Bogomir Kovač: »Predčasne volitve ne bodo ekonomski samomor države, so pa lahko politični samomor Janše.«

Janša spreminja Slovenijo v svoj politični d. o. o. Zdi se, kot da želi zavestno poslabšati ekonomski položaj države in poglobiti politično dramo.

Čas je za novo ekonomsko politiko, za alternativni razvojni model. Sedanji pristop je dokazano škodljiv. Kako naprej, kako zagotoviti gospodarsko rast in okrevanje? O tem z dolgoletnim kolumnistom Mladine, ekonomistom prof. dr. Bogomirjem Kovačem.

Gospodarska kriza je v Sloveniji postala tudi politična. Bi Janševa vlada obstala, če bi pravočasno spremenila smer svoje ekonomske politike, ali pa so razlogi za politično krizo globlji?

Janševa vlada bi imela v vsakem primeru velike politične težave, problematična ekonomska politika in njena slaba izpeljava sta pomemben, ne pa zadosten razlog. Ključen je padec politične legitimnosti, ki jo je tlakovala ksenofobna mešanica tržnega fundamentalizma, politične avtoritarnosti in ideologije desnega konservativizma. To pa je družbena mineštra, ki uničuje skupno dobro, želeno pravičnost in solidarnost, predvsem pa možnosti za normalno delovanje politične demokracije. Od tod jesenski upor in protesti, zahteve aktivnih državljanov postajajo vse jasnejše, zahtevajo spremembo razvojnega modela in menjavo oblasti. Gre za novo politično-ekonomsko vsebino in drugačen pristop. In to bega vse politične elite, jasno, da bolj desne na oblasti kot leve v opoziciji.

Je korupcija v slovenski politiki in biznisu povezana tudi z odsotnostjo jasnega razvojnega koncepta in kredibilnih reform?

Korupcija ima globlje vzroke, razcveti se ob posebnih zgodovinskih priložnostih, poganja jo pomanjkljivo delovanje nadzornih in pravnih mehanizmov, ključen je splošen razkroj moralnih vrednot. Korupcija je splošen znak, da je družba izgubila razvojni kompas. Korupcija ni deviacija, temveč trajna lastnost tržne družbe, liberalizacija in deregulacija sta njeno gnojilo in zato koruptivnost narašča in se širi, po svetu in pri nas, z neoliberalno razvojno paradigmo. Prav tako je korupcija sorazmerna z logiko strankokracije. Mreže političnih in poslovnih elit, nove netokracije, so sodoben fenomen. Zato ne imejmo iluzij, da bomo rešili problem korupcije s privatizacijo in vstopom tujega kapitala. S tem bomo zgolj premešali in delno zamenjali domače mreže s tujimi.

Ostali smo prerazdelitvena in ne razvojna družba, prerekamo se za plen, ne da bi opazili, da je ribnik vedno bolj prazen.

Janša trdi, da bi brezvladje Slovenijo pahnilo v bankrot, ker bi imel proračun likvidnostne težave, ogroženo bi bilo črpanje evropskih sredstev, zastale bi reforme. Bi predčasne volitve res pomenile ekonomski samomor?

Vse je odvisno od tega, kaj si Janša predstavlja kot brezvladje. V normalnih okoliščinah mora država delovati tudi z vlado z omejenimi pooblastili, pa tudi z manjšinsko vlado, kar je očitno sedanja Janševa vizija. Belgija je imela tak primer, Italija ima dolgo zgodovino menjave vlad, država pa mora vmes vendarle delovati. Problem državne likvidnosti je tehnični in ne politični. Uporaba evropskih sredstev je stvar projektov, ki že potekajo. Prav tako so lahko odprti finančni viri do ECB. Težavo lahko pomenijo samo špekulativni finančni trgi, ki na slabih novicah gradijo pribitke na obrestne mere. Toda predčasne volitve ne pomenijo politične destabilizacije, če so spremembe jasno opredeljene, postopki transparentni in informacije kredibilne. Predčasne volitve torej ne bodo ekonomski samomor države, so pa lahko politični samomor Janše, če bo ravnal kot doslej. Janša spreminja Slovenijo v svoj politični d. o. o., kjer so deležniki očitno samo zvesti člani SDS. Zdi se, kot da zavestno želi poslabšati ekonomski položaj države in poglobiti politično dramo, da bi potem krivdo in odgovornost zvalil na nasprotnike. Nekako vidi smisel svojega političnega obstoja, da predstavlja razmere slabše, kot so. Iz politično-ekonomskega potopa bi rad skoval politični dobiček. Kadrovski cunami na ministrstvu za finance nakazuje, kam meri. Gre za politično hipokrizijo, ekonomsko destrukcijo in nevarno igro z državo, ki jo že leta uprizarja ta nenavadni politični demon.

Torej ne gre resno jemati zastraševanja, da nam bodo bonitetne agencije zaradi političnega kaosa podražile zadolževanje?

Če bodo politiki, zlasti Janša in njegov kabinetni ekonomist Brščič, to vedno znova ponavljali, bodo te informacije postale sestavni del ocen in cen na trgu kapitala. Finančni trgi že po definiciji niso učinkovito merilo, celo če bi bili subjekti racionalni, pa niso. Če predčasne volitve prikažemo kot sredstvo prihodnje destabilizacije politično-ekonomskih razmer, bodo pribitki narasli. Toda pribitki se lahko tudi zmanjšajo, če bi predčasne volitve dojeli kot stabilizacijo političnih razmer. Bonitetne agencije do grla tičijo v konfliktih interesov in pristranskih ocenah. Zato je neumnost, da konkretne politične razmere in tudi nacionalna suverenost postajajo talec bonitetnih ocen finančnih analitikov in temeljna frustracija politikov. Hkrati pa moramo vedeti, da smo vendarle pod realnim pritiskom teh ocen. Ta je toliko večji, kolikor bolj je naše zadolževanje odvisno od zasebnih finančnih trgov. Agencije so vratarji kapitala na trgu obveznic. Dobra obramba pred njimi je zato samo dvojna: znižati ekonomsko odvisnost od finančnih trgov in povečati politično suverenost pri odločanju o alternativnem financiranju razvoja. Vendar za to pri nas ni ne znanja ne politične volje. In zato smo tu, kjer smo.

Pa je boniteta sploh relevantna, dokler se država ne zadolži na novo?

Vprašanje likvidnosti državnih financ je lahko pomembno. Slovenija na letni ravni potrebuje za pokrivanje tekočih obveznosti nekaj več kot tri milijarde evrov. Vlada je pravkar sprejela načrt dvoletnega financiranja proračuna, ki temelji na predpostavkah različnih prihodkov. S tega vidika ga moramo zgolj pametno uresničevati glede na realno gospodarsko rast, proračunske obveznosti in razmere na finančnih trgih. Toda načini zadolževanja države so lahko mnogo širši, kot smo jih doslej uporabljali. Na voljo je raznovrsten sveženj programov pomoči za članice območja evra, tu so kreditne linije mednarodnih institucij, pa oblike financiranja specializiranih razvojnih bank ali pa bilateralne finančne linije na ravni držav. Slovenija je do polovice leta očitno pokrita. Lani bi se lahko na ameriškem trgu zadolžila tudi ceneje in v večjem obsegu. Pri sedanji visoki likvidnosti finančnih trgov in centralnih bank ni problem financiranja, gre zgolj za sposobnost, kako odigrati igro. Tu niti Križanič niti Šušteršič nista blestela.

Padec vlade bi ogrozil reforme, a to bi znalo biti celo koristno, saj nas varčevanje za vsako ceno vodi v brezno, slaba banka pa v občutno povečanje dolga in primanjkljaja države.

Padec Janševe vlade zagotovo pomeni upanje, da bomo spremenili temeljne postavke dosedanje fiskalne konsolidacije in reformnih zametkov. Za zdaj je hitra fiskalna konsolidacija eden pomembnih vzvodov poglabljanja recesije, obe reformi, tako korporativnega upravljanja z državnim premoženjem in sanacija državnih bank, pa sta zastavljeni tako slabo, da potrebujeta velike popravke ali celo ukinitev. Vse politične alternativne rešitve bodo morale torej ekonomsko razvojno paradigmo zastaviti na novo. Glede na storjene napake Janševe vlade to ne bi smelo biti težko.

Danes se tudi najbolj ortodoksni ekonomisti strinjajo, da je šel fiskalni post v Evropi predaleč. Vprašanje je seveda, ali zadošča samo omilitev posta ali pa bi ga morali v celoti odložiti na čas po krizi.

Tu ni veliko prostora za filozofiranje. Če imamo problem nezadostnega povpraševanja in visoke zadolženosti, moramo najti rešitev, kako povečati potrošnjo brez zadolževanja. In tu je edini trik, da pri ničelnih obrestnih merah in nizki inflaciji fiskalna politika spodbudi odrešujočo rast in financiranje deficitov z dodatnimi emisijami denarja. To je najprej napravila FED, lani se je tega domislila tudi ECB, letos to napovedujeta Japonska in Velika Britanija. Rešitev je manj brutalnega varčevanja, več investicijskih spodbud, temeljita davčna reforma in aktivna monetarna politika ECB kot zadnjega posojilodajalca z nekaj več inflacijske širine, tudi prek sidranja nominalnega BDP-ja, kot predlaga novi guverner britanske centralne banke. Ni idealno, toda veliko bolje kot sedanje poglabljanje recesije v depresijo. To lahko ogrozi celoten evropski projekt. Pa tudi srednjeročni razvoj posameznih držav, kot je Slovenija.

Ne imejmo iluzij, da bomo rešili problem korupcije s privatizacijo in vstopom tujega kapitala. S tem bomo zgolj premešali in delno zamenjali domače mreže s tujimi.

Ima sploh katera evropska država izdelano politiko, s katero bi dosegla rast? Stiglitz pravi, da take države ni, kar potrjuje tudi domala ničelna rast.

Anemična evropska rast ni zgolj posledica reševanja sedanje krize in iskanja ravnotežja med varčevanjem in rastjo, temveč gre za globlji problem zaupanja v evro, EU in sposobnost, da koordiniramo skupne razvojne projekte, pa tudi v to, kako formirati inovativno, podjetniško in konkurenčno EU. Zagotovo ne s strateškimi papirji, ki mlatijo prazno slamo. EU je izgubila zaupanje, in to je ključna napaka, ki onemogoča razvoj.

Kaj konkretno bi morali zastaviti drugače?

Začnimo s trženjem in trgovino. EU je najbolj odprt globalni trg, toda EU ni zgradila globalne blagovne znamke, kot jo imajo Američani ali Japonci, premalo je poudarila nujnost pospeševanja produktivnosti in konkurenčnosti na konkretni ravni. Premalo je naredila, da bi bilo poslovanje podjetij znotraj EU lažje in bolj poenoteno, da bi povzela dobre izkušnje skandinavskih držav, da bi spodbudila spremembo poslovnih modelov, kot v Nemčiji ali na Nizozemskem, da bi pospešila neposredne investicije in pretok kapitala, razvila mehke dejavnosti rasti, kot so podjetniške inovacije, zaščita intelektualne lastnine, reforma izobraževanja in pretok znanja. Reforma trga dela naj bi spodbudila mobilnost delovne sile, toda tu je še danes veliko zastojev in sprenevedanj. EU mora postati magnet za globalne talente. Deležniški kapitalizem je lahko dobra zasnova večje družbene odgovornosti, trajnostne naravnanosti in nove konkurenčnosti. Toda vseh teh nastavkov ni in zato so temelji rasti šibki. Na ravni EU bi morali spodbuditi financiranje skupnih panevropskih projektov, od energetike, transporta in logistike do skupnih podjetniških projektov, in to konkretno, do leta 2020. Ko bo Bruselj s takšno gorečnostjo promoviral, usmerjal in nadziral rast, produktivnost in konkurenčnost kot proračune in zadolževanje, bo na dobri poti, da resnično doseže želeno raven integrirane EU.

Kaj pa bi za spodbuditev rasti morala storiti Slovenija?

Vlada je začela svoj mandat z uravnoteženjem javnih financ, šele potem so sledili nekakšni paketi za spodbujanje gospodarstva. Običajno naše vlade s tem razumejo spremembe zakonov, strateških dokumentov in nekaj malega tudi finančnih inštrumentov. Vedno ista pesem – reforma trga dela, stabilizacija bančnega sistema, izboljšanje poslovnega okolja. Toda nikjer ni operativnih politik in konkretnih investicijskih programov. V obstoječem dokumentu industrijske politike imamo npr. operativni program investicijskih projektov, program ravnanja z odpadki, prometno infrastrukturo, stanovanjski program. Toda tam ni nobenih konkretnih strateških projektov, ki so hitro uresničljivi in imajo velik multiplikacijski učinek.

Kateri pa so to?

Pri infrastrukturi imamo še vedno cestni program, tu so energetski objekti na Savi, ravnanje z odpadki je stara zgodba, vse to lahko zaženemo brez posebnih ovir. Projekt s trenutno največjim potencialom je energetska obnova stavb. Gre za dolgoročen projekt, ki lahko poveže in spodbudi rast malih in srednjih podjetij, sredstva zanj je mogoče dobiti kjerkoli in kadarkoli, pri evropskih institucijah in na zasebnih finančnih trgih. A tudi tu imamo spet samo zametke, vse je absolutno premalo ambiciozno.

V Pozitivni Sloveniji rešitev vidijo v velikih infrastrukturnih projektih, ki bi jih financirali prek javno-zasebnega partnerstva. Ali ni ta vlak že zamujen glede na to, da so propadla vsa velika gradbena podjetja in bi korist od velikih projektov imeli skoraj izključno tuji gradbinci?

Veliki infrastrukturni projekti zahtevajo leta priprav, takšna je trasa hitre ceste, pa drugi tir, obnova železnic, celo ljubljanski mestni cestni obroč in železniška postaja. Za nameček smo gradbeništvo obglavili, kar je tragična zabloda naše razvojne politike, nesposobnosti bank in pohlepnih menedžerskih elit. Pri zahtevnejših projektih smo voz zamudili, javno-zasebna partnerstva so zahteven projekt, tako da tukaj ne moremo pričakovati niti hitrih niti odrešujočih rešitev. Vendar imamo tudi obvladljive infrastrukturne projekte, denimo obvladovanje poplavnih področij, sanacijo plazov, namakalne sisteme, komunalno sanacijo in podobno.

Če to ne uspe, bo treba razmisliti o dvigu DDV-ja.

Dvig DDV-ja je del širše davčne reforme, ki je nismo videli. Slovenska rast temelji na izvozu in investicijah. Spodbujati bi morali oboje, toda hkrati zagotoviti, da bodo spodbude z vidika javnih financ nevtralne. To pomeni, če znižamo davke, ki razbremenijo gospodarstvo, moramo zvišati davke drugod, kjer ne bi škodili podjetjem. Imeli smo kar nekaj takšnih pobud, ki so ostale na pol poti. Davek na nepremičnine se je spremenil v jalovo obdavčitev bogatih, obdavčitev dragih avtomobilov je prinesla nižji splošen izkupiček in podobno. Ostajata še večno lovišče trošarin in pa DDV, ki neposredno spodbuja izvoz, ker je zanj odbitna postavka. Če dvignemo DDV za točko, bi lahko znižali davčno obremenitev dela in kapitala, ki je podjetniško bolj občutljiv. Potrebujemo spremembo strukture davkov, ki bo pospešila gospodarsko rast in bo hkrati javnofinančno uravnotežena. Ta vlada pa je podjetjem hkrati znižala davke, povečala olajšave in obljubljala spodbude. Grmi zaradi primanjkljaja in ga obenem sama povzroča. In kdo naj to plača? Za zdaj naj bi bil grešni kozel javni sektor. Toda brez učinkovitega javnega sektorja ni ustrezne podpore rasti, saj so prav administrativne ovire kritična točka novih investicij, tudi tujih. In tako smo v začaranem krogu.

Naša težava je odsotnost razvojnih politik. »Svet se je v tridesetih letih povsem spremenil, mi se nismo,« pravi ekonomist Franc Drenovec. Kje začeti?

Ni res, da nimamo razvojnih politik, na papirju jih imamo, toda v praksi jih ni, ker ne razumemo, kaj je razvojno načrtovanje. Ostali smo prerazdelitvena in ne razvojna družba, prerekamo se za plen, ne da bi opazili, da je ribnik vedno bolj prazen. Slovenija je izvrsten dokaz nekooperativne igre, zato tudi živimo v »tragediji skupnega«. Vsak želi maksimirati na račun drugega in na koncu imamo vsi manj. Kje začeti? Pri politični glavi in prepričanju, da so trdo delo, prilagodljivost in skromnost, pa solidarnost in skupno snovanje pot do uspeha. Mala in srednja podjetja so steber gospodarskega razvoja in zaposlenosti, skriti steber rasti in zanje moramo najti rešitve. Pesti jih predvsem financiranje in osvajanje trgov, zato potrebujemo finančne podporne mreže na bančni ravni in skupne nastope na tujih trgih. Gre za to, kako financirati podjetje po razumni obrestni meri, kako spodbuditi zaupanje, da bodo lastniki tvegali, kako navaditi uradnike, da bodo naklonjeni podjetjem, kako urediti poklicno izobraževanje, pa učinkovito pravosodje … Veliko in malo hkrati. Več prilagodljivosti in manj birokracije, podjetniške in državne.

Ali ni naivno pričakovati, da bi nas iz krize potegnila politična elita, ki je le še prepisovalka evropskih direktiv?

Elite so tu in z vsemi sredstvi se držijo svojih privilegijev. Seveda je bilo lažje upravljati državo v preteklosti, imeli smo dovolj identitetnega in socialnega kapitala iz osamosvojitve, preproste cilje in skrben nadzor prevzema evropskega pravnega in ekonomskega reda. Tedaj je tudi EU imela manj težav sama s seboj. Danes je drugače. Politično-ekonomske elite so tlakovale pot v krizo in jo sedaj tudi rešujejo tako, da spreminjajo sistem, da se dejansko nič ne bi spremenilo. Težava je, da eliti zmanjkuje časa za stare trike, recesija načenja njeno lastno substanco, ljudstvo pa izgublja živce. Kriza pospešuje razpad institucij, ustvarja prazen prostor, kjer vladajo visoka abstrakcija stališč, dinamika najrazličnejših trendov, meritokratska moč je vse bolj rafinirana in nedoločljiva. To je nova politična ekonomija informacijske družbe. Smo sredi tega vrvenja, zmeda je velika v okviru etabliranih oblasti, pa tudi nova netokracija nima pravih rešitev. Sistema ne morete spremeniti brez sprememb pravil, to pa lahko za zdaj delate samo znotraj obstoječega sistema. In tu velike zamisli trčijo ob groba dejstva. Vse drugo je stvar nepredvidljivih revolucionarnih prevratov.

Imamo težave z bankami ali ne? Zdi se, da so mnenja ekonomistov glede resnosti položaja različna.

Težave z bankami so nesporne. Prav tako je jasno, da sta jih vlada in Banka Slovenije podcenili. Razlog je preprost. V strukturi slovenskega gospodarstva vlada visoka zadolženost podjetij, kar je rezultat postsocialistične privatizacije in kulture financiranja. Šibki lastniki in kreditni sistem sta dve strani iste medalje. Zato niti banke niti centralna banka dolgo niso opazili, da so problem slaba podjetja in njihova prezadolženost. Opazovali so solventnost in likvidnost bank in ta je bila dobra. Šele ko se je začel velik padec rasti, propad gradbenega sektorja in zloglasnih finančnih holdingov, se je začelo nabirati in tako sedaj vemo, da so banke v težavah, ker so v težavah podjetja, ki zamujajo pri plačilih. Seveda so tu v najslabšem položaju tri največje banke v državni lasti, najprej ker je takšen njihov tržni delež in ker so podpirale najbolj sporne poslovne projekte. Problem državnih bank je, kako priti do dodatnega kapitala, ki ga obstoječi lastniki ne zagotavljajo dovolj. In tu je najbolj problematičen lastnik država, ki se te odgovornosti premalo zaveda. Hčere, denimo SKB, Banka Koper in UniCredit, so dobile kapital od svojih mater, za tri domače banke, NLB, NKBM in Abanko, pa mora z dokapitalizacijo poskrbeti država. Da za dokapitalizacijo nujno potrebujemo svež kapital s finančnih trgov ali da bo prenos slabih terjatev sam po sebi omogočil kreditiranje podjetij, so elementarne neumnosti, ki dokazujejo, da ne razumemo delovanja bank. Čista iluzija je, da v slabi banki država ne bi nič izgubila. Navajajo smešne številke o 50-odstotnem diskontu, dejansko pa bodo prodajali za petino knjižne vrednosti, vse drugo je »načrtovana« izguba. Lani so stresni testi pokazali, da potrebujemo za okoli 3,5 milijarde dodatnega kapitala za bančni sektor, da bi dosegli ustrezno kapitalsko ustreznost in oživili kreditno sposobnost.

Bi morali po ostri kritiki trojke takoj ustaviti projekt slabe banke?

Trojka je vladni pristop raztrgala, ker v njem ni bilo potrebnih tehničnih rešitev glede vrednotenja in prenosa terjatev in položaja bank. Vlada se je sistematično izogibala vlogi Banke Slovenije in bančni regulaciji, hkrati pa ni jasno, kaj želi doseči: povečati kreditno aktivnost bank, morda očistiti njihove bilance ali pa jih zgolj privatizirati za vsako ceno. Priložnost za slabo banko smo zamudili leta 2010, ko bi to rešilo naš bančni sistem pred poznejšim padcem in mu povečalo kredibilnost. Danes slaba banka ne rešuje kreditne aktivnosti, prenos slabih terjatev in dodatna dokapitalizacija pa je najdražja rešitev. Tega trojka ne dokazuje, ker so jo zanimale predvsem tehnične nedorečenosti. To naj bi prinesli izvedbeni zakoni, toda ravno v tem je ost kritike trojke in za nas ključne presoje, kolikšni so stroški te operacije in kaj prinaša. Tega Šušteršičevi ljudje nikoli niso povedali, Janševa trojka in nove zamenjave pa so tem problemom tako ali tako nedorasle. Torej je logično, da se projekt ustavi in prepusti bankam, da same formirajo sistem slabih bank pod okriljem BS in nadzorom ECB. Če so banke solventne in potrebujejo kapital, naj država opravi dokapitalizacijo in pomaga pri zagonu bančne sanacije. To bo ceneje, učinkovitejše in strokovno veliko manj tvegano kot dosedanje početje vladnih ljudi. Če država ne more izpeljati dokapitalizacije na primeren način, lahko še vedno zaprosi za pomoč EU. To je njena normalna naloga in ne strašljiva funkcija, s katero grozijo domači politiki z Janšo na čelu.

Kaj bi prenos slabih terjatev na zunanjo institucijo sploh rešil? Ali ne bodo banke še vedno potrebovale dodatnega kapitala zaradi strožjih meril glede kapitalske ustreznosti?

Projekt slabe banke poganja ideja, da je centralizacija slabih terjatev na enem mestu najhitrejša in najcenejša rešitev in da bodo očiščene banke takoj začele delovati. Oboje je sporno. Centralizacija je lahko tudi ovira, prenos terjatev bo obremenil javni dolg za štiri milijarde, brez dodatne dokapitalizacije pa tudi ni pričakovati obnove. Toda zakaj porabiti štiri milijarde za sanacijo, če potrebuje samo milijardo za dokapitalizacijo? Banke naj bi s tem pripravili za prodajo, pravi bivši finančni minister. Vladna operacija bo stala pet milijard, vlada pa ne pove, kaj to pomeni za fiskalni položaj države! Bistvo normalnega delovanja bank je njihova kapitalska ustreznost, to pa prinaša dokapitalizacija in ne slaba banka. T. i. dunajska iniciativa celo izrecno zavrača slabo banko v pozni fazi krize. Država naj omogoči in olajša reševanje slabih terjatev na ravni bank, neposreden poseg pa je škodljiv. Specializirane družbe za upravljanje slabih terjatev nastajajo pri bankah, običajno gre za prenos stvarnega premoženja, za podjetniško reševanje, ki ne obremenjuje države in davkoplačevalcev.

Čista iluzija je, da v slabi banki država ne bi ničesar izgubila. Navajajo smešne številke o 50-odstotnem diskontu, dejansko pa bodo prodajali za petino knjižne vrednosti.

Zgodovina kaže, da je treba na težave v bankah odgovoriti hitro in agresivno – tako so ob sedanji krizi ravnali v ZDA, pa tudi v Nemčiji. Si res lahko privoščimo postopno sanacijo bank?

Postopna sanacija ni počasna sanacija, težave v bankah zahtevajo jasno usmeritev. Kredibilnost ukrepov je pomembnejša od vratolomnih poizkusov. Predvsem pa moramo vedeti, da smo pravi trenutek za hitro ukrepanje zamudili, da je specifičnost našega gospodarstva visok dolžniški vzvod in da tičimo sredi velike krize realnega sektorja. Modeli bančnega prestrukturiranja so različni in vladni ni primeren zaradi zapoznelosti, problematične centralizacije in visokih fiskalnih stroškov. Sanacija v ZDA in Nemčiji je šla po različnih poteh. V ZDA je finančni minister Paulson najprej želel odkupiti strupena sredstva, nato pa se je država zaradi kritike odločila za dokapitalizacijo s preferenčnimi delnicami. Tam so banke povečini zasebne, pri nas imamo težave z državnimi bankami. V Nemčiji so bile problematične nekatere deželne banke, hkrati so posamično reševali večje investicijske banke. V vsakem primeru je šel trend v smeri nacionalizacije in ne privatizacije bank.

Zadolžene evropske države so zato, da bi zmanjšale svoj dolg, prisiljene v razprodajo javnega premoženja. Trojka tako od Grčije terja, da proda najboljše turistične objekte, pristanišča, otoke, sisteme za oskrbo z vodo ... Je masovna privatizacija res pravi odziv na krizo?

Privatizacija ni sama po sebi greh, toda prisiljena in vsiljena pomeni, da bomo dosegli nižje cene in oportunitetne izgube. Množična privatizacija je zato škodljiva, čeprav je lahko hkrati pomembno sredstvo poslovne normalizacije v nekaterih sektorjih. Kaj, kdaj in kako privatizirati, je stvar ekonomskih možnosti, cen, predvsem pa to ni univerzalna rešitev, s katero bi se izognili odgovornosti, da uredimo državo z vidika učinkovitega korporativnega upravljanja. Države ni mogoče privatizirati, ker potem izgubi svoj ekonomski temelj in ne obstaja več. Ne pozabimo, da je javni sektor temelj vsake države, in to velja tudi za pomemben del državne lastnine. Seveda je kanček soli tudi na drugi strani. Trojka zahteva večjo odgovornost držav za lastne napake. Grčija ima težave z obdavčenjem bogatih Grkov, zlasti premoženja svojih državljanov v tujini, odlaša z reformami, ki niso nujno premočrtno usmerjene k osiromašenju srednjega razreda. Tudi v tej grški stiski so dali politiki prednost kapitalu na račun dela, tudi tam je še vedno polno politične hipokrizije elit.

Nenehno poslušamo, da je državna lastnina ekonomsko manj učinkovita od zasebne. Pa je res?

Ekonomska zgodovina kaže troje. Da zadnjih dvesto let narašča delež države in se širi javni sektor, kar je stabiliziralo tržna gospodarstva in povečalo blaginjo ljudi. Drugič, da zadnjih sto let lahko sledimo cikličnim valovom privatizacije in podržavljanja in da smo sedaj bližje ponovnemu povečevanju vloge države in ne obratno. Tretjič, da je temeljni problem učinkovitosti v strukturi dejavnosti javno-zasebnega lastništva in slabšem korporativnem upravljanju. Zavedati se moramo, da večino dosedanjih kriz ni povzročil javni sektor, temveč zasebni, da so temeljni vzroki v delovanju tržnega sistema in ne državnega. Mešani sistem kapitalizma, ki skuša hkrati odpraviti neučinkovitost trga in države, ponuja pragmatično rešitev, in to je sporočilo velike depresije in to bo konec koncev tudi rešitev sedanje velike recesije.