Izobraževanje za trg dela

Na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani so konec devetdesetih let prejšnjega stoletja opazili, da se vse več njihovih diplomantov zaposli v finančnem sektorju. »Zato smo sledili trendom v zahodnem svetu in pripravili študijski program finančna matematika,« pravi profesor dr. Tomaž Košir. Pri oblikovanju programa so upoštevali pobude zavarovalnic, finančnih podjetij, statističnega urada in drugih zaposlovalcev, ki so povpraševali po matematikih, izučenih za delo s financami. Prvič so vpisovali leta 2007 in zanimanje dijakov je bilo veliko. Nekaj let so morali vpis omejiti, kar se na tej fakulteti doslej ni zgodilo pri nobenem drugem programu. Lani so število vpisnih mest povečali in omejitve ni več. »V današnjem času ni nič več povsem zanesljivo,« poudari Košir, preden pove, da »naši diplomanti dokaj preprosto dobijo zaposlitev. So iskani, večinoma dobijo delo že pred koncem študija prek študentskega servisa. Če se izkažejo, jim, ko študij končajo, ponudijo tudi zaposlitev.«

Futuristi

Napovedovati, kakšne bodo potrebe na trgu delovne sile čez pet, deset ali več let, je težko, a kljub temu ni malo tistih, ki sestavljajo lestvice poklicev, po katerih bo povpraševanje v prihodnosti veliko. Pravzaprav gre za napovedovanje prihodnosti, saj je, če želimo vedeti, kakšne izdelke in storitve bodo ljudje v prihodnosti kupovali, treba predvidevati, kakšna bo takrat družba. Na potrebo po finančnih storitvah je varno staviti, kajti trend financializacije gospodarstva je zelo močan in ga niti finančna kriza ni pretirano iztirila.

Leta 2008 so na Gea Collegeu zagnali program premoženjskega svetovanja. »Bolj kot povpraševanje na trgu dela smo zaznali povpraševanje po storitvi premoženjskega svetovanja,« se spominja profesor dr. Jaka Vadnjal. »Ne glede na obseg premoženja je portfelj premoženjskih produktov in premoženja pri številnih posameznikih in gospodinjstvih neoptimalen,« pojasnjuje. Prepričan je, da bo diplomant njihovega programa obvladoval »kompleksno sliko razumevanja premoženja posameznika«. Premoženjski svetovalci lahko po njegovem iščejo zaposlitev v zavarovalnicah, investicijskih družbah, bankah in podobno, »predvsem pa računamo, da bodo izobraženi kadri delovali kot samostojni podjetniki, ki bodo imeli nekaj strank, za katere bodo optimizirali premoženje«.

V prihodnosti lahko računamo tudi na nadaljnjo rast pomena, ki ga država in (premožni) posamezniki pripisujejo zdravi prehrani. »Pomen zdravstvene problematike, povezane z živili in s prehrano, se v Sloveniji, podobno kot v drugih razvitih državah, povečuje,« pravi Kristina Jakomin s Fakultete za vede o zdravju Univerze na Primorskem, ki izobražuje bodoče diplomante programa. »Namen študija je razviti kakovosten, profesionalen kader, ki bi znal osveščati javnost in določene ciljne skupine prebivalstva o pomenu in načinu zdravega prehranjevanja, o varnosti hrane, o varovanju in krepitvi zdravja nasploh,« pojasnjuje Jakominova in trdi, da so dietetiki nepogrešljivi v zdravstvenih ustanovah na vseh ravneh, kot samostojni svetovalci ali kot člani interdisciplinarnih skupin za obravnavo in oskrbo bolnika na področju klinične prehrane in dietoterapije.

Še en trend, na katerem mnogi utemeljujejo projekcije potreb po poklicih, je staranje prebivalstva, zato so na vseh seznamih poklicev prihodnosti zdravniki, medicinske sestre in oskrbovalci … A kot poudarja glavna tajnica Evropskega središča Maribor Barbara Toplak Perovič, več starejših pomeni tudi več aktivnih starejših. »Današnji stari bodo socialno aktivni in zdravi še več kot deset let, življenje pa se jim bo podaljšalo za 20 odstotkov. Polovica stare populacije bo brez kroničnih bolezni in zdravstveno stanje bo tudi 80-letnikom dopuščalo samostojno življenje v domačem okolju. To spodbuja potrebo po skrbi za produktivno in aktivno življenje starih in za kakovostno staranje ter sožitje generacij,« pravi. Zato na ESM vpisujejo v program socialna gerontologija, v katerem želijo študente »z znanjem o kakovosti življenja v starosti, medgeneracijskih odnosih in težavah, ki prihajajo s starostjo, opolnomočiti za kakovostno in kompetentno delo s starimi«.

Znanje je še vedno prednost

Študijskih programov, ki se hvalijo, da ustvarjajo posameznike po meri trga delovne sile, je še veliko. Pravzaprav bi morali biti taki vsi. Po merilih Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu mora vsak študijski program izpolniti več meril, med katerimi je tudi vpetost v okolje. Fakultete morajo za akreditacijo novega programa izkazati »dialog z gospodarstvom in negospodarstvom zaradi ugotavljanja razvojnih tendenc in potreb po kadrih« ter načrtovati »takšno kakovost učnih izidov in kompetenc, da bodo diplomanti zaposljivi oziroma se bodo lahko izobraževali naprej«. Ko fakultete pri Nakvisu podaljšujejo akreditacije svojih programov, morajo imeti podatke o zaposlenosti diplomantov, kako konkurenčni so ti na trgu delovne sile in kako se vključujejo v družbene procese in javno življenje.

Andrej Krček iz Nakvisa priznava, da gre za tako imenovana mehka merila, »saj je pri prvi akreditaciji mogoče zaposljivost le napovedati, poleg tega se lahko razmere na trgu dela v obdobju, ko diplomirajo prvi študenti, precej spremenijo«. Vendar fakultete vse po vrsti zagotavljajo, da njihovi programi proizvajajo zaposljiv kader, in pogosto dodajo, da bo to v prihodnosti veljalo še bolj.

Zakaj je torej v Sloveniji toliko brezposelnih diplomantov? Po podatkih zavoda za zaposlovanje je med brezposelnimi 18,5 odstotka oseb z vsaj višješolsko izobrazbo.

Najočitnejši razlog je, da je tudi med prebivalstvom vedno več visokošolsko izobraženih. Leta 2009 je diplomiralo trikrat več študentov kot leta 1991 in rast je med najhitrejšimi v Evropski uniji.

Diploma ni več zagotovilo za zaposlitev, vendar to ne pomeni, da škodi. Delež visokošolsko izobraženih med aktivnim prebivalstvom je okoli 25-odstoten in torej večji od deleža visokošolsko izobraženih med brezposelnimi. Med dolgotrajno brezposelnimi je visokošolsko izobraženih zgolj 11 odstotkov. Kljub temu obstaja neskladje med izobraženostjo iskalcev zaposlitve in potrebami trga delovne sile in to neskladje je treba odpravljati, se strinjajo strokovnjaki za ta področja, visokošolski zavodi in delodajalci.

Sploh hočemo izobražene?

Čeprav je sodelovanje med fakultetami in delodajalci med oblikovanjem programov zapovedano, se prepogosto konča že pri tem. Diplomantov, ki del študija opravijo tako, da rešujejo konkretne težave v konkretnih delovnih okoljih, je premalo. »V izobraževalnih institucijah gre za informacijsko-procesno učenje, v svetu dela pa bolj za socialno-situacijsko učenje,« razlaga profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani dr. Samo Pavlin. »Tu se zmeraj zgodi precejšen preskok. Ta je pri študentih viden že, ko začnejo pisati diplomo, torej ko nimajo več neposrednega nadzora, ni več tako jasnih pravil, ampak se morajo znajti sami. Ko pridejo v delovno okolje, je ta šok še večji,« dodaja. Ker študentje posegajo v delovni proces in le redka podjetja rada sama nosijo stroške, ki z njimi nastanejo, bi morale prakse verjetno financirati fakultete oziroma prek njih država.

Najpogosteje slišani očitek je, da je v Sloveniji preveč družboslovcev in premalo naravoslovcev in tehnikov. To je preveč posplošeno mnenje. Po podatkih zavoda za zaposlovanje so naravoslovci na zavodu povprečno prijavljeni dlje od družboslovcev. Družboslovci so prožnejši in si hitreje najdejo delo v kateri od oblik začasne zaposlitve oziroma kot samostojni podjetniki ali ustvarjalci.

Res je, da inženirjev strojništva, računalništva in še nekaterih specializacij med brezposelnimi skorajda ni. Ob pritoževanju delodajalcev, da nimajo na voljo dovolj inženirjev, pa se moramo zavedati, da imajo inženirji v Sloveniji nekajkrat nižje plače kot v Nemčiji. Čeprav redko kdo rad zapusti domovino, mlad inženir to stori laže kot na primer pravnik ali novinar, saj je jezikovna ovira pri njegovem delu manj pomembna. Mnogi opozarjajo, da je slovensko gospodarstvo strukturno zaostalo in je torej takšno, da najbolj izobraženim ne ponuja dovolj privlačnih delovnih mest – niti dovolj zahtevnega dela niti dovolj visoke plače. Na borzah dela so na primer najbolj iskani komercialisti.

Za posameznika, ki kljub izobraženosti ne dobi službe ali pa ima nizko plačo in nizko stopnjo socialne varnosti, je konec koncev čisto vseeno, ali je krivda za to razpršena med državo, fakultete in delodajalce. Dokler bo breme predvsem njegovo, mu ne sme nihče očitati, da se je odločil narobe.