Nacionalizirati bi bilo treba denar, ne bank

Ni se nam treba vračati v monetarni sistem, v katerem je količina denarja v obtoku omejena s količino zlatih rezerv. Dovolj je zahtevati, da morajo banke imeti za depozite zagotovljeno 100-odstotno rezervo v depozitih. V tem primeru banke ne bi mogle več ustvarjati denarja iz nič, ga posojati ljudem in zanj zahtevati obresti. Ta sistem bi bilo treba uvesti tako za banke kot tudi za vse druge institucije, ki poslujejo kot vzporedne banke, na svoji spletni strani Dalynews piše Herman Daly, profesor na univerzi Maryland in nekdanji glavni ekonomist na oddelku za okolje v Svetovni banki.

V tem primeru bi banke lahko zaračunavale le svoje storitve, kot je vodenje računov, nakazila denarja in podobno. To bi bil njihov edini vri dobička. Z uvedbo 100-odstotnih rezerv bi vsak dolar ali evro, ki bi ga posodile kot kredit, privarčevali varčevalci na svojih računih. Varčevalci bi imeli svoja sredstva na računu vezana za čas trajanja kredita, banke pa bi dobro vračanja kreditov morale usklajevati z dolgoročnimi vezavami vlog varčevalcev in ustrezno kombinacijo kratkoročnih vlog. Posojanje denarja bi tako postalo bolj odgovorno, ne bi bilo mogoče dobiti kredita za nakup ničvrednega premoženja ali za špekulacije, preprečili bi nastanek različnih balonov, bankam ne bi grozil propad in ne bi bilo treba reševati bank, »ki so prevelike, da bi lahko propadle«, pojasnjuje Daly.

Vlada bi za poplačilo svojih obveznosti lahko tiskala denar, vendar le do meje ciljne inflacije. Če bi inflacija presegla to mejo, bi vlada morala ustaviti tiskanje novega denarja in povišati davke. Tako bi ohranjali vrednost denarja znotraj države in zagotovili menjavo dobrin in storitev v gospodarstvu in stabilnost. Na mednarodni ravni pa bi njegovo vrednost določali z neodvisnimi menjalniškimi tečaji. Uvesti bi morali bankor kot mednarodno rezervno valuto, s katero bi uravnavali zunanjetrgovinska neravnovesja. Bankor bi bil neke vrste nadomestilo za zlato.

Vsako državo, ki bi imela stalno primanjkljaj, bi najprej oglobili, nato pa bi znižali vrednost njene valute glede na bankor. Tudi države, ki bi stalno imele presežek, bi prav tako čakala kazen, njeno vrednost pa bi uskladili glede na bankor. Tako bi dosegli, da bi bila mednarodna trgovina uravnotežena. V tem primeru bi lahko ukinili Mednarodni denarni sklad (IMF), ker ne bi bilo potrebe po financiranju trgovinskih neravnovesij, kar je glavna naloga tega sklada, piše Herman Daly.

V 20. letih prejšnjega stoletja sta ekonomista Frank Knight iz Chicaga in Irving Fisher iz Yaleja skupaj Nobelovim nagrajencem za kemijo Frederickom Soddyjem močno podpirala politiko 100-odstotnih rezerv za komercialne banke. A ta tema je izginila z dnevnega reda razprav zaradi velike depresije. Prevladalo je prepričanje, da bi omejitev posojanja denarja zavrla gospodarsko rast, ker bi ljudje manj trošili. Več varčevanja, četudi z namenom, da bi zbrali denar za investicije, bi zavrlo potrošnjo. Enako prepričanje velja še danes. »Dokler bo bistvo vsega rast, bomo našli poti, da si bomo sposojali od naših zanamcev, da bi financirali današnje investicije, s katerimi hočemo zagotoviti čim večjo rast,« razlaga profesor Daly. A ta rast ni trajnostna, je bolna, kajti živimo na fizično omejenem planetu. Bogastvo ima fizično razsežnost in ima zato fizične omejitve, dolg pa je čista matematična kategorija in nima meja. Zaradi tega Daly vidi rešitev v uvedbi statičnega gospodarstva, v katerem so vse ekonomske kategorije v dolgoročnem ravnotežju in usklajene s fizičnimi omejitvami planeta ter njegovimi zmožnostmi za obnavljanje.

»Ne gre za nacionalizacijo bank, ampak za nacionalizacijo denarja, ki je v prvi vrsti javno dobro. Da o tem danes tako rekoč ni razprav, je odraz premoči osebnih interesov nad dobrimi idejami. Je tudi dokaz prevlade fetiša rasti v razmišljanjih sodobnih ekonomistov. Denar je enako kot ogenj in kolo iznajdba, brez katere si sodobnega sveta ne moremo zamisliti. A današnji denar, ki je brez nadzora, grozi, da bo 'zažgal in povozil' več ljudi kot ogenj in kolo, ki uideta izpod nadzora,« svari Herman Daly, ki je utemeljitelj teorije statičnega gospodarstva.