, ki bi zrasla iz protestnega gibanja. Protestno gibanje brechtovsko vzklika: kaj je rop banke v primerjavi z njeno ustanovitvijo! Slovenske politične elite pa strahoma – kot odmev – javkajo: kaj je protestno gibanje v primerjavi z ustanovitvijo protestne stranke! Nič ni hujšega. Ali pač – protestno gibanje, ki pozabi ustanoviti stranko.

Ali lahko protestno gibanje preživi brez stranke? Ali lahko svoje cilje doseže brez stranke? Ali lahko razmere ekonomskega, socialnega in političnega življenja spremeni z javnimi tribunami o vrednotah? Ali lahko gibanje postane stranka, ne da bi ostalo gibanje? Zgodovina pravi, da ne. Odločno ne. V vseh štirih točkah.

Moč kolektivne akcije

Ko se je končala II. svetovna vojna, kakih protestnih gibanj dobrih deset let ni bilo (civilna družba je pač dremala), potem pa so se vendarle pojavila, toda ne na celini, ampak na otoku. Leta 1958 je namreč Veliko Britanijo preplavila Kampanja za jedrsko razorožitev, ki je vključevala tudi protestne marše, tako imenovane Aldermastonske marše. Ime so dobili po mestu Aldermaston, kjer so izdelovali jedrsko orožje in kjer se je običajno končal marš protestne množice.

Marširalo je na tisoče protestnikov, ki so zahtevali jedrsko razorožitev, konec jedrskih poskusov in odpravo hidrogenske bombe, toda to je bil le vrh ledene gore – protestniki so zahtevali tudi izstop iz Nata in konec militarizma, »atomske dobe«, hladne vojne, paranoje, politike zastraševanja in blokovske delitve. A tudi to še ni bilo vse: zahtevali so spremembo ali pa že kar odstranitev politike, ki je tako družbo – jedrsko, militaristično, blokovsko, paranoidno, ustrahovano – ustvarjala.

Zgodovina je jasna: kadar protestno gibanje ni ustanovilo stranke, se je ujelo v začarani krog in razvodenelo, zlagoma pa se je začelo tudi vse bolj drobiti.

To, kar se je pri nas začelo z mariborskimi radarji ter se končalo z vseslovenskimi vstajami in zahtevami po odstopu vlade, odhodu političnih elit in bolj neposrednih volitvah, se je v Britaniji začelo z jedrskim orožjem ter se končalo z zahtevami po koreniti spremembi zasmrajene in skorumpirane politike, potemtakem po novi, drugačni politiki, ki ne bi več ustvarjala antidemokratične družbe strahu, po obnovitvi demokracije, ki ne bi več ustvarjala invalidne, prestrašene, apatične, zasmrajene družbe.

Apatičnega, pasivnega, apolitičnega dremeža je bilo konec. Na sceno so stopili aktivni državljani, ki so imeli dovolj te noči demokracije, ki so imeli občutek, da njihovih interesov v parlamentu nihče več ne predstavlja, in ki politike niso hoteli več prepuščati političnim elitam. Kot pri nas. Dovolj so imeli vladajočih elit, ki so živele le za privatizacijo, zanemarjale socialno državo (zdravstvo, šolstvo), poglabljale neenakost ter ustvarjale ozračje vsesplošne brezvoljnosti in politične dezorientiranosti, pa tudi vtis, da alternative temu ni in da nezadovoljstvo ni nekaj kolektivnega, ampak izključno osebnega. Kot pri nas. Ljudje so pač spoznali, da interesi vladajočih elit niso njihovi interesi. Živeti niso hoteli več niti v strahu niti v reducirani demokraciji. Kot pri nas. Dovolj so imeli mantre političnih elit: dajmo kapitalizmu proste roke, pa bo rešil vse probleme! Kot pri nas. Politične elite so kanale političnega odločanja zaprle – in protestno gibanje, ki je hotelo več demokracije in predvsem več neposredne demokracije, jih je hotelo le odpreti. Kot pri nas.

In ja, tudi v Veliki Britaniji je skušala desnica to protestno gibanje, ki je hotelo nazaj tako državo kot dostop do političnega odločanja, prikazati kot frontno krinko levice, toda dejansko je šlo, kot pri nas, za množico neodvisnih civilnih gibanj, ki so se zlila v eno gibanje, onstran tradicionalnih političnih delitev, onstran klasične blokovske delitve, onstran logike hladne vojne, še več, gibanje je nastopalo kot tretji blok, kot politična alternativa.

Evropa, pravi Massimo Teodori, zgodovinar protestnih gibanj, tako množičnega protestnega gibanja, vsaj po II. svetovni vojni, ni pomnila. Daleč od tega. Protestno gibanje je bilo množično (leta 1958 se je na zaključni prireditvi v Londonu zbralo 50.000 ljudi, tri leta kasneje pa že 150.000), razumelo je trike taktičnega in psihološkega boja (marše so najprej končevali v Aldermastonu, potem pa raje v Londonu, ker se je tam zbralo več ljudi), stegnilo se je onstran tradicionalnega umevanja politike, razglašalo se je, kot rečeno, za tretji blok, ljudem je začelo vračati zaupanje v moč kolektivne akcije, toda pozabilo je ustanoviti politično stranko, ki bi politiko korenito spremenila in odpravila razmere, v katerih so lahko politične elite ljudem vsiljevale apatijo, strah in vitko demokracijo.

Detonatorji revolucije

Britansko protestno gibanje – Kampanja za jedrsko razorožitev – je bil le uvod v protestna gibanja, ki so Evropo preplavila v naslednjih dveh dekadah. Že sredi petdesetih so se v Franciji, ki je bila tedaj že globoko sredi alžirske vojne, pojavile spontane zahteve po ukinitvi obveznega vojaškega služenja. Te zahteve, ki so sprva prihajale predvsem s strani samih vojakov in rezervistov, so zlagoma prerasle v tajno solidarno mrežo, ki je francoskim vojakom omogočala varno dezertiranje, skrivanje ali pa emigracijo, potem pa v izbruh državljanske nepokorščine in množično civilnodružbeno gibanje, ki ni zahtevalo le ukinitve obveznega vojaškega služenja, ampak tudi konec alžirske vojne, umik Francije iz Alžirije, prepoved mučenja, dekolonizacijo, demilitarizacijo Francije in korenito spremembo politike, ki je ustvarjala razmere, v katerih so lahko vladajoče elite Francijo držale v šahu, jo strašile in histerizirale, demokracijo pa spreminjale v neuspeh.

Politične elite so vedno izvajale nasilje kapitalizma izrednih razmer, protestno gibanje in zunajparlamentarno organiziranje političnega življenja pa razglašale za nasilje. Kot danes pri nas.

Francosko protestno gibanje, ki so ga oblasti šikanirale, cenzurirale, globile in sodno preganjale, je delovalo onstran utečenih političnih delitev, odkrivalo je nove načine političnega boja, ljudem pa je vračalo zaupanje v moč in smiselnost kolektivne akcije, toda politično stranko, ki bi odpravila razmere, v katerih so lahko politične elite svoje lastne interese – in interese korporativnih, kapitalskih elit – postavljale nad interese ljudstva, je pozabilo ustanoviti. Združena socialistična stranka, ki je sicer tedaj nastala (in ki je skušala biti pragmatična, aktivistična, nedogmatična, gibalna ipd.), je – tipično! – igrala le most med zunajparlamentarnim gibanjem in parlamentarno »levico«, ki je skušala gibanje itak kooptirati in ga s tem ukrotiti, saj ji je hodilo v zelje in obenem ogrožalo samo politiko parlamentarnega kupčevanja, ki predvideva le – za ljudstvo bolj ali manj katastrofalne – kompromise med interesi strank, ne pa tudi kompromisov z interesi ljudstva, in ki ne prenaša razmer, v katerih središče politične akcije in vir političnega organiziranja ne bi bile klasične politične stranke, tradicionalne politične elite.

Nič drugače ni bilo tako rekoč sočasno v Nemčiji, kjer se je pojavilo protestno gibanje, ki je nasprotovalo ponovnemu oboroževanju Nemčije in »atomski smrti«, ki je prirejalo množične marše, ki je ljudi spet prelevilo v aktivne državljane in ki je zlagoma zahtevalo tudi temeljito spremembo politike, s katero so profitirale le politične elite, ki so nemško družbo militarizirale in histerizirale, demokracijo pa reducirale, toda politične stranke, ki bi odpravila razmere tega ponovnega oboroževanja Nemčije in »atomske smrti«, ni ustanovilo. Ker se protestno gibanje ni politično angažiralo, kot bi se moralo, je Nemčijo prepustilo vse hujši avtoritarnosti političnih elit, ki so najbolj uživale prav v depolitiziranosti družbe in ki so lahko zdaj kanale političnega odločanja še bolj hermetično zaprle.

Če je pri nas vlogo detonatorja protestnega gibanja odigral mariborski radar, v Veliki Britaniji jedrsko orožje, v Nemčiji ponovno oboroževanje (in dobrih deset let kasneje obisk iranskega šaha), v Franciji pa obvezno vojaško služenje, potem je v Franciji deset let kasneje vloga detonatorja protestnega gibanja, štrajkov in nemirov pripadla seksu, ali bolje rečeno – študentskim naseljem, v katerih so morali fantje spati ločeno od deklet, v ločenih paviljonih, obiski pa so bili prepovedani. Študentski protestniki so najprej zahtevali odpravo te spolne segregacije, te represivne politike, potem pa tudi boljše študijske razmere, več demokracije, več politične svobode in več besede pri odločanju, zmanjšanje vpliva administracije, ki jim je vsiljevala svojo moralo in svoja pravila in ki jih je spreminjala v blago, v poslušne tehnokrate, dokler se ni njihova kritika univerze prelevila v kritiko družbe, v kritiko represivne narave zahodnih demokracij, ki je prerasla v leto 1968, izraz nezadovoljstva z obstoječim, največje in najmnožičnejše protestno vrenje v dotedanji zgodovini. Preplavilo je množico držav. Francijo, Nemčijo, Italijo. Tudi Jugoslavijo. In ostali svet – Ameriko, Japonsko, Mehiko in tako dalje.

Kapitalizem izrednih razmer

Po Evropi je spet hodila pošast, ki je vzklikala: status quo ne pride več v poštev! Študentje, ki so jih politične elite – z vsiljevanjem vse težje prebavljive monotonije marljivosti, trošenja in prividov enakopravnosti – depolitizirale, uspavale, omrtvičile, osamile in odtujile kolektivnemu boju za skupno dobro, so se aktivirali. Spet so se čutili žive. Svet brez alternativ je dobil alternativo.

Študentje po vsej Evropi – od Francije do Nemčije in od Italije do Nizozemske (oh, in ne le študentje) – so odkrivali moč kolektivne akcije, ustanavljali komune, skvote in akcijske odbore, pisali manifeste, stavkali, agitirali in samoupravljali, prirejali demonstracije, seminarje in predavanja, sprejemali resolucije, kovali bojna gesla, zasedali univerze in tovarne, ustanavljali svobodne univerze in ljudske skupščine, organizirali četrtne skupnosti, postavljali barikade, krepili mreže solidarnosti in nehierarhičnosti, iskali skupno politično platformo, se ponekod – izrazito recimo v Franciji – povezali z delavci in sindikati (generalni štrajk), zahtevali neposredno demokracijo, odstop vlade in odhod političnih elit. In te nove oblike kolektivnega organiziranja, demokratičnega odločanja in političnega izražanja, ki so potekale onstran tradicionalnih političnih strank, onstran obstoječih političnih struktur in onstran tega, kar je predvideval status quo, so razumeli in doživljali kot otoke prihodnje družbe, kot svetlikanje prihodnosti. Tako kot danes, pri nas.

In tako zdajšnje kot tedanje protestno gibanje se je zavedalo, da so reformistične zahteve, recimo zahteve po izboljšanju študijskih in delovnih razmer ali pa po dvigu plač, le slepa ulica in da je treba korenito spremeniti družbeni sistem, v katerem so ljudje prisiljeni moledovati za izboljšanje razmer in višje plače in v katerem na parlamentarnih volitvah, ki pridejo vsaka štiri leta, ne odločajo, ampak le potrjujejo odločitve političnih elit.

Politične elite pa so tako tedaj kot zdaj v grozi ugotovile, da obstajajo hujše in nevarnejše zahteve od zahtev po višjih plačah – zahteve po višji demokraciji, zahteve po bolj neposredni demokraciji, zahteve po osvoboditvi kanalov političnega odločanja, zahteve po temeljiti spremembi ekonomskih in političnih razmer, v katerih demokracija nastopa le še kot marionetni varuh kapitalizma. Tako kot zdajšnjemu je bilo tudi tedanjemu protestnemu gibanju povsem jasno, da kapitalizem samo demokracijo vse bolj omejuje, izključuje in izriva, da je potemtakem sploh ne potrebuje in da jo doživlja kot oviro, kot motnjo.

In ne pozabite: to je bil čas »družbe blaginje« (potrošniške družbe, postindustrijske družbe ipd.), ko je kapitalizem deloval na videz gladko in uspešno, čas, ko so govorili, da je kapitalizem rešil in odpravil vse družbene probleme (družbeni problemi so mutirali v osebne krize), in obenem čas, ko so razglašali konec ideologij, ideoloških bojev in ideološkega nasilja, toda bolj ko je izginjalo ideološko nasilje, bolj so ljudje na svoji koži občutili nadideološko nasilje kapitalizma, kapitalistično nasilje nad vsakdanjim življenjem, saj so ugotovili, da je kapitalizem – ta »konec ideologij« –postal ideologija in da se je zažrl v vse pore vsakdanjega življenja, tako v zdravstvo kot v šolstvo, tako v vrtce kot v vojašnice, tako v ceno stanovanj kot v kakovost vode, tako v atomsko smrt, s katero so jih strašili, kot v zrak, ki so ga dihali.

V vseh državah je desnica protestno gibanje, ki je hotelo nazaj tako državo kot dostop do političnega odločanja, skušala prikazati kot frontno krinko levice.

Protestno gibanje ni imelo več nobenih iluzij: parlament, shajališče skorumpiranih političnih elit, ki so izgubile vso verodostojnost, ne more biti več središče političnega odločanja, še toliko bolj, ker je postalo jasno, da politično sploh ne odloča več parlament, ampak kapital, in da je ves sistem narejen tako, da služi le interesom družbenih elit. Protestniki v to, da je mogoče kaj doseči z javnimi tribunami o vrednotah, niso več verjeli, kakor tudi niso več verjeli, da je do sprememb mogoče priti v okviru statusa quo in obstoječega parlamentarnega sistema. Še zadnjemu Marsovcu je bilo namreč jasno, da so se politične elite – v nasprotju s protestnim gibanjem, ki se je za oblast borilo zato, da bi spremenilo politične in ekonomske razmere življenja – za oblast borile le zato, da ne bi ničesar spremenile, da bi torej vse ostalo isto.

Tako zdajšnjemu kot tedanjemu protestnemu gibanju pa je bilo jasno še nekaj: bolj ko so politične elite služile le še kapitalskim elitam, bolj se je kapitalizem spreminjal v kapitalizem izrednih razmer. Zato ni čudno, da so parlamenti po hitrem postopku sprejemali nove zakonodaje o hitrih postopkih v primeru izrednih razmer, s čimer je postalo jasno, da represivni aparat ni namenjen varovanju reda in zakona, ampak ohranjanju družbenih elit in sistema, ki najbolje služi njihovim interesom. Kot pri nas: to, kar se je začelo z izrednimi sejami, se je nadaljevalo s šikaniranji protestnega gibanja, oboroževanjem policije (»lažna bazna postaja«), angažiranjem huliganskih provokatorjev, sklicevanjem »mitingov resnice«, solzivcem, izdajanjem plačilnih nalogov domnevnim organizatorjem protestov in sprejemom zakonodaje, ki daje policiji večja pooblastila.

Logično: politične elite, ki so ohranjale nasilje kapitalizma izrednih razmer, so protestno gibanje in zunajparlamentarno organiziranje političnega življenja razglašale za nasilje. Kot pri nas. Desnica je protestne shode razglašala za nekaj ilegalnega, za poskus državnega udara z ulice, za upor zombijev.

Stranka ali teror

Protestno gibanje, ki je ob koncu šestdesetih preplavilo Evropo, ni hotelo biti le gojišče novih, perspektivnih političnih kadrov, ki jih bodo potem prevzele politične stranke, toda politično stranko, ki bi izkoristila siloviti potencial samega protestnega gibanja in s katero bi lahko spremenilo razmere ekonomskega in političnega življenja, je pozabilo ustanoviti.

Ne da recimo v Franciji niso iskali politične oblike, ki bi ves ta potencial in vso to spontanost organizirala, toda nastale so le leninistično-marksistične, trockistične, maoistične, anarhistične »grupice«, ki so bile zgrajene »od zgoraj«, partijsko, polne fraz, prepričane o svoji nezmotljivosti, obenem pa so nastopale preveč ideološko, preveč sektaško, preveč elitistično in preveč dogmatično, da bi lahko računale na množičnost, na široko volilno bazo, še toliko bolj, ker niso bile sposobne voditi niti samih sebe.

Politične elite, etablirane parlamentarne stranke, ki so zavračale politične akcije, katerih izvir niso bile same politične elite, so se panično združile in stisnile skupaj, da bi zaščitile svoje interese in status quo. Hja, kot pri nas. In ta odziv političnih elit je protestno gibanje le še dodatno utrdil v prepričanju, da ima prav: da so vsi isti. Da so torej politične elite neodrešljive. Navsezadnje, tako kot naše so delale vse, da protestno gibanje ne bi preraslo v politično formacijo, v politično alternativo: nič represivnega ji ni bilo tuje (aretacije, sodni pregoni, prepoved demonstracij, izgon tujih študentskih liderjev ipd.).

In ker protestno gibanje ni ustanovilo stranke, se je ujelo v začarani krog in razvodenelo, zlagoma pa se je začelo tudi vse bolj drobiti – in bolj ko se je drobilo, bolj so se sektaške, militantne skupine odcepljale od gibanja, se potapljale v ilegalo in prevzemale gverilski način boja. Ali natančneje: stebre kapitalizma in družbenih elit so začele ciljati teroristične organizacije, recimo Rdeče brigade in Baader-Meinhof, ki so skušale status quo spremeniti s terorjem.

Politične elite v terorju vedno vidijo manjše zlo kot v spremembi razmer ekonomskega, socialnega in političnega življenja.

Politične elite, ki so same ustvarile možnosti za razmah terorizma, so poudarjale: teror je Zlo! Toda ironično: v terorju so videle manjše zlo kot v spremembi razmer ekonomskega, socialnega in političnega življenja. Še huje: v terorju so videle manjše zlo kot v pojavitvi politične alternative. Pravi teror ni bil terorizem, ampak politična alternativa. Kdo jamči, da tako ne razmišljajo tudi naše politične elite? Vsekakor, teror je nevaren, toda nič manj od političnih elit.

Zgodovina povojne Evrope je zgodovina protestnih gibanj, ki so pozabila ustanoviti stranko. Ali bolje rečeno: protestna gibanja so ustanovitev stranke, ki naj bi spremenila razmere ekonomskega, socialnega in političnega življenja, preložila v prihodnost. Slovensko protestno gibanje bi se moralo ob tem vprašati le: kaj če smo mi, tu in zdaj, tista prihodnost, ki se je svetlikala v njihovih akcijah in zahtevah? Kaj če smo mi, tu in zdaj, tisti, od katerih so pretekla protestna gibanja pričakovala, da si bomo upali zmagati?