Dr. Tanja Kamin: »Če nismo pripravljeni poskusiti niti drugačne hrane, kako bomo sprejemali drugačne ljudi?«

Ustvarjalnost v prehrani izražajo predvsem zdravstveno ozaveščeni hedonisti in urbano adaptirani tradicionalisti.

Leta 2004 je doktorirala s to temo na FDV in se za dve leti zaposlila kot samostojna raziskovalka na Inštitutu za varovanje zdravja RS. Tam je sodelovala v treh evropskih projektih s področja raziskovanja in promocije zdravja, nato pa se je vrnila na Fakulteto za družbene vede, kjer predava na katedri za tržno komuniciranje. Dr. Kaminova se celovito in interdisciplinarno loteva preučevanja problematike zdravja, saj meni, da bi morali zdravje proučevati ne samo biološko, medicinsko, ampak tudi v njegovih kulturnih in simbolnih kontekstih.

V svojih člankih zaznavate korelacijo med družbo tveganja in promocijo zdravja. Je zato v zadnjih letih, še posebej pa v času finančne krize, vse več različnih instantnih receptov za blažitev zdravstvenih težav?

Lahko bi rekli, da ta korelacija obstaja. Opažamo namreč, da se vse več družbenih problemov individualizira tudi tako, da se bolj poudarja individualna skrb za lastno zdravje. V tem smislu, da je treba skrbeti za zdravo prehrano, za dovolj gibanja, za kupovanje zdrave hrane, skrbeti zase in za družinske člane. Poleg tega moramo skrbeti za ustrezno odpravljanje stresov, torej se učiti veščin za obvladovanje stresa. O vsem tem nas prepričujejo v teh kriznih časih.

Toda človek lahko postane hipohonder, če bi upošteval vse te recepte, ki nam jih ponujajo mediji. Enako velja tudi za hrano. Kakšne so pasti hipertrofije takšnih člankov?

Že pred leti smo ugotovili, da se zdravje izredno dobro prodaja. Zdravje je namreč ena najpomembnejših posameznikovih vrednot, postaja pa vse bolj pomembna vrednota v družbi nasploh. To dokazujejo tudi merila uspešnosti držav, med katera se uvrščajo pričakovana življenjska doba, obolevnost in umrljivost. Tako se zdravje pojmuje tudi kot kapital in pomembna naložba posameznika in družbe, kar s pridom izkoriščajo tudi mediji. Teme, ki govorijo o skrbi za lastno zdravje, vsaj na simbolni ravni ljudi zanimajo. Z njimi si lahko mediji zagotavljajo več pozornosti, prek tega več občinstva, posledično pa več oglaševalcev, ki se jih na področju zdravja kar gnete.

Kako brati takšne članke?

Na področju zdravja nenehno beležimo nove raziskave, ki ugotavljajo učinke nekaterih sestavin, recimo hrane, praks in življenjskih stilov, ki naj bi blagodejno ali negativno vplivali na naše počutje, na našo storilnost. A v medijih se o njih praviloma poroča zelo poenostavljeno, senzacionalistično, zato pravimo, da se v medijih informacije o zdravju in tveganjih za zdravje trivializirajo. Poročanje o raziskavi, ki ugotavlja, da denimo čips povzroča raka ali da je v paradižniku veliko antioksidantov, ki preprečujejo raka, zagotovo pritegne pozornost občinstva. A o ugotovitvah resnih raziskav se navadno pavšalno poroča, brez opozoril, da so bile študije opravljene denimo na majhnih vzorcih ljudi ali celo živalih, ki so jih izpostavljali zelo ekstremnim dražljajem ipd. Taki prispevki ne povečajo razumevanja problema, vzročno-posledičnih povezav, ampak samo zbujajo preplahe, ki zdravju prav nič ne koristijo.

Zakaj se namenja vse večji poudarek skrbi posameznika za zdravje in po svoje zmanjšuje odgovornost zdravstvenih ustanov?

Področje zdravja je zelo kompleksno. Družba se srečuje s staranjem prebivalstva, zmanjševanjem nalezljivih bolezni in z naraščanjem nenalezljivih bolezni, ki so povezane z načinom življenja. Hkrati se zelo dobro in hitro razvija medicinska tehnologija. Lažje in hitreje diagnosticiramo bolezni, kar pomeni tudi, da bolezni lahko odkrijemo v zgodnejšem stadiju in jih zato lahko tudi uspešneje zdravimo ali lajšamo bolezenska stanja. To je povezano z naraščajočimi stroški zdravstvenega sistema. Ljudje pač živimo dlje in s staranjem potrebujemo več zdravstvene oskrbe. Eden od kratkovidnih načinov, kako razbremeniti zdravstveno blagajno, je prelaganje vse več odgovornosti na ljudi, da aktivneje skrbijo za svoje zdravje in tako manj obremenjujejo zdravstveno blagajno. So pa še drugi vidiki, ki so zelo pomembni in ne zadevajo samo vidika javnega zdravstva. Bolj ko je družba negotova, manj kot je socialno občutljiva, bolj se posameznik čuti ogroženega, da nima pred sabo predvidljive situacije, da sta njegov obstoj in njegova blaginja odvisna predvsem od njega ali nje same, bolj ima občutek, da mora aktivno skrbeti za svoje zdravje, saj je zdravje zelo pomemben dejavnik za konkurenčno delovanje na trgu dela.

V vaši knjigi Zdravje na barikadah ste zapisali, da številni podatki že leta dokazujejo, da so temeljni dejavniki zdravja in bolezni socialno-ekonomski. Kateri podatki so najbolj zgovorni?

Skoraj ni raziskave, ki ne bi ugotovila povezanosti med ekonomskim kapitalom in zdravjem. Kar daje občutek, da si zdravje lahko kupimo. Najmanj zdravi so ljudje z najmanj ekonomskega, socialnega in kulturnega kapitala. Hkrati pa je zanimiva korelacija, ki kaže odnos med BDP-jem in pričakovano življenjsko dobo. Zanimivo je, da za dobro zdravje ni pomembna samo premožnost države. Slovenija je bila po pričakovanem trajanju življenja leta 2008 med 37 najboljšimi v svetu. Na isti ravni so bile tudi ZDA in Kuba, četudi je BDP v ZDA višji kot v Sloveniji in veliko višji kot na Kubi. Vse več podatkov kaže, da ne gre samo za objektivno razliko v materialnem položaju, ki pomembno vpliva na zdravje, ampak na zdravje pomembno vpliva tudi psihosocialni vpliv ekonomskega kapitala. Se pravi, če imamo občutek, da je družba socialno nepravična, da so v družbi velike dohodkovne in statusne razlike, to vpliva na večjo negotovost, občutek inferiornosti, neobvladljivosti lastnega življenja, nezadovoljstvo, slabše samospoštovanje, kar vodi v kronični stres, posledično pa v slabše zdravje. Da to drži, kažejo tudi razlike v zdravju znotraj držav. Včasih so razlike v zdravju znotraj države večje kot razlike v zdravju med najbogatejšimi in najrevnejšimi državami v EU. Tudi v Sloveniji so podatki zgovorni, saj kažejo na to, da je v slabše razvitih regijah Slovenije pričakovana umrljivost za 60 odstotkov višja kot na primer v bolj razvitih. Pa smo znotraj ene majhne države.

Opažamo namreč, da se vse več družbenih problemov individualizira tudi tako, da se bolj poudarja individualna skrb za svoje zdravje.

Kaj je pravzaprav promocija zdravja? V knjigi ste zapisali, da je več kot zgolj načrtno spreminjanje posameznikov. Da gre najprej za politični koncept, ki naj bi z vstopanjem v oblastni diskurz povezoval delovanje številnih resorjev in politik v imenu zagotavljanja boljšega zdravja. To povezovanje pa je pogosto le politična floskula.

Točno tako. Promocija zdravja je v bistvu politični koncept, katerega sinergijski učinki naj bi povišali stopnjo zdravja. Rezultat promocije zdravja bi moral biti boljše zdravje na državni ravni. Ukrepi bi morali biti praviloma sistemski, vendar pa se v samih programih pogosto začne razmišljati o promociji zdravja kot o enkratnih ali kratkoročnih akcijah, ki naj bi odpravili neki problem na ravni obnašanja ljudi. Ali je to kajenje, pitje alkohola, uživanje preveč maščob ipd. Tako pa se omeji razmišljanje o zdravstvenih problemih v družbi, ki so velikokrat strukturni, na individualno raven. Ob takih ukrepih pridobijo za zdravje največ tisti, ki so že v privilegiranem družbenem položaju.

Očitno pa je mogoče zdravje tudi »zaukazati« z družbenim marketingom. Ministrstvo za zdravje je kadilce najprej udarilo s protikadilskim zakonom, nato pa še sladkosnede z obdavčenjem slaščic in sladkanih pijač.

Mogoče bi to vprašanje malo obrnila. V ZDA, ki velja za meko individualnih svoboščin, imajo to področje zelo regulirano. Pred kratkim je newyorški župan sprejel odločitev, ki je dvignila veliko prahu, da bo na javnih mestih prepovedal prodajo vseh gaziranih sladkih pijač, večjih od pol litra. To je pogumna poteza, ki strukturno obravnava problem vse bolj debele populacije. Ta problem seveda ni povezan samo z uživanjem sladkih pijač, a je ta med ključnimi dejavniki uživanja t. i. skritih kalorij. Podatki kažejo, da je eden od ključnih dejavnikov, ki vplivajo na vedenje ljudi, omejevanje dostopnosti. Se pravi, če imamo manjši dostop do sladkih pijač, manj bomo posegali po njih. Dostopnost pa se lahko med drugim regulira z višjo ceno ali z določitvijo mesta prodaje. V Sloveniji so zato prepovedali avtomate s sladko pijačo v šolah. To je ukrep, ki ne prepoveduje, ampak s ponudbo tudi ne spodbuja. Tudi obdavčitev je lahko koristen ukrep, a mora biti dobro načrtovan. Premajhna davčna stopnja verjetno ne bi preprečila nakupa, bi pa stroškovno še dodatno obremenila najrevnejši del prebivalstva.

Kakšno je pravzaprav zdravje Slovencev danes?

Pred kratkim so nas iz Svetovne zdravstvene organizacije spraševali, katere strategije in ukrepi so vodili k razmeroma majhnim razlikam v zdravju med posameznimi skupinami ljudi glede na ostale države EU. A te prednosti so predvsem še ostanki bivšega sistema, z dobrimi temelji socialne države, kjer smo imeli vsi državljani, ne glede na socialnoekonomski položaj, zagotovljen dostop do zdravstvenih storitev v dobro razvejanem sistemu primarnega zdravstva, ki je bil organiziran po regijah, pa tudi dostopnih storitvah sekundarnega in terciarnega zdravstva. Me pa zanima, kaj se bo dogajalo v naslednjih letih. Ker se vsi ti temeljni socialni sistemi, ki so delovali kot močni braniki v enakosti v zdravju, razkrajajo. Zdravstvo in šolstvo se vse bolj komercializirata, vse več storitev postaja plačljivih, kar pomeni, da niso več vsem dostopne. Pred kratkim sem brala intervju o ljubljanski ambulanti in svetovalnici Pro bono, ki je namenjena osebam brez zdravstvenega zavarovanja. Poročajo, da je teh vse več, sprva je bilo med pacienti te ambulante največ brezdomcev in izbrisanih, danes pa je med njimi vse več odpuščenih delavcev in njihovih družin. To je simptom družbenih sprememb, ki kaže, da se sistemsko vse bolj pozablja družbena skrb za zdravje, poudarja pa individualna odgovornost zanj. A ta ne bo mogla v nedogled nadomeščati opešanega sistema.

Sama skrb posameznikov za zdravje je povezana z informiranostjo. Ljudje morajo vedeti, zakaj je dobro jesti več zelenjave. Ampak samo informiranje nikoli ni zadosten pogoj, da ljudje spremenijo vedenje.

Ljudje se odločajo na podlagi številnih dejavnikov. Mladostnike smo spraševali, na temelju česa izbirajo obroke, vendar jim nismo sugerirali, da jih sprašujemo o zdravem prehranjevanju. Sami so našteli hrano, ki velja za zdravo. Ta je bila popolnoma skladna s paradigmo zdrave prehrane. Ko smo jih spraševali o praksah, je bilo pa drugače. Ko se odločajo o tem, kaj bodo jedli in pili, se odločajo na podlagi okusa, kaj jim je pri roki, kaj jim je cenovno dostopno, kaj jim je kul, s čim se lahko bolj postavijo pred kolegi, s katero hrano izražajo neko čustvo ali pripadnost. Tudi odrasle smo spraševali, kako se odločajo, kaj kuhajo. Ženske praviloma vedo, kaj je zdravo, ampak ko izbirajo hrano, nihajo med tem, ali bodo izbrale zdravo ali tisto, kar imajo člani družine radi. In ujete so v razmislek, ali bodo s kuhanjem skrbele za zdravje v družini ali za ljubeče odnose.

Kaj je torej prava pot v komunikaciji zdravja?

Če hočemo doseči trajnostne pozitivne spremembe, moramo ljudi naučiti razumevati stvari. Tudi pri mladostnikih, o katerih sem govorila, se je izkazalo, da imajo dovolj površinskih informacij, le malo pa so res razumeli, kaj je pomembno in zakaj. Na primer, vedo, da jih po pitju alkohola boli glava, ne razumejo pa, zakaj, in z velikim zanimanjem so poslušali pojasnilo, kaj se zaradi dehidracije, ki jo povzroča alkohol, dogaja z možgani. Koristno je, da ljudje razumejo, zakaj je neko vedenje smiselno in zakaj ne. Samo na temelju razumevanja lahko spodbudimo racionalno spreminjanje vedenja v skladu s priporočili. A na drugi strani imamo industrijo, ki močno komunicira s simboli in spodbuja predvsem čustveno odločanje, navadno ne v smeri priporočenih vedenj. Coca-cola je na primer pred kratkim začela novo oglaševalsko kampanjo, v kateri je izpostavljena skrb za debelost. Po eni strani nagovarja svoje ciljno občinstvo s tezo, da je bila vedno pomemben del skupnosti in skrbi za dobro počutje, hkrati pa zdaj usmerja pozornost nase z opozorilom, da kalorije pač štejejo, ne glede na to, od kod prihajajo, da jih moramo toliko, kolikor jih pojemo ali popijemo, tudi pokuriti. Alkoholna industrija nagovarja ljudi k pitju alkohola na zelo iracionalen način. Kaj imata skupnega ponos, uspeh in tržna znamka piva, o čemer nas prepričuje eden od naših proizvajalcev? Industrija pač ubere pot nagovarjanja potrošnikov z emocionalnimi apeli. Tako gradi ne samo tržno znamko, ampak tudi kontekst uporabe te znamke. Takšna sporočila je treba dekonstruirati, kar pomeni, da je treba usposobiti državljane in potrošnike, da razumejo vsebino takih sporočil in spoznajo, zakaj jih oglasi nagovarjajo z emocionalnimi apeli. Spoznati morajo, da je v oglasih skrit cel kup sporočil in simbolov, na podlagi katerih se posameznik čustveno odloča, čeprav misli, da se odloča razumsko.

To, kar je storila Coca-cola, torej ni dobro?

Ne. Sicer pa se zdaj veliko podjetij oglašuje kot družbeno odgovorna podjetja. Nihče me ne bo prepričal, da podjetje, ki dela take kampanje, po drugi strani pa trka od vrat do vrat po Ljubljani in ljudem podarja kokakole, s takšno kampanjo misli resno. Pomembno je sicer, da se izpostavljajo te informacije, še pomembneje pa je, da bodo podjetja celostno nekaj naredila na področju svoje družbene odgovornosti.

Dokler ima Coca-cola le cilj dvigovati dobiček s prodajo teh istih proizvodov, ne verjamem, da korenito spreminja svojo filozofijo poslovanja.

Kaj bi pa morali storiti? Zmanjšati kalorije v kokakoli?

Dokler ima podjetje le cilj, da dviguje dobiček s prodajo teh istih proizvodov, ne verjamem, da korenito spreminja svojo filozofijo poslovanja. Ko bodo skušali omejiti prodajo te problematične pijače, bom mislila drugače. To pa se lahko zgodi samo, če se prestrukturirajo. Saj Coca-cola ne proizvaja samo izdelkov z dodanim sladkorjem. In če bomo videli, da se bo preusmerila v proizvodnjo drugih izdelkov in omejila porabo teh problematičnih pijač, potem pa bomo rekli, da se vede družbeno odgovorno.

Resnici na ljubo je treba povedati, da je nekdanji minister za zdravje, Dušan Keber, že pred časom opozarjal na škodljivo bombardiranje državljanov z množico različnih izdelkov, med njimi je le malo zares koristnih, potrošnik pa nima dovolj znanja za presojo, kaj od tega zares potrebuje.

Težko je to presoditi. Če bi od posameznika zahtevali ali pričakovali, da vsako stvar, ki jo kupi, preveri na desetih koncih, da bi ugotovil, kje je bila proizvedena, kaj vse vsebuje, to zahteva ogromno energije porabnika. Nekako skušajo blagovne znamke ta proces izbire olajšati. So lahko bližnjica za odločanje o tem, po kakšni blagovni znamki sežemo.

Zdravje je danes povezano tudi z življenjskim slogom in predvsem – kot nas prepričujejo – z načinom prehranjevanja. Sicer pa prehranjevanje določa tudi življenjske sloge. To ste raziskovali v letu 2010. Kaj ste ugotovili?

Ena glavnih ugotovitev je, da so v Sloveniji prehranjevalne navade še zelo tradicionalne. Podatke smo zbirali v dveh največjih slovenskih mestih, se pravi, v tako imenovanih urbanih okoljih. Prehranjevalne navade, takšne, ki so bolj v skladu s smernicami zdravega prehranjevanja, se kažejo samo pri tretjini anketiranih, pri vseh preostalih pa prevladujejo vzorci, kjer veljajo za zdravje manj priporočljive prehranjevalne navade.

Ste pa ugotovili tudi, da je s prehranjevanjem povezan celoten življenjski slog, tako rekoč estetika življenja.

Ja, gledali smo, kako se povezujeta etika in estetika v prehranjevalnih praksah, kamor sodijo na primer izbor živil, odnos do hrane, način kuhanja, obiskovanje restavracij, način estetizacije obroka, bonton pri mizi, nakupovanje ekoloških živil, odnos do vegetarijanstva in podobno. Vse to se močno povezuje z vrednotami ali praksami na drugih področjih. Na primer, tisti, ki so bolj tradicionalni v prehranjevalnih navadah, so bolj tradicionalni, konservativni tudi v drugih življenjskih praksah. Kaže se tudi korelacija med tistimi, ki so nagnjeni k novostim v prehranjevanju s siceršnjo odprtostjo in z bolj liberalnim razmišljanjem. Več ko imajo ljudje kulturnega, ekonomskega in socialnega kapitala, več imajo tudi kulinaričnega kapitala. In obratno. Tu gre za močne korelacije.

So naša mesta urbana, če sklepamo po prehranjevanju in estetiki?

V nasprotju s pričakovanji ugotavljamo, da ne.

Lahko bi rekli, da imamo glede kulinarike informacijsko in ponudbeno veliko bogatejše življenje. Po drugi strani pa kažemo neizmerno zaprtost v navade, ustaljene vzorce.

Kaj bi pomenila urbana praksa na področju prehranjevanja?

Zagotovo eksperimentiranje z okusi, pripravljenost na sprejemanje novosti v okusih, v prehrani, načinu kuhanja, v vrstah začimb, ki se uporabljajo pri kuhanju. Večja odprtost za netradicionalne kuhinje, ki prihajajo v Slovenijo. S to novostjo sta povezani tudi poznavanje in kupovanje živil, ki veljajo za bolj zdrava in niso del tradicionalne slovenske kuhinje. Uporaba več zelenjave, tip kuhanja, ki velja za bolj zdravega, vrsta olja, ki se uporablja, težnja k estetizaciji obrokov. To je postmoderna kuhinja, ki je ponotranjila hedonizem, pa tudi sporočila zdravega prehranjevanja.

Pa je takšen način postmodernega prehranjevanja res odvisen samo od finančnih sredstev, ki jih ima na voljo posameznik oziroma družina?

Po eni strani ekonomske determinante omejujejo tudi aspiracije. A novo, netradicionalno ni nujno tudi drago. Preverjali smo tudi poznavanje nekaterih živil, ne samo uporabo. V urbanih okoljih bi predvidevali, da z različnimi živili pridemo vsaj v stik v trgovini. Ne nujno, da jih kupimo. Da vemo, na primer, kaj je čičerika, ki ne velja za drago živilo. Ampak že tukaj se kaže zaprtost glede tega, katero hrano v trgovini ali na tržnici sploh opazimo. Ali opazimo različne vrste hrane, ali nas zanima, kaj je tisto, česar ne poznamo, ali pa smo vse življenje bolj usmerjeni v nakupovanje in izbiranje tistega, kar poznamo že iz svojega otroštva. Tukaj se kaže (ne)odprtost do novosti, do učenja.

Kaj govorijo poplave različnih oddaj o kuhinji v zadnjem desetletju?

V naši raziskavi se je izkazalo, da te oddaje niso tako zelo gledane oziroma da so najbolj gledane v skupini, ki je prehransko in zdravstveno najbolj ozaveščena. Po drugi strani pa – tega sicer v naši raziskavi nismo preverjali – imamo cel kup novih internetnih portalov, kjer ljudje izmenjujejo recepte in govorijo o preizkušanju novosti. To govori o tem, da se veliko ljudi navdušuje nad kuhanjem, da se na hrano ne gleda samo kot gorivo za telo, da so pri izbiri sestavin in načinih kuhanja zelo ustvarjalni. To ustvarjalnost izražajo ljudje tudi v naši raziskavi, predvsem skupini zdravstveno ozaveščenih hedonistov in urbano adaptiranih tradicionalistov. Za prve je najbolj pomembno, da prijatelje presenetijo z nečim novim, nenavadnim, za druge pa, da se gostje pošteno najejo. Zlasti tisti, ki so osvobojeni kuhanja kot osnovne nuje, se kuhi posvečajo radi, kot vrsti sprostitve, zato radi s hrano tudi eksperimentirajo.

Kaj nam sicer govorijo navade, ki ste jih raziskovali?

Ne le to, kaj ljudje govorijo in kaj počnejo. Ti vzorci nam dajo misliti, kako počasi ljudje spreminjamo svoje navade, četudi imamo okoli sebe zelo pisano, raznovrstno ponudbo. Raziskava o prehranjevalnih navadah v Sloveniji je bila opravljena tudi leta 2002. V minulih desetih letih se praktično ni nič spremenilo. Glede na to, da smo preučevali samo urbani vzorec, smo mislili, da so postale prehranjevalne navade manj tradicionalne, bolj urbane, svetovni nazor pa bolj kozmopolitski. Če gremo v trgovino, vidimo, da imamo danes na voljo veliko stvari, ki jih včasih ni bilo mogoče kupiti v Sloveniji. Imamo nove oddaje, veliko spletnih portalov, specializiranih revij in podobno. Lahko bi rekli, da imamo glede kulinarike informacijsko in ponudbeno veliko bogatejše življenje. Po drugi strani pa kažemo neizmerno zaprtost v navade, ustaljene vzorce. To nekaj pove o Sloveniji, o tem, koliko smo odprti za novosti, drugačnosti, o oklepanju tradicionalnih vzorcev in praks. Če nismo pripravljeni poskusiti niti nove, drugačne hrane, kako bomo sprejemali drugačne kulture, drugačne ljudi, drugače misleče in tako naprej?