Stéphane Hessel

Stéphane Hessel je bil član francoskega odporniškega gibanja, francoski enobejevec, francoski partizan. Ker med II. svetovno vojno ni hotel kolaborirati z nacisti, je prebegnil v London, kjer se je priključil generalu Charlesu de Gaullu in njegovi vojski v izgnanstvu. Ko se je vrnil v Francijo, da bi pred zavezniškim izkrcanjem v Normandiji naelektril odporniško gibanje, so ga Nemci prijeli in poslali v koncentracijsko taborišče Buchenwald, kjer so ga mučili in obsodili na smrt – in tudi usmrtili bi ga, če ne bi v zadnjem trenutku prevzel identitete nekega svojega mrtvega tovariša. Pobegnil je. Ujeli so ga. Ga v koncentracijskem taborišču Dora skoraj obesili. In potem je še enkrat pobegnil. Tokrat uspešno. Po vojni se je vključil v diplomacijo, sodeloval pri redakciji Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki so jo Združeni narodi sprejeli leta 1948 – in človekove pravice je potem tudi branil, doma in v tujini, odločno in prepričljivo.

Toda nihče ni niti v najbolj divjih sanjah videl, da bi lahko stari enobejevec, ki mu je čas že tako rekoč potekel (Hessel je bil ob izidu star 93 let), postal tak fenomen. »Fenomen Hessel!« In nihče ni računal, da bi lahko njegova knjižica Dvignite se!, ki je izšla pri mali, garažni, neznani založbi, brez pompa, brez marketinškega budžeta (živela je od ustne reklame) in v skromni začetni nakladi (8000 izvodov), postala tak globalni bestseler, pravzaprav superseler.

Hessla so razglasili za »modernega Gandija«, za »novega Voltaira«, za »novega Rousseauja«, za »novega Sartra«, za »novi up levice«, za »tega, ki smo ga čakali«, za »tega, ki nam je manjkal«, za »preroka, ki se je vrnil z gore«, za »junaka nove dobe«. Zgrabil in obnorel je vse – stare in mlade, dijake in študente, intelektualce in delavce, brezposelne in zaposlene, ponižane in razžaljene. Ni čudno: vse skupaj, še posebej mladino, je namreč pozval, naj se dvignejo. Razjezite se! Angažirajte se! Popenite! Vstanite!

Mladino pa je tudi pozval, naj neha verjeti pravljicam, da ni mogoče ničesar spremeniti. In res, kmalu po izbruhu njegove knjižice so ljudje vstali. In popenili. In se angažirali.

Mladino je torej pozval, naj se upre »produktivističnemu razmišljanju, ki je svet pahnilo v krizo«, »mednarodni diktaturi finančnih trgov«, neoliberalni vulgarnosti, razbijanju socialne države, vse hujšemu razslojevanju oz. »poglabljanju prepada med revnimi in bogatimi«, zahodnemu izkoriščanju nemočnih dežel tretjega sveta in kršitvam človekovih pravic, tudi izraelskim kršitvam palestinskih pravic v Gazi, ki da je »zapor pod milim nebom« (s tem si je prislužil očitke, da je antisemit, pa četudi je sam judovskega rodu), naj brani »moderno demokracijo«, naj širi medijsko svobodo in ustavi vplive, ki jih imajo na medije bogataške elite, naj prepreči demoniziranje in maltretiranje ilegalnih priseljencev in naj se posveti skrbi za »etiko, pravičnost in trajnostno ravnovesje«, da naš planet ne bi postal »neprimeren za življenje«.

Mladino pa je tudi pozval, naj neha verjeti pravljicam, da ni mogoče ničesar spremeniti – naj torej ne pristaja več na status quo, naj zavrže apatijo in brezbrižnost in naj se oprime političnega aktivizma. Ni dovolj, da si le jezen, ampak se moraš tudi angažirati, je rekel Hessel, obenem pa dodal, da se je treba angažirati prav v slogu nekdanjih članov odporniškega gibanja, ki so se med II. svetovno vojno uprli Hitlerju in nacizmu. Če je bilo mogoče spremeniti tisti srhljivi, mračni, apokaliptični fašistoidno-holokavstni svet, potem bi bilo mogoče spremeniti tudi tega!

In res, kmalu po izbruhu njegove knjižice so ljudje vstali. In popenili. In se angažirali. Svet so preplavile vstaje in revolucije. Od Tunizije in Egipta do Grčije in Slovenije. Vsi so imeli pač občutek, da jim je Hessel besede vzel z jezika.