Varčevanje v majhnih državah

Za gospodarsko politiko majhnih držav se običajno zanima majhno število specialistov, a včasih se izkušnje majhnih držav uporabljajo kot dokaz uspešnosti določenih politik. Danes se Grčija, Baltiške države in Islandija pogosto uporabljajo kot dokaz v podporo in nasprotovanje varčevanju, na spletni strani Project Syndicate piše ekonomist Daniel Gros.

Da je BDP Latvije še zmeraj več kot 10 odstotkov nižji od tistega pred krizo, je za Nobelovca za ekonomijo Paula Krugmana recimo dokaz, da varčevanje ne deluje, veliko uspešnejši pa je primer Islandije, ki je od zunaj niso prisilili k izvedbi varčevalnih ukrepov, je pa devalvirala svojo valuto. Nekateri drugi pravijo, da je Estonija takoj po izbruhu krize začela varčevati in se tako izognila finančni krizi, zdaj pa njeno gospodarstvo spet raste. Grčija pa je preveč dolgo čakala s sanacijo javnih financ, zato je zapadla v globoko krizo in njeno gospodarstvo ostaja v recesiji.

Gros pravi, da zagovorniki in nasprotniki varčevanja, ki kot primer uporabljajo omenjene majhne države, pozabljajo, da je zaradi posebnosti in različnih pogojev ob začetku krize neposredna primerjava nesmiselna.

Latvija je recimo imela ob izbruhu krize visok zunanjetrgovinski primanjkljaj, kar pomeni, da njen BDP pred krizo ni bil trajnosten, saj je potrebovala pritok kapitala v višini 20 odstotkov BDP, da je lahko financirala preveliko potrošnjo in pospešeno gradnjo nepremičnin. Ko se je pritok tega kapitala s krizo ustavil, je bilo neizogibno, da je latvijski BDP globoko padel. Iz tega vidika ni presenečenje, da je njen BDP še zmeraj več kot 10 odstotkov pod ravnijo pred krizo, saj nobena država ne more večno imeti zunanjetrgovinskega primanjkljaja v višini 25 odstotkov BDP.

Daniel Gros pravi, da je razmere v posamezni državi po krizi veliko bolj ustrezno ocenjevati na podlagi primerjave med dejanskim in realističnim BDP. Po oceni evropske komisije je bil latvijski BDP na vrhuncu rasti skoraj 14 odstotkov višji od realističnega, ko je balon počil, je padel na raven 10 odstotkov pod raven realističnega. Zdaj je latvijski BDP na ravni realističnega in pod ravnijo prenapihnjenega pred krizo. Torej ima dejansko Latvija enako hitro okrevanje, kot ji je s krizo padel BDP.

Islandiji je BDP po krizi padel veliko bolj kot v Latviji. Islandija je svojo valuto devalvirala veliko bolj kot Latvija, a to je imelo veliko manjši vpliv na njeno gospodarstvo, kot ocenjujejo nekateri. Islandija namreč večinoma izvaža naravne dobrine (ribe, aluminij), povpraševanje po njih po krizi ni bistveno upadlo. To ugodno povpraševanje je pomemben dejavnik stabilnosti za islandsko domače gospodarstvo. Baltske države tega niso imele.

Islandija po Grosovih besedah tudi ni vzor za to, da se je varčevanju mogoče izogniti. V majhnih odprtih gospodarstvih visokega zunanjetrgovinskega primanjkljaja ni mogoče zmanjšati s povečanjem domače proizvodnje, ker dodatna potrošnja konča v uvozu. Zato ni presenečenje, da ima Islandija kljub veliki devalvaciji krone še vedno visok zunanjetrgovinski primanjkljaj in visok javni dolg.

Islandski javni dolg je danes 100 odstotkov BDP, v Latviji pa le na ravni 40 odstotkov BDP. Del razlike med obema državama je mogoče pripisati različnim stroškom za reševanje bank, a latvijske javne finance so danes veliko boljše kot islandske. Medtem ko za Latvijo ni vprašanje, ali bo svoj dolg lahko odplačala, bo na Islandiji javni dolg najbrž zaviral gospodarsko rast.