Sedem let vojne

Dragica Lukić živi v Sloveniji že 29 let. Izbrisana, skupaj s še 25.670 drugimi, je bila 26. februarja 1992. Svoje žalostne zgodbe ni nikoli skrivala. No, ni je skrivala od preloma tisočletja, ko je dobila povrnjen status stalnega bivališča v Sloveniji, potem ko se je sedem let skrivala. Še danes pa pred širšo javnostjo skriva svoj obraz. V preteklosti so jo že posnele kamere, pa je imela potem težave na ulici, ko so jo ljudje prepoznali in pošiljali »nazaj v Bosno«, čeprav je državljanka Republike Slovenije.

Njena zgodba je, kot zgodbe številnih izbrisanih, pretresljiva. Leta 1984, ko se je iz Bosne preselila v Slovenijo, se ji je rodila prvorojenka, ki je od rojstva invalidka. V času osamosvojitvene vojne je bila zaposlena v tovarni koles Rog in se je iz Medvod, kjer je živela, na delo vsak dan prebijala čez barikade, kakor je vedela in znala. Pač, naročila so zahtevala proizvodnjo s polno zmogljivostjo. Za hčer je skrbela sama, ker pa je bilo to vedno težje, so njeni starši na svojo pobudo vnukinjo vzeli v oskrbo v Bosno. Nekaj mesecev kasneje se je tam začela ena vojna, v Sloveniji pa za Dragico druga: »Zame desetdnevna vojna ni bila vojna, vojna se je zame začela, ko se je ta končala. In je trajala sedem let, dokler nisem dobila statusa stalnega prebivalca. V bistvu je trajala še leto dlje, toliko časa je potem minilo, da sem dobila še delovno dovoljenje.« Hčerke ni videla polnih sedem let, saj brez dokumentov ni mogla iz države. Vmes, med vojno, štiri leta niti govorila ni z njo ali s starši, ni vedela, ali so sploh še živi. Vsa ta leta Dragica v Sloveniji ni imela nikakršnih pravic: »Bila sem mrtva, ves ta čas sem se skrivala.« Za porod druge hčerke so ji v porodnišnici zaračunali 448 tisoč tedanjih tolarjev, na njeno prošnjo jih je k sreči plačal UNHCR. Tudi njeni hčeri nista imeli nobenih pravic, niti zdravstvenega zavarovanja. Policijski nadzor in grožnje z deportacijo niso bili redkost, celo na domu ne. A drugače od nekaterih izbrisanih, ki so bili deportirani, ji je nekako uspelo ostati v Sloveniji. O njenem neskončnem boju za nič več kot to, kar ji pripada, priča na stotine pisanj in dokumentov. Status starejše od hčera še danes ni urejen, saj oblasti od nje v zameno za državljanstvo zahtevajo, da opravi izpit iz slovenščine. Čeprav ima odločbo o mentalni invalidnosti …

Za Dragico je bil dan, ko je evropsko sodišče odločilo, da mora Slovenija izbrisanim izplačati odškodnine, lep dan. A nobena odškodnina ne more odtehtati povzročenega gorja, pravi. Nikoli ni bila prejemnica socialne pomoči, pač pa je bodisi kot delavka v proizvodnji bodisi kot prodajalka pri največjem slovenskem trgovcu ob pomoči življenjskega partnerja in sorodnikov iz tujine ves čas sama preživljala svoja otroka. Nad ravnanjem slovenske vlade odtlej je razočarana: »Ko sem slišala ministra Gorenaka, da po njegovem mnenju izbrisanim pripada 1,3 evra za vsak dan trajanja izbrisa, mi je šlo na smeh. Pa on sploh ve, koliko stane štruca kruha?« Prepričana je, da se vsi dobro zavedajo, kdo so odgovorni za izbris in kdo so tisti, ki so potem dolga leta onemogočali vsakršen poskus ureditve statusa in poprave krivic, ko je za to še bil čas: »Oni naj plačajo odškodnine, oni naj tudi plačajo škodo, ki so jo s tem naredili državi. Če bi se pravočasno lotili reševanja posledic izbrisa, ne bilo sodbe evropskega sodišča in ne bi bilo težav, ki jih imajo danes.« Da je država v krizi, po njenem ne more biti izgovor. Izbrisani, pravi, »so bili v krizi več let, pa jih ni nihče vprašal, kako bodo preživeli brez osnovnih človekovih pravic.« Dragica nikoli ni podvomila o svojih pravicah in o tem, kar ji pripada, čeprav so ji politiki dolga leta zatrjevali, da do njih ni upravičena in jih ne bo nikoli pridobila. Ne verjame niti, da bo Slovenija izpolnila svoje obveznosti v roku, ki ga je določilo evropsko sodišče. A si s tem že nekaj časa ne razbija več glave: »Slej ko prej bo pravici zadoščeno. Kar se mene tiče, bo moj pravni zastopnik vložil tožbo na evropsko sodišče dan po tem, ko se izteče rok.« Pa ne samo glede odškodnine za nematerialno škodo, torej zaradi izbrisa samega. Dragica ima shranjene vse račune, ki jih je dolga leta plačevala samo zato, ker zaradi izbrisa ni imela pravic, ki bi ji sicer pripadale … Odškodnine zase ne potrebuje, pač pa da poskrbi za hčeri, ki sta enako ali celo huje trpeli posledice izbrisa kot ona, »nekaj pa bom dala tudi v dobrodelne namene, za pomoči potrebne otroke, kot je moja prvorojenka«.