Vojna proti ženskam in otrokom

Stigma 'terorizma' je danes tako močna, da je mogoče 'v imenu varnosti' v ZDA in Veliki Britaniji uvesti tako rekoč vse - in vse manj ljudi se vpraša, za kaj dejansko gre

»V zadnjih desetih letih nisem obiskovala oddaljenih begunskih taborišč v Pakistanu ali uničenih vasi v Afganistanu, prav tako ne obleganih mest, kot je Faludža v Iraku ali Misrata v Libiji. Ostala sem v Veliki Britaniji, kjer sem prišla do družin, ki jih je vojna proti terorizmu, ki je dejansko vojna proti Islamu, spremenila v sovražnike,« na spletni strani Tomdispatch piše Victoria Brittain, avtorica knjige Shadow Lives (Življenja senc) in nekdanja urednica časopisa Guardian. Seznanila se je z življenjem muslimank v Londonu, Manchesterju in Brirminghamu, nekatere so Britanke, nekatere so iz arabskih in afriških držav. Može in sinove jim je vzela vojna, ki jo vodi Washington, Velika Britanija in številne druge članice EU pa jo podpirajo.

Nekateri so bili zaprti v Guantanamu, nekateri so se znašli v zaporu v Britaniji, kjer so se čudili drug drugemu, zakaj so se znašli tam, saj se med seboj niso poznali, a so kljub temu bili osumljeni, da so povezani z Al Kajdo. Nekatere družine so v hišnem priporu. Victoria Brittain je tako spoznala ženske in otroke, ki živijo v tako rekoč popolni izolaciji in s stigmo, da so povezani s terorizmom. Imajo le nekaj prijateljev in so odrezani od sveta. Družine, v katerih so možje v hišnem priporu, ne smejo imeti obiskov, ki jih ne pregledajo 'varnostniki', ne smejo imeti računalnikov. Nekatere žene so bile prisiljene živeti same, ker so njihovi možje bili desetletje ali več v zaporu brez obtožnice v Veliki Britaniji, ali pa jim je grozil izgon ali izročitev državi, iz katere so pobegnili.

»Postopoma so me sprejele v svoja izolirana življenja in so se začele z menoj pogovarjati o svojih otrocih, svojih materah, svojem otroštvu, redko pa so na začetku spregovorile o srhljivih usodah svojih mož. Te so preveč intimne, grobe, strašljive, neverjetne, da bi jih lahko izrazile v besedah,« piše Brittainova. Srečala se je tudi z nekaterimi možmi in sinovi, ki so bili zaradi sumov, da so sodelavci Al Kajde, zaprti. Prvi je bil Britanec iz Birminghama Moazzam Begg, ki je bil tri leta zapornik v Guantanamu, potem pa so ga izpustili, brez obtožnice. Ko se je vrnil domov, jo je prosil za pomoč pri pisanju spominov. Tako sta več mesecev skupaj pisala knjigo Enemy Combatant (Borec proti sovražniku). Težko mu je bilo podoživljati nočne more v ujetništvu ZDA v Kandaharju, ameriškem zaporu v bazi Bagram v Afganistanu in v Guantanamu. Še težje mu je bilo obiskovati žene sojetnikov, ki jih je spoznal v zaporu, in so bili še vedno zaprti.

V teh domovih je vselej ostalo v zraku pomembno vprašanje: So mojega moža ali sina mučili? »Ko sva pisala knjigo, sem namenoma pustila poglavje o njegovih izkušnjah v ameriških rokah v zaporu Bagram za konec. Domnevala sem, kako težko bo za oba govoriti o najhujših mukah, ki jih je prestal,« razlaga Brittainova. Nadalje opozarja, da je vojna proti terorizmu dejansko skrivna vojna s stalnim nadlegovanjem večinoma nemočnih ljudi. To je vojna, ki je najbolj ranljive ljudi v britanski družbi, ki so pogosto že pretrpeli nočne more kot begunci ali žrtve mučenja, spremenila v črne ovce strahov po 11. septembru 2001. Stigma 'terorizma' je danes tako močna, da je mogoče 'v imenu varnosti' v ZDA in Veliki Britaniji uvesti tako rekoč vse - in vse manj ljudi se vpraša, za kaj dejansko gre.

 V takšnih razmerah so oblasti preskusile vse izprijenosti pravnega sistema in kot rezultat tega zdaj britanski sistem prava vsebuje številne določbe, ki »bi nas morale skrbeti, a večina prebivalcev nima pojma, da sploh obstajajo«. To je recimo uporaba skrivnih dokazov. V medijih je o tem zelo malo poročil. Enako malo pozornosti so deležna poročila skupine uglednih psihiatrov o uničujočem psihološkem vplivu pripora brez sodnega procesa na može in njihove družine in vplivu sistema kontrol na tiste, ki so v hišnem priporu.

Victoria Brittain navaja, kaj sta povedala najstnika, dekle in fant, katerih očeta sta bila v zaporu oziroma v hišnem priporu deset let in ves ta čas sta doživljala vedno nove žalitve in ponižanja: »Bilo je boleče prvič, še bolj boleče drugič, še bolj tretjič. Dejansko je vsakič huje, če to lahko verjamete. Ni meje, koliko bolečine lahko čutiš.« Fant je še dodal, da ni dneva, ko bi se počutil varnega. Na podzemni, v učilnici na univerzi ljudje gledajo njegovo brado. »Vidim, da me gledajo in vem, da o meni mislijo grde stvari. Želim si biti običajen človek. Nekateri moji prijatelji delajo prekrške, recimo vozijo brez dovoljenja. Jaz pa si ne smem privoščiti niti najmanjšega prekrška. Vedno moram biti previden, odgovoren za mojo družino,« je dejal.

Besede južnoafriškega nadškofa Desmonda Tutuja o načrtih Washingtona za vzpostavitev tajnega sodišča za nadzor iskanja osumljenih za terorizem, ki jih pobijajo brezpilotna letala, in o povečanju pooblastil predsednika Baracka Obama za njihovo pobijanje, predstavljajo povsem drugačen pogled na vojno proti terorizmu, kot jo vidita Washington in Velika Britanija. »Ali nam, ki živimo drugod, ZDA in njihovi prebivalci res hočejo povedati, da naša življenja niso enakovredna njihovim? Da predsednik Obama lahko podpiše odločitev, naj nas ubijejo z manj skrbi, ali je to pravno utemeljeno, kot v primeru, ko gre za Američane? Bi vaše vrhovno sodišče res hotelo povedati človeštvu, da smo mi enako kot v 19. stoletju suženj Dred Scott, ljudje tako kot vi? Ne morem verjeti. Za apartheid sem govoril, da je njegove izvajalce dehumaniziral enako, če ne bolj, kot svoje žrtve. Z odgovorom kot družba Osami bin Ladnu in njegovim sledilcem vam grozi, da boste spodkopali svoje moralne standarde in človečnost,« je nadškof Tutu napisal v pismu, ki ga je objavil New York Times.