Skoraj sto let likovne umetnosti
Ali je razstava Skoraj pomlad, ki obljublja stoletni pregled slovenske umetnosti, izpolnila pričakovanja?
Med številnimi razstavljenimi deli je tudi slika Marka Jakšeta Močvirnik (v ospredju)
© Damjan Švarc
Razstava Skoraj pomlad, podnaslovljena 100 let slovenske umetnosti, ki je na ogled v Umetnostni galeriji Maribor, naj bi bila eden največjih projektov te galerije v okviru projekta Evropska prestolnica kulture (EPK), ki ga je Maribor gostil lani. Se je namen uresničil?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Med številnimi razstavljenimi deli je tudi slika Marka Jakšeta Močvirnik (v ospredju)
© Damjan Švarc
Razstava Skoraj pomlad, podnaslovljena 100 let slovenske umetnosti, ki je na ogled v Umetnostni galeriji Maribor, naj bi bila eden največjih projektov te galerije v okviru projekta Evropska prestolnica kulture (EPK), ki ga je Maribor gostil lani. Se je namen uresničil?
Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo najprej pogledati galerijske prostore, v katerih je razstava postavljena. Še pri nobeni razstavi doslej se ni tako očitno pokazalo, kako zelo Maribor potrebuje novo, sodobno umetnostno galerijo, in prav to bi lahko mestu prinesel projekt EPK, če ne bi zdaj že nekdanji župan in njegovi sodelavci tako dolgo packali in nazadnje razveljavili mednarodnega arhitekturnega natečaja. S tem ko so mladim madžarskim arhitektom, ki so zmagali na natečaju, preprosto odpovedali sodelovanje, so Slovenijo postavili v slabo luč in svoji skupnosti naredili škodo. Doslej je še vsako od evropskih mest, ki so nosila ta ugledni naslov, pridobilo novo infrastrukturo za umetniške dejavnosti. Avstrijski Gradec je na primer dobil Kunsthaus, Marseille, letošnja evropska prestolnica kulture, pa nov Muzej evropske in sredozemske civilizacije (MuCEM) francoskega arhitekta Rudyja Ricciottija. Le naš Maribor je ostal praznih rok.
Poleg prostorske stiske razstavo Skoraj pomlad stiska za vrat tudi koncept, ki je njena osrednja težava. Soavtorica razstave Breda Kolar Sluga pravi, da s sodelavko Simono Vidmar nista želeli pisati nove umetnostne zgodovine niti postavljati novih kanonov v slovenski umetnosti, ampak vzpostaviti dialog in tujemu občinstvu EPK predstaviti slovensko umetnost. Računajoč na novo galerijo, sta načrtovali predstavitev vrhuncev slovenske umetnosti. A razstava Skoraj pomlad to, žal, ni.
Pri takšnih razstavah, ki žele pokazati »vrhunce«, pač ne gre le za to, da se nanje preprosto uvrsti nekaj ključnih avtorjev, ampak je pomembno tudi, s katerimi deli so ti zastopani. Razstava, ki naj bi predstavila »vrhunce« zadnjih sto let, si je za eno izmed izhodišč izbrala stalno zbirko Umetnostne galerije Maribor, to pa dopolnila z deli, izposojenimi iz 21 slovenskih galerij in muzejev. To sodelovanje avtorici predstavljata kot enega izmed konceptov razstave, drugi naj bi bile »partikularnosti in posebnosti ter izbor del, ključnih za opus, pa tudi zapuščine in dediščina«. Na delu je bilo torej več ključev in več konceptov hkrati, a prav zato se zdi, da je predstavitev umetnosti 20. stoletja v stari galerijski stavbi le plod dejanskega stanja v slovenskih umetnostnih ustanovah.
Drugi del razstave predstavlja umetnost z začetka 21. stoletja in je lociran v 11. nadstropju nekdanjega hotela Slavija. Na 400 kvadratnih metrih steklenega kubusa na vrhu obnovljene stolpnice z zares najlepšim razgledom na lepo mesto si lahko ogledamo dela 30 umetnikov, za katere kustodinja Simona Vidmar sodi, da najbolje predstavljajo »digitalno dobo«. »Gre za pregled del, ki so se že ustalila v naši podzavesti, in avtorjev, ki so simptomatični za ta čas in zanimivi,« pravi Vidmarjeva. Skupna točka avtorjev naj bi bila tudi njihova internacionalizacija in njihovo delovanje vse »od Istanbula prek Bruslja do zahodne in vzhodne obale ZDA«.
A celotna razstava Skoraj pomlad se je izgubila na poti med preveč izhodišči, koncepti, ključi; zaradi tega se razkraja in niti ne izpolni pričakovanj niti ne upraviči svojega podnaslova. Razstava tudi nima kataloga, ki bi morda lahko nadomestil njen veliki manko – to sta družbeni in časovni kontekst razstavljenih del, da bi občinstvo seznanili, v katerem času in v kakšnih družbenih razmerah so nastajale razstavljene umetnine.
Da je razstava pomanjkljiva, so že decembra opozorili »neuvrščeni« nanjo. Na njej sicer najdemo dela številnih umetnikov različnih generacij, od Matije Jame, Zorana Mušiča, Marka Pogačnika in skupine OHO, Dušana Kirbiša in skupine Irwin do vseh treh Janezov Janš, Marka Jakšeta, Saša Vrabiča, Dragana Živadinova, Jasmine Cibic in številnih drugih. A naj omenimo tudi nekatere, katerih dela zares pogrešamo: Vladimir Makuc, Herman Gvardjančič, Duba Sambolec, Lojze Logar, Milan Erič, Zvonko Čoh, Aleksij Kobal, Marko Peljhan, Silvester Plotajs - Sicoe, Ivo Prančič …
Hkrati razstavi manjka dialog z drugimi umetnostmi, glasbo, gledališčem, literaturo, filmom, arhitekturo, fotografijo … saj pompozni podnaslov – 100 let slovenske umetnosti – napoveduje predstavitev vseh umetnosti in ne le likovne. Priznati pa je treba, da takšnega vseobsežnega projekta, kot je pregled vseh umetnosti, žal še nismo dobili in bi zanj zagotovo potrebovali veliko dobre volje in dogovarjanja, strokovnosti in idejne širine, pa tudi denarja, ki bi ga lahko pridobili med drugim iz evropskih skladov, če bi to znali. In ko bo prišla pomlad, bo tudi noj stopil s piedestala.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.