Problem ni rast, pač pa neenakost

Povečati je treba samo davke za bogate ali vsaj začeti pobirati davke, ki že veljajo, ter ta denar porabiti za navadne državljane

Rast gospodarstva ZDA, očiščena vplivov inflacije, je, odkar je predsednik Barack Obama, dosegla 3,2 odstotka. Ne na leto, ampak celotno obdobje štirih let. To pomeni, da je na leto znašala manj kot 1 odstotek na leto. Število prebivalcev ZDA se na leto poveča za 0,95 odstotka, kar pomeni, da se v zadnjih štirih letih prihodek na prebivalca ni povečal. Salvatore Babones, predavatelj sociologije in socialne politike na univerzi Sydney v Avstraliji in sodelavec inštituta za politične študije v Washingtonu, na tej podlagi ugotavlja, da je raven prihodka v ZDA na osebo danes enaka tisti v letu 2006, kar ni odlično, a tudi katastrofa ni.

»Nekateri smo dovolj stari, da se spomnimo leta 2006. Stopnja brezposelnosti je znašala 4,6 odstotka, ne 7,9 odstotka kot danes. Stopnja dolgotrajne brezposelnosti je znašala eno tretjino današnje. Stopnja revščine je bila 10,6 odstotka, ne 13,1 odstotka kot danes. Večji delež ljudi je imelo svoje lastno stanovanje. Stopnja zaposlenosti je bila višja. Večina Američanov je preprosto živela bolje. Zakaj so razmere danes bistveno slabše, ko pa je gospodarstvo v bistvu na enaki ravni kot pred šestimi leti?« na spletni strani Inequality sprašuje Babones.

Njegov odgovor je: povečala se je neenakost. Medtem ko je gospodarstvo nasploh ostalo na enaki ravni, plutogospodarstvo – gospodarstvo super bogatih – še vedno raste. Plače menedžerjev še vedno rastejo. Nagrade bankirjev še vedno rastejo. Dobički podjetij še vedno rastejo. Plutogospodarstvo v razmerah, ko ostaja gospodarstvo na sploh na enaki ravni, lahko raste le, če se realno gospodarstvo, to je gospodarstvo običajnih ljudi, krči. Znižanje plač običajnih ljudi, zmanjšanje bonitet običajnih ljudi in izguba služb običajnih ljudi so cena za to, da plutogospodarstvo še naprej lahko raste, pojasnjuje Salvatore Babones.

»To ni napredna statistika, to je aritmetika. Imamo enak nacionalni bruto dohodek kot leta 2006. Če bi imeli enako razporeditev dohodka kot leta 2006, bi vsi živeli enako kot leta 2006. Povečevanje neenakosti od leta 2006 pomeni, da bogati dobivajo vse večje kose enako velike pite, zato vedno manj ostane za nas navadne državljane,« piše Babones.

Rast je po njegovih besedah krasna, a jo je težko vzdrževati. Če bi to bilo lahko, bi to počel vsak predsednik. Na drugi strani je lahko zmanjšati neenakost. Povečati je treba samo davke za bogate ali vsaj začeti pobirati davke, ki že veljajo, ter ta denar porabiti za navadne državljane. Tako je mogoče zmanjšati neenakost. To ni statistika, to je aritmetika.

»Leta 2006 smo imeli 4,6-odstotno brezposelnost. Lahko jo imamo tudi danes. Vse, kar potrebujemo, so drugačne prioritete. Prioritete za realno gospodarstvo, ne za plutogospodarstvo,« Salvatore Babones sporoča ameriškemu predsedniku. To sporočilo vsekakor lahko velja tudi za politike v Evropi.