Dr. Alain Pellet vs. Franc Pukšič

Slovenija je šele pred kratkim dobila prvi učbenik mednarodnega prava. Napisal ga je, kot je znano, bivši predsednik države dr. Danilo Türk, še preden je vstopil v politiko. Pred njim so si slovenski študentje pomagali z učbeniki znanega hrvaškega profesorja dr. Juraja Andrassyja. V Sloveniji imamo sicer kar nekaj uglednih mednarodnih pravnikov, kot so dr. Borut Bohte in dr. Mirjam Škrk na ljubljanski Pravni fakulteti ali dr. Bojko Bučar in dr. Milan Brglez na Fakulteti za družbene vede, a vsi našteti so strokovnjaki za raznovrstna področja. Nihče izmed njih ni imel priložnosti, da bi se specializiral za posamezne dele mednarodnega prava, kot sta recimo mednarodno pravo morja ali mednarodno pomorsko pravo.

Za obe disciplini na hrvaškem študentje uporabljajo več ločenih učbenikov, od katerih ima recimo samo učbenik dr. Vladimirja Iblerja »Međunarodno pravo mora« z vsemi prilogami 600 strani. Razlika med obema disciplinama je precejšnja. Arbitražno sodišče bo za spor med Slovenijo in Hrvaško uporabljalo izključno mednarodno pravo morja, ne pa pomorsko pravo, ki pravzaprav ni niti del mednarodnega prava. Zgolj mednarodno pravo morja se namreč nanaša na meje in pravila, ki veljajo na posameznih morskih pasovih, mednarodno pomorsko pravo pa se nanaša na zasebne odnose. Ureja recimo promet trgovskih ladij na odprtem morju, njihovo zavarovanje, delo pomorščakov in podobno. Dr. Marko Pavliha, ki rad komentira potek reševanja slovensko-hrvaškega spora o meji na morju, je recimo predstojnik katedre za »pomorsko in prometno pravo na Fakulteti za pomorstvo«, in zato ni mednarodni pravnik niti strokovnjak za mednarodno pravo morja.

Alternativni predlog B za rešitev meje so predlagali etnologinja, umetnostni zgodovinar, teolog – pater, odvetnik in diplomirani inženir kmetijstva. Premier pa ga je poslal parlamentarcem.

Te finese so pomembne, kajti Slovenija bo morala pred arbitražnim sodiščem kredibilno predstaviti svojo argumentacijo in si fiaskov, kakršni so bili v preteklosti, ne bi več smela privoščiti. Ena od bolj znanih, napačnih slovenskih tez, še iz bele knjige o slovensko-hrvaški meji, ki je nastala pod bivšim zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom, je, da sta morje in kopno ločena, češ da gre v tem primeru za »dispozitivno« načelo mednarodnega prava. Zaradi tega je slovenski parlament v Memorandumu o Piranskem zalivu leta 1993 lahko zahteval, da je Piranski zaliv slovenski, kopno pa da je hrvaško. Mednarodni pravniki tega morda ne ločijo, a strokovnjaki za mednarodno pravo morja vedo, da to ni dispozitivno, ampak kogentno (jus cogens) načelo, o katerem ni dvoma. Če bi Slovenija v svoj zagovor danes vključila zahteve iz Memoranduma o Piranskem zalivu iz leta 1993, bi se kvečjemu osmešila pred sodniki arbitražnega sodišča.

To je torej »stroka«. Ampak ali se recimo Franc Pukšič, ki je ta teden v imenu SLS javnosti sporočil, da njihova stranka pripravljenega memoranduma ne bo podprla, te »stroke«, ki jo vodi vrhunski francoski mednarodni pravnik dr. Alain Pellet, sploh zaveda? Kaj pa predsednica strokovnega sveta Zavoda 25. junij pri Slovenski ljudski stranki, dr. Duša Krnel - Umek, ki je poslancem predstavila t. i. predlog B, v katerem naj bi Slovenija zahtevala mejo s Hrvaško tam nekje pri Savudriji? Krnel - Umekova je etnologinja, v pismu poslancem se je norčevala iz dr. Škrkove in jih pozivala, naj sprejmejo kompromisni predlog, saj utegne v nasprotnem primeru Slovenija izgubiti »pomorski status«. Poleg nje, etnologinje, so ta predlog pripravili še umetnostni zgodovinar dr. Peter Pavel Klasinc, teolog pater Marjan Vogrin, odvetnik Danijel Starman in diplomirani inženir kmetijstva Marjan Podobnik. Kako resen je bil njihov predlog, kaže že pismo poslancem. Termina »pomorska država« namreč v mednarodnem pravu morja ni.

A krivec za to vnovično in sedaj že nevarno razvrednotenje stroke ni Zavod 25. junij, temveč predsednik vlade Janez Janša, ki je njihove ideje podprl v nekakšnem modificiranem memorandumu A1 in jih poslal v parlament. Če si je predsednik vlade s svojim manevrom zares prizadeval »maksimalno izkoristiti manevrski prostor, ki ga še daje arbitražni sporazum«, kot je sporočil, potem mu ne bi bilo treba dvomiti o delu strokovnjakov, ki so slovenska stališča pripravili. Spomnimo, da jih je Janša primerjal s šolarji, ki niso opravili svoje domače naloge. Če bi to bilo res, bi jih vlada lahko diskretno opozorila že v preteklosti, saj so njihovo delo ministri minuli teden obravnavali že četrtič in doslej posebnih pripomb niso imeli. Do zadnjega zapleta in novih napetosti je torej očitno prišlo, kot je pravilno ocenila hrvaška zunanja ministrica Vesna Pusić, zaradi slovenskih notranjepolitičnih razlogov. Volitve so očitno blizu. In spet smo videli, kako se predsednik vlade bori za slovenske vitalne interese.