Delo za življenje

Tujci, ki pridejo v Slovenijo vozit tovornjake za slovenska avtoprevozniška podjetja, pogosto skupaj s ključi tovornjaka dobijo majhen magnet, velik za pol cigaretne škatlice ali še manj. Čeprav bi ga lahko primerjali z bičem gonjačev sužnjev, ga večina tujih delavcev sprejme.

Med tujimi delavci višina bruto plače, zapisana v pogodbi o delovnem razmerju, pogosto nima nobene vrednosti. Večinoma se s svojim šefom ustno dogovorijo, da jih bo plačal okoli 3,3 evra neto za uro dela ali, če gre za voznike tovornjakov in avtobusov, od deset do trinajst centov na prevoženi kilometer. Bruto zneski se vsak mesec izračunajo glede na opravljeno delo in na plačilnih listih, če sploh so izdelani, so pogosto zapisani neverjetni zneski za prevoz in malico.

Če delajo veliko, zaslužijo več kot šesto evrov na mesec. Za tovornjakarje to pomeni, da morajo delati več, kot dovoljuje zakonodaja. Direktiva Evropske unije določa, da mora tovornjakar po štirih urah in pol vožnje za petinštirideset minut počivati, da ne sme voziti več kot devet ur na dan, šestinpetdeset ur na teden in devetdeset ur na mesec. Vsak dan mora počivati najmanj enajst ur, od tega najmanj devet ur neprekinjeno. V vsakem tovornjaku se zgodovina njegove vožnje – kako hitro vozi in kdaj stoji – izpisuje s tahografom, in s tem se preverja voznikovo spoštovanje predpisov.

Skupaj s stroški, ki jih imajo vozniki, bi po njihovi urni postavki delo po zakonodaji prineslo premalo denarja. Da lahko naredijo več kilometrov in počivajo manj, uporabljajo tisti magnet. Če magnet namestijo na spojno os menjalnika, ta prekinja tok informacij do tahografa. Tovornjak se lahko vozi, tahograf pa izpisuje, kot da stoji. »Poznam primer, ko je en človek v enem dnevu naredil 1200 kilometrov. Spal je dve, tri ure,« pravi nekdanji šofer Boris Perš. Pozna tudi drugačne manipulacije: voznike, ki uporabljajo dve tahografski kartici in tako opravijo delo za dva voznika, fiktivne dopustne liste, da lahko policistom in inšpektorjem pokažejo, da v resnici ne delajo, ampak so na dopustu, ali pa presedanje voznikov iz enega avtobusa v drugega, ko bi bil čas za počitek …

Tuji delavci pogosteje privolijo v izkoriščanje, ker jim izguba dela prinese hujše posledice.

Perševo znanje o razmerah v avtoprevozništvu uporabljajo pri projektu Integracijski paket za brezposelne migrante, begunce in prosilce za azil, ki ga izvajata Zveza svobodnih sindikatov in Slovenska filantropija. Za pomoč tujim delavcem v okviru projekta skrbita Goran Zrnić in Marko Tanasić, in ker je med izkoriščanimi tujci veliko šoferjev, jima pomaga tudi Perš. »Enkrat nas je klical neki šofer in nas prosil, naj pokličemo policijo, da ga ustavijo. Rekel je, da je preutrujen, da bi še naprej vozil, šef pa ga spremlja prek GPS-naprave in ga kliče takoj, ko se ustavi,« pripoveduje Zrnić.

Izjemna prožnost

Število tujih delavcev se je v Sloveniji od začetka krize močno zmanjšalo. Leta 2008 je bilo izdanih 85.302 dovoljenj za delo, lani pa 20.519. Vzrok je predvsem v propadu velikih gradbenih podjetji, pa tudi v splošnem zmanjšanju gospodarske dejavnosti. A tujci vseeno delajo, tudi v gradbeništvu. Zadnje čase jih je veliko obnavljalo fasade, kar je posledica velikih sredstev, ki jih za to ponuja Ekosklad. Hkrati se je na tem področju tudi močno povečala konkurenca. Od leta 2008 se je število podjetji, registriranih za fasaderska in štukaturska dela, skoraj podvojilo, zdaj jih je 694. Konkurenca pomeni tudi izkoriščanje delavcev. Tanasić se na primer spominja nekoga, ki je opravil 313 delovnih ur v enem mesecu. Tudi če je delal vse nedelje in praznike, je vsak dan delal več kot deset ur.

Konkurenca je velika tudi v avtoprevozništvu. Dumpinške cene ob zvišanju cene nafte niso več pokrivale stroškov in slednje je težko zniževati drugje kot pri voznikih. Tudi podjetja v drugih državah uporabljajo iste taktike izkoriščanja kot slovenska.

H Tanasiću in Zrniću hodijo tudi čistilke, skladiščniki in trgovski delavci, ki vse pogosteje delajo prek agencij za posredovanje dela. Agencije so v letu 2010 posredovale okoli dvanajst tisoč delavcev, kar je skoraj trikrat več kot leta 2006. Hkrati inšpekcija za delo ugotavlja, da veliko podjetij posredovanje delavcev opravlja brez vpisa v ustrezno evidenco.

Agencijsko delo je optimizacija delovne sile za uporabnika agencijskih delavcev, saj lahko uporablja in preneha uporabljati delavce brez zaposlovanja in odpuščanja. Naroči jih za določen čas pri agenciji za posredovanje dela, ki jih zaposluje. Tej se mora poslovni odnos splačati, zato delavce plačuje malo. Povprečna plača delavca, zaposlenega v agenciji za posredovanje dela, je bila lani 695 evrov neto. Zaradi specifičnih odnosov med delavcem, delodajalcem in upora-

bnikom agencijsko delo otežuje uveljavljanje iz zaposlitve izhajajočih pravic, so ugotovili Polona Mozetič, Andrej Pavlišič in Sara Pistotnik v raziskavi agencijskega dela migrantov z naslovom Migracije in prekernost. Moč delodajalca nasproti delavcu je večja, solidarnost med delavci manjša, njihove pravice so pogosteje kršene. Delavci ponavadi šele do druge ure popoldne izvedo, ali bodo naslednji dan delali, kar jim otežuje načrtovanje časa. V omenjeni analizi piše tudi, da več agencijskih delavcev že ob podpisu pogodbe o delu podpiše tudi nedatirano sporazumno prekinitev delovnega razmerja. Vendar so nekateri delavci povedali, da imajo to raje, kot če bi morali vsak mesec podpisovati novo pogodbo.

Tako ravnanje poznata tudi Tanasić in Zrnić, in to v več panogah. In še marsikaj drugega, na primer, da delavec hkrati podpiše več pogodb o delu z različnim obdobjem dela ali pa za različna (med seboj povezana) podjetja.

Sodba za v okvir

Zaposlenih je v Sloveniji vse manj, še posebej v dejavnostih, kjer so kršitve pravic delavcev najpogostejše, torej v gradbeništvu, trgovini in gostinstvu, vendar se je število zaznanih kršitev povečalo.

Policija je leta 2008 obravnavala 226 kaznivih dejanj zoper delovno razmerje in socialno varstvo, lani pa že 2122. Inšpektorji za delo so leta 2008 vložili deset ovadb oziroma prijav kaznivega dejanja, leta 2011 pa 94. Seveda moramo upoštevati, da te številke odražajo tudi boljše delo policije in inšpekcije, a vseeno povedo veliko o razmerah v podjetjih.

Najpogostejša kršitev s področja delovnih razmerji je neizplačilo plač, regresa ali dodatkov k plači. Inšpektorji so leta 2008 ugotovili 843 kršitev plačila za delo, leto pozneje 1522, leta 2011 pa že 2643.

Ob obljubah šefov, da je treba le malo potrpeti, delavci mnogokrat pristanejo na nekaj mesecev neizplačevanja plač, a tega denarja skoraj zagotovo nikoli ne bodo videli. Pri tujih delavcih, ki so jim kršene pravice, je pravilo, da ima njihov šef več podjetij. Poslov ne sklepa tisto podjetje, ki zaposluje delavce, ki te posle potem izvajajo. Ko delavci ne dobijo plač za opravljeno delo, lahko sodišče hitro izda zamudne sodbe in naloži podjetju, v katerem so bili zaposleni, da jim izplača tudi po več kot deset tisoč evrov. Take sodbe lahko »dajo v okvir, obesijo na steno in slavijo zmago v sodnem postopku«, se poskuša zabavati Tanasić, ki je že prevečkrat videl, da so delavci ostali brez denarja. Podjetje, za katero so delali, je verjetno likvidirano oziroma ima blokirane račune in nobenega premoženja, saj je ves kapital v drugem podjetju, v lasti istega direktorja, njegove žene, očeta ali kakšnega drugega sorodnika ali prijatelja. Inšpektorji za delo so recimo lani izrekli za nekaj manj kot 5,2 milijona evrov glob, ustvarili pa 1,3 milijona evrov prihodkov, kar je malo, tudi če so vsi poravnali globo v osmih dneh, torej v polovičnem znesku.

Ko delavci ne dobivajo plače, to pogosto pomeni tudi druge kršitve. Tanasić in Zrnić preverita pri vsakem, ki pri njiju poišče pomoč, ali je obvezno zdravstveno zavarovan, in pogosto se izkaže, da ni, a tega ne ve. Uradno morajo delodajalci delavca odjaviti od zdravstvenega zavarovanja, kadar se preneha delovno razmerje. Če na zavod za zdravstveno zavarovanje dokazila o tem ne prinesejo, tamkajšnji uradnik odjavo vseeno sprejeme in delavcu pošlje obvestilo, da mu je prenehalo zavarovanje. Ta absurd je verjetno logičen samo za delodajalca, ki tako zmanjša stroške.

Na drugi strani nekateri delodajalci ne želijo odjaviti delavca od zdravstvenega zavarovanja. Če je delavec več kot trideset dni na bolniški, ZZZS delavcu povrne bolniško nadomestilo, pri čemer je povsem vseeno, ali delodajalec to nadomestilo delavcu v resnici izplačuje. Povrne mu ga tudi, če ima delodajalec blokiran račun in gredo vsa sredstva, ki pridejo nanj, za odplačevanje dolgov. Takim delavcem Tanasić pravi »heroji«, saj jim v solidarnosti ni para.

Vir izkoriščanja

Vse to se v Sloveniji dogaja tudi slovenskim državljanom, vendar veliko redkeje kot tujcem. Tuji delavci so ranljivejši, slabše informirani, slabše ekonomsko situirani, slabše sindikalno organizirani, imajo manjše možnosti za dobro pravno varstvo …

Predvsem pa je tujec, ki pride v Slovenijo zaradi dela, popolnoma odvisen od dela in s tem od delodajalca, opozarja direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon. Tujcu prvih pet let dela v Sloveniji vseskozi grozi, da se bo moral v primeru izgube delovnega mesta vrniti v domovino. Največ tujih delavcev v Slovenijo prihaja iz BiH in Hrvaške. V BiH znašata povprečna mesečna neto 428 evrov in stopnja registrirane brezposlenosti 44 odstotkov, na Hrvaškem pa 770 evrov in 22 odstotkov. Povprečna neto plača v Sloveniji znaša 1000 evrov.

Da delavec pride v Slovenijo, potrebuje delovno dovoljenje. Navadno se izda za eno leto in omogoča delo izključno pri delodajalcu, za katerega je bilo izdano. Če izpolni pogoje, potem delavec dobi osebno delovno dovoljenje. Potem ko se je na začetku krize v gradbeništvu razkrilo, da so tujcem množično kršene delavske pravice, je država odpravila določilo, da lahko delavec osebno delovno dovoljenje pridobi po dveh letih dela pri enem delodajalcu. Od leta 2011 ga delavec pridobi po dvajsetih mesecih dela v dveh letih in pri kateremkoli delodajalcu. Vendar se v praksi ni spremenilo skoraj nič. Delavci še vedno pristajajo na izkoriščanje. Ni zelo verjetno, da bo delavec po letu bivanja v Sloveniji tvegal z odpovedjo delovnega razmerja, še posebej zato, ker ni upravičen do nadomestila za brezposelnost. »Verjetneje je, da bo delavec vztrajal in čakal, da mine teh dvajset mesecev, tako kot je prej vztrajal in čakal, da mine štiriindvajset mesecev,« meni Kogovšek Šalamonova.

Mnogi delavci hitro dobijo zamudne sodbe, a kaj ko podjetje, v katerem so bili zaposleni, nima nobenega premoženja

Če delavec prebrodi dvajset mesecev dela in če mu delodajalec vseh teh dvajset mesecev tudi plačuje socialnovarstvene prispevke, kar ni samoumevno, torej pridobi osebno delovno dovoljenje, ki velja tri leta. Tudi tu se izkoriščanje ne konča. Delavec z osebnim delovnim dovoljenjem lahko ostane v državi, če ima veljavno dovoljenje za začasno prebivanje. To se praviloma izdaja za eno leto, za njegovo pridobitev pa mora delavec imeti urejeno zdravstveno zavarovanje in zagotovljena sredstva za preživljanje najmanj v višini minimalne plače. Torej je spet odvisen od delodajalca in njegove pripravljenosti, da mu plačuje zdravstveno zavarovanje. Šele po petih letih vztrajanja lahko delavec slavi, saj lahko takrat pridobi dovoljenje za stalno prebivanje in je, razen glede volilne pravice, izenačen s slovenskim državljanom.

Potrebno mnogo več

Odvisnosti tujca, ki pride delat, od delodajalca, ni mogoče odpraviti, pravi Neža Kogovšek Šalamon, saj je v vseh zakonodajah o urejanju statusa tujcev status v prvih letih odvisen od nekega dejstva, v tem primeru od dela. Zato sta potrebna nadzor in preprečevanje kršitev delovnega prava. Kot je videti po številu obravnavanih primerov, inšpekcija za delo in policija na tem področju delata več kot prej. Pred kratkim je začel veljati sporazum o zaposlovanju delavcev migrantov iz BiH, ki bo uredil rekrutiranje delavcev in delavcem prinesel možnost uveljavljanja pravic iz naslova brezposelnosti že po prvem letu zaposlitve. Reforma trga dela prinaša omejitev deleža agencijskih delavcev, ki jih lahko uporablja podjetje, na 25 odstotkov, ter spremembo ureditve glede plačevanja bolniškega nadomestila. Zdaj bo delavec, ki mu delodajalec ne povrne bolniškega nadomestila, lahko dosegel, da mu ga bo plačeval zavod za zdravstveno zavarovanje neposredno.

To ni dovolj. Agencijsko delo potrebuje strožje omejitve. Takšen sporazum, kot so ga zdaj dobili državljani BiH, že dolgo velja za Srbe in Hrvate, pa so tudi oni izkoriščani. Inšpektorjev za delo je premalo že dolgo časa, a jih je od lani še sedem manj, zdaj jih je le 81. Hkrati bi morali povečati njihove pristojnosti, tudi tako, da bi jim dali možnost opravljati preventivne preglede.

Če je bilo komu s kršenjem delavskih pravic onemogočeno, da izpolni pogoje za prebivanje, se mu dovoljenje za prebivanje ne bi smelo odreči. Odjavljanje od zdravstvenega zavarovanja bi moralo biti možno le ob pisni privolitvi delavca. Morda tudi to ne bo dovolj, saj delodajalci že sedaj od delavcev izsilijo marsikateri podpis.

Potrebno je tudi boljše delo uradnikov na upravnih enotah, zavodu za zaposlovanje, zavodu za zdravstveno zavarovanje in še kje. Tujce bi morali obravnavati kot to, kar so, torej zelo slabo informirani in zato potrebni posebne pozornosti. Ker tujci potrebujejo pomoč poznavalcev slovenske zakonodaje in birokratskih postopkov, bi moral projekt ZSSS in Slovenske filantropije postati trajen.

In vse to ne bo dovolj, če se ne vzpostavi osebna odgovornost podjetnikov za kršenje zakonov in prepreči njihovo nezakonito okoriščanje, tudi kadar premoženje prenašajo v tujino. Zdaj, ko se odgovornosti lahko izognejo, se nekateri ustavijo le malo pred suženjstvom.