Škandali živilske industrije imajo dolgo zgodovino

Škandal s konjskim mesom v pripravljenih »govejih« jedeh se je iz Velike Britanije razširil po Evropi. Tudi tam potrošniki zdaj ugotavljajo, da plačujejo drago govedino in dejansko jedo konjsko meso, za katerega obstaja tveganje, da vsebuje ostanke nevarnih zdravil. Za kako veliko goljufijo gre, je treba še oceniti, a ta škandal je že spet pokazal, da takrat, ko je na prvem mestu dobiček, skrb za zdravje in poštenost izgineta, na svoji spletni strani piše publicist Michael Roberts.

Z recesijo se je tveganje, da potrošniki dobijo podtaknjeno nezdravo meso, še povečalo, kajti zaradi zniževanja življenjskega standarda jih več poseže po cenejših vnaprej pripravljenih jedeh, hkrati pa se je prav tako iz stroškovnih razlogov zmanjšalo število kontrol. »goljufije s hrano so dejstvo,« pravi Louise Manning, predavateljica za proizvodnjo hrane na Royal Agricultural College. In daljša kot je oskrbna veriga, torej več kot je posrednikov med kmetom in trgovcem, večja je negotovost za potrošnike. »Imamo res globalno oskrbovalno verigo. Večina mesa za živila iz piščančjega mesa je s Tajske, za pripravljena živila je meso lahko iz Azije ali Brazilije,« pojasnjuje Manningova.

Goljufije pri pripravi hrane so postale nekaj vsakdanjega z nastankom sodobnega industrijskega kapitalizma, škandali pa so se razširili z mednarodno trgovino, piše Roberts. Prvi mednarodni škandal se je zgodil, ko so iz ZDA v Evropo kot maslo začeli izvažati »oleomargarino«, ko so Britanci to prevaro odkrili, se je leta 1880 uvoz občutno zmanjšal. Še v istem stoletju so odkrili, da so Američani svinjsko mast, ki so jo prodajali v Evropo, mešali z oljem iz bombažnih semen. Leta 1879 je Nemčija obtožila ZDA, da ji prodajajo svinjsko meso, v katerem so valjasti črvi in povzročitelji kolere. Zaradi tega je več držav uvedlo bojkot na uvoz svinjskega mesa iz ZDA. Goljufanje s konjskim mesom je samo eden od škandalov v zgodovini globalne kapitalistične živilske industrije, piše Roberts.

John Harris pa v Guardianu sprašuje, kaj vemo o procesih in multinacionalnih dobavnih verigah, ki se skrivajo za sodobno živilsko industrijo oziroma koliko sploh hočemo vedeti. Živila blagovne znamke Findus, v katerih so odkrili konjsko meso, so izdelali v tovarni Comigel v Luksemburgu, meso zanje je kupila od družbe Spanghero na jugozahodu Francije. Matična družba od Spanghera je družba Poujol, ki je zamrznjeno meso kupila od trgovca s Cipra, ki ga je kupil od trgovca z Nizozemske, ta pa ga je kupil od mesarja v Romuniji. Ta veriga in širjenje škandala je primer, ki nam pokaže, kako zmešane so postale naše prehranjevalne in nakupovalne navade, pa tudi, kaj počne popolnoma zmešano gospodarstvo z našim življenjem, piše Harris.

To je gospodarstvo, v katerem je neverjetno poceni hrana nujnost, pa to ne velja le za ljudi, ki imajo socialno podporo, ampak za vse več povsem običajnih državljanov s ceste, ki se jim nenehno zmanjšujejo plače in lahko zmanjšujejo stroške edino še z nakupi cenejše hrane. Regulatorji EU kljub temu še vedno zahtevajo, da je dovoljeno kot meso označiti le živilo, ki je »del telesa z mišicami z maščobo kot naravnim delom ali dodatkom in povezovalnim tkivom«. Britanska agencija za hrano pa zahteva, da morajo »poceni« goveji hamburgerji vsebovati 47 odstotkov iste snovi, ki izvira od krav. »Kot zmeraj, sodobni kapitalizem nas razvaja, a ne?« cinično zaključuje John Harris.

Slovenski potrošniki pa so lahko zadovoljni, da inšpektorji v Sloveniji spornih živil niso odkrili – vsaj dokler ne bo kak siten novinar ali potrošnik v trgovinah odprl hladilnike in malo bolj natančno preveril, kaj res prodajajo. Tako so recimo pred dvema letoma odkrili nemške piščance, krmljene z dioskinom.