Franček Drenovec: »Problemi slovenskih financ so še povsem rešljivi.«

Ena glavnih potez vlade bi morala biti, da neha rezati v socialne transferje in da celo obnovi mnoge, ki so bili lani odpravljeni.

Ne samo javne finance, vsa slovenska družba potrebuje korenit preobrat. Rešitev je še vedno mogoča brez pomoči zloglasne trojke, a samo, če bo nova vlada razumela opozorila stroke. Dovolj je bilo varčevalne histerije in izrednih razmer. Nujna je obnovitev normalnosti. Brez tega bo ekonomski in socialni razkroj povsem ušel izpod nadzora, opozarja ekonomist Franček Drenovec.

Pravite, da je položaj v Sloveniji zelo zelo resen, da polzimo v nacionalno katastrofo. Kaj se vam zdi sporneje – da še vedno ni saniran bančni sistem, da verižno propadajo podjetja ali da se histerično režejo javni izdatki za socialo, šolstvo, znanost, kulturo, zdravstvo?

Problematična je velika tehnološka zastarelost gospodarstva, to se pravi, problematična je tista večina lastniškega in menedžerskega sloja, ki odseva to zastarelost in jo hkrati ustvarja. Problematična je izobrazbena in poklicna sestava zaposlenih, s katero je definirana ta tehnološka raven in ki v marsičem opredeljuje tudi splošne socialne in miselne vzorce v slovenski družbi. Problematična je pripetost političnega razreda na prav ta arhaični ekonomski, socialni in miselni svet in zato tudi absoluten interes tega razreda za ohranjanje te starine, bog ne daj za kakšno spreminjanje. Problematičen je ves ta navznoter prepleten »sistem«. Njegova ekonomska in politična impotentnost je povzročila pobeg v zadolževanje pred letom 2008, z znanimi posledicami, ter sedaj, ko se je kredit ustavil, še v te absurdne »reforme«. Zadeve, ki jih omenjate, so samo refleksi tega vseobsežnega in skrbno varovanega sistema zaostalosti, samo posledice, ne izvori, ne bolezen sama. Zdaj se še ukvarjamo s posledicami, vzrokov se še nismo dotaknili.

Mandatarka za sestavo nove vlade Alenka Bratušek zagotavlja, da v Sloveniji ne bo grškega scenarija. Česa naj se nova vlada loti najprej, da Bratuškova ne bo prisiljena požreti besede?

Najnujneje ta trenutek je sestaviti trezen in verodostojen načrt za sanacijo bank ter, naslednje, za zmanjšanje fiskalnega primanjkljaja. Načrt mora biti smiseln in transparenten, z roki in jasno izraženo namero vlade, da ga bo uresničila. Roki so manj pomembni, pomembni sta vsebina in verodostojnost vladnega angažmaja. Sploh ni treba, da je vsebina ne vem kako skladna z idejami tujih finančnikov. Pomembno je, da je logična in da za njo stoji nekdo z znanjem in resno namero. Tako smo ravnali v Sloveniji v devetdesetih letih, ko je bilo verjetno še teže in nam je za vrat dihal Mednarodni denarni sklad, nenehno nezadovoljen, pa je šlo.

Nova vlada bo začasna in zato ne bo imela časa za revolucionarne reforme. Je to za slovensko ekonomijo dobro ali slabo?

Je revolucija in so reforme, to ali ono. Za zdaj še delamo reforme in vsaj jaz upam, da bo to zadoščalo. Bomo videli. Je pa treba paziti z izrazom »reforme«. V današnji Evropi se uporablja za prav določeno vrsto spreminjanja družb, tisto zanikrno neoliberalno. Države so v krizi, ljudje so v težavah in padejo na to, da jim nekdo ponuja »reforme«. Sliši se, kot da jim ponuja zdravilo za njihove težave. Najslabši politiki naše celine gradijo svoj profil in svoj imidž na »reformah«. No, v večini južnoevropskih držav to že ne zažge več, poglejte, kako se je obnesel na zadnjih italijanskih volitvah Monti in kako stojijo v grških in španskih anketah njihovi reformisti. V Sloveniji smo še malo v zaostanku, ampak ne več dolgo.

Pa verjamete, da bo nova, leva vlada sposobna narediti obrat, ki se ne bo končal v bankrotu države in še hujšem političnem kaosu, kot smo ga doživljali zadnje mesece?

Pravite, da bo nova vlada leva? Je med strankami, ki jo sestavljajo, kakšna leva? Saj vem, to se samo tako reče. Kakorkoli, vsaka, vsaj malo normalna vlada zmore preprečiti bankrot, problemi slovenskih financ so še povsem rešljivi. Bomo videli. Kar se tiče tistega o kaosu, pa upoštevajmo, da so slovenske tranzicijske elite v razsulu. Že štiri leta spremljamo njihov ekonomski kolaps in zadnje leto, končno, še političnega. Ni perfektnosti in ni elegance in ju ne bo niti v bodoče. Kako bo to videti v podrobnostih, pa ne ve nihče.

Najslabši politiki naše celine gradijo svoj profil in svoj imidž na »reformah«. No, v večini južnoevropskih držav to že ne zažge več.

Težava je, da so pogledi strank, ki bodo sestavljale novo koalicijo, na nekatera ključna ekonomska vprašanja, denimo na način sanacije bančnega sistema ali prodajo družb v lasti države, diametralno nasprotni in bo torej težko najti soglasje. V nemškem časniku Frankfurter Allgemeine Zeitung se sprašujejo, na kakšnih programskih temeljih se bo sploh oblikovala nova vlada, saj novo večino v parlamentu povezuje praktično le nasprotovanje Janši. Je pričakovanje domače javnosti, da bo nova vlada hitreje zagotovila prelom s krizo, preveliko?

Pričakovanje zagotovo ne sme biti preveliko. Si pa težko predstavljam, da bi se katerakoli vlada spoprijemala s krizo slabše, kot se je ta zadnja. Ali je neka politična združba, ki jo določa samo nasprotovanje prejšnjemu predsedniku, slabša od tiste, ki jo je določala samo podrejenost temu predsedniku? Bodite previdni pri mnenjih časopisov, kakršni so FAZ, Financial Times in Economist. Njihova mnenja so preračunana na zelo konkretne interese, ki niso niti približno istovetni s slovenskimi. Žalostno je, koliko ljudi pri nas sestavlja svoje pojme o normalnosti in naprednosti v sodobnem svetu, ki ga sami čisto nič ne razumejo, prav z goltanjem iz teh časopisov. Moje osebno pričakovanje v zvezi s katerekoli vlado, ki jo lahko sestavi ta parlament, je bolj piškavo. Ampak bodimo pošteni, zadržimo korak za kakšen mesec in najprej poglejmo, kaj se bo zgodilo. Sprememba vsaj ne bo na slabše in pri nas je to že zelo veliko.

Po vašem mnenju je filozofijo saniranja javnih financ treba obrniti na glavo. Ali to pomeni, da bi morala nova vlada povsem ustaviti varčevalne ukrepe? In če, kako bo sploh sposobna poravnati obveznosti? Jeseni bo treba refinancirati skoraj dve milijardi evrov preteklega dolga, dodatno pa bo za financiranje tekočega primanjkljaja potrebna še vsaj milijarda …

Varčevalni ukrepi so neizbežni. V zadnjem daljšem stabilnem obdobju do leta 2006 so znašali javni izdatki 42 do 43 odstotkov BDP-ja, potem so v krizi leta 2010 dosegli, brez kapitalskih transferjev, 48 odstotkov in lani še vedno okrog 47 odstotkov. Ta obseg je, žal, nevzdržen. S tem pa še ni rečeno, da je rešitev samo v rezanju izdatkov. Taka je le najortodoksnejša neoliberalna mantra, po kateri je treba izrabiti vsako priložnost za odstranjevanje iz življenja družb vsega javnega, skupnega, državnega. Hkrati pa s tem ni rečeno, naj vulgarni neoliberalizem zamenja vulgarno keynesianstvo. Govorim o mnenjih, da proračunskih primanjkljajev sploh ni treba zapirati, saj morajo vlade v recesiji prav povečevati rast izdatkov nad rast prejemkov. Nismo v recesiji, temveč v globoki strukturni krizi. Prav ta nesporazum je pred 40 leti že povzročil zlom izvornih keynesiancev. Keynesianski recepti ne rešujejo strukturnih kriz. Da ne omenim, da bi terjal ta pristop v Sloveniji tudi novo obsežno zadolževanje, ki pač ni dostopno. In upoštevajmo, da smo pred kratkim že imeli eno tako epizodo zadolževanja. Toda s kakšnimi rezultati? Kaj se zgodi z denarjem, če ga dobijo v roke ti ljudje, ki vedrijo in oblačijo po Sloveniji? Jasno je, da imamo finančne težave, ki jih bo treba rešiti, a zelo premišljeno. Naš pravi problem v resnici ni to, da nimamo denarja, ampak to, da ga ne znamo uporabljati. Dokler ne začnemo reševati tega, je treba biti skrajno previden.

Očitno je, da je Janševa vlada podcenila vpliv varčevanja na potrošnjo. Globoki rezi v javno porabo so povzročili upad potrošnje in sorazmerno krčenje BDP-ja.

Odkar so se začele reforme, to pa je že od zadnjih dejanj Pahorjeve vlade, se je slovenski BDP zmanjšal za 3,7 odstotka, v primerjavi z 1,2 odstotka v povprečju območja evra. Te politike prodajajo kot edine mogoče, kar je očitna kozlarija. Kar zadeva javne finance, je nesporno, da bo treba zmanjšati primanjkljaj, od tu naprej pa je še vse odprto. Poseči je treba v izdatke in v prihodke, v obeh primerih premišljeno, nekateri posegi škodijo bolj, drugi manj. Manj vidno je, da si z nekaterimi bolj obremeniš dolgoročno perspektivo in z drugimi manj. Sam nisem brskal po podatkih, sem pa prebral, kar je povedal dr. Sočan, da je bila dosedanja slovenska fiskalna konsolidacija v vsej Evropi najbolj mahnjena na krčenje porabe, k čemur lahko dodamo, da še v izrazito nesmiselni strukturi, gledano kratkoročno in še bistveno bolj dolgoročno.

Da bi zagnali rast, bi morali ponovno vzpostaviti potrošniško zaupanje. A kako?

Zaupanje se je najbolj zmanjšalo zaradi realnih procesov, na primer tega, da se je od začetka krize skupna masa plač zmanjšala realno za 12 odstotkov, od tega samo v zadnjem letu za šest odstotkov. Morda so se še bolj skrčili socialni transferji. Na to dodajte še nenehne grožnje politikov in podjetnikov, koliko nameravajo še naprej rezati v plače in koliko mislijo še naprej lomastiti po sistemih socialne varnosti. Končna poraba prebivalstva se je zato v enem letu do zadnjega četrtletja 2012 zmanjšala realno za šest odstotkov, kar je prispevalo daleč največ k skupnemu sočasnemu zmanjšanju BDP-ja za tri odstotke. Lahko si predstavljate, koliko ljudi v gospodarstvu je zaradi tega izgubilo delo in koliko podjetij je propadlo. Ena glavnih potez vlade bi zato morala biti, da neha rezati v socialne transferje in da celo obnovi številne, ki so bili lani odpravljeni. Jasno in glasno mora sporočiti, da je tega sedaj konec. Sporočiti mora, da ne bo odpuščanja v izobraževanju, zdravstvu in drugih javnih storitvah. Sistemi ostajajo neokrnjeni in bodo delovali, tudi v prihodnje. Ne smemo ubijati gospodarstva in zaposlovanja še s te strani – ob krizi zasebnega tržnega sektorja, v katerem bo potrebno še zahtevno prestrukturiranje, preden bo lahko spet poganjal rast! To seveda pomeni, da bo treba rezati kje drugje in da bo treba poseči tudi na stran javnih prihodkov. Na razpolago je še veliko posegov, ki škodijo bistveno manj, kratkoročno in dolgoročno.

So pri nas bremena krize pravično porazdeljena ali pa bi se dalo bogate elite bolj priviti?

V Sloveniji, žal, prav veliko možnosti ni. Glavna je verjetno preprečevanje in preganjanje gospodarskega kriminala. Lepo bi bilo, če bi bili sposobni poostriti davčni nadzor, tudi nad tujimi podjetji, med katerimi številna sistematično skrivajo dobičke. Treba bi bilo razširiti področja z davčno progresijo in odpravljati tista z degresijo. Govorim o mnogih vrstah prispevkov, ki se obračunavajo proporcionalno in celo v fiksnih zneskih. Spremembe ne bi vpeljali v vseh primerih kot načelo, temveč za neko deklarirano bodoče obdobje, v katerem bo še kriza, stiska, revščina. V razmerah krčenja domačega povpraševanja bi imelo to tudi dober vpliv na aktivnost in zaposlovanje.

Od začetka krize do danes je bilo v slovenskem gospodarstvu izgubljenih 70 tisoč delovnih mest, število delovnih mest v javnem sektorju pa narašča. Če bo šlo tako naprej, bomo kmalu imeli le še javne uslužbence, pa nikakršnega zasebnega sektorja, ki bi ta javni sektor financiral. Ali ni zato logično, da vlada reže plače javnim uslužbencem in koga tudi odpusti?

Prvič, število delovnih mest v panogah javnih storitev se že od sredine lanskega leta naglo zmanjšuje. Drugič, delež zaposlenih v javnih storitvah v skupni slovenski zaposlenosti je še vedno med najnižjimi v Evropi, izrazito na dnu lestvice. V Sloveniji imamo pač svoje težave z dojemanjem normalnosti. Tretjič, od kod misel, da zasebni sektor financira javnega in ne obratno? Kdo pa zdravi ljudi, da se lahko vrnejo na delo? Kdo pa ustvarja podjetnikom njihove mojstre in strokovnjake? Kdo pa poskrbi, da so vse tiste množice revežev, ki jih meče na cesto gospodarstvo, vsaj za silo preskrbljene in da ne začnejo vsevprek razbijati, vsaj zaenkrat še ne, vsaj še ne množično? Kdo pa poskrbi, da naši vrhnji smetani ni treba postavljati okrog hiš zidov, obloženih s črepinjami, in da lahko hodijo njeni otroci v šolo brez spremstva oboroženih varnostnikov, vsaj zaenkrat še? Saj vem, da je bilo vprašanje mišljeno provokativno, ampak v Sloveniji imamo o nekaterih stvareh zares še predstave iz 19. stoletja. In te postanejo občasno tudi uradna ideologija kakšne vlade.

Bratuškova se zavzema za zvišanje DDV-ja. Je ukrep res smiseln glede na to, da bo povzročil dodatno zmanjšanje zasebne potrošnje, neto iztržek za proračun pa bo pri zvišanju davka za eno odstotno točko znašal največ 150 milijonov evrov?

Opazil sem, da se že sestavlja upor proti zviševanju davkov. To, da siromašiš organizirano državo, je v sami srži neoliberalne ortodoksije in hkrati nekaj, kar se da prodajati širokim ljudskim množicam. Cenene in lepo zveneče ideologije je težko prebijati. Analize, ki sem jih videl doslej, kažejo, da zvišanje stopenj DDV-ja precej manj prizadene gospodarsko aktivnost kot krčenje izdatkov, odvisno spet od tega, katerih izdatkov. Zmanjševanje tistih izdatkov, za katere se je odločila prejšnja vlada, je bilo prav ena najslabših možnih odločitev. Predvsem pa so povsod po Evropi ravno tako zviševali davke, večinoma tudi DDV.

Janševa vlada je kot alternativo izbrala zvišanje trošarin na goriva. Ni to za industrijska podjetja manj ugodno od zvišanja DDV-ja, saj so občutno narasli njihovi stroški za energijo? Večji del bremena zvišanja DDV-ja nosijo potrošniki in manjši del podjetja, zvišanje trošarin pa udari prav podjetja.

Ne poznam dovolj dobro teh učinkov. Dejstvo je, da DDV ni zlata jama, hkrati pa še kako udari podjetja. Spomnite se, kakšen cirkus so zagnali, ko je vlada predložila zvišanje stopenj DDV-ja na striženje las in hrano za hrčke. Mimogrede, te stopnje bo treba zvišati, razen za časopise. Za pretežne izvoznike pa je zvišanje domačih stopenj DDV-ja seveda manj pomembno. Ni idealnih rešitev, vse so težke. Vodenje proračuna in vodenje države sta težka posla, bistveno težja kot vodenje podjetja. V Sloveniji se razmišljanja, kako je treba voditi državo, napajajo iz znanj o tem, kako se vodi kmetija ali trafika. Tudi med politiki.

Od kod misel, da zasebni sektor financira javnega in ne obratno? Kdo pa zdravi ljudi, da se lahko vrnejo na delo?

Kakšen način sanacije bančnega sistema se vam zdi najboljši?

Ne sprašujte me preveč o financah, to ni moje področje. Zanesljivo je brez resne podlage ideja o štirih milijardah. Vprašajte koga, ki ve o tem več, kje so dobili to številko in kako so jo tam, kjer so jo dobili, izračunali, pa se boste zgrozili. Interes finančnikov je vedno, da se čim več neumnosti, ki jih počnejo banke, prenese v breme davkoplačevalcev. To je vse, zelo preprosto. Pomembno se mi zdi tole. Luknje, ki so si jih banke ustvarile v tistem obdobju pred letom 2008 so, kolikor vem, že sorazmerno dobro pokrite z rezervacijami, ki so si jih ustvarile v zadnjih treh letih same. Morda se motim, ampak se mi zdi, da je zdaj problem predvsem nenehno novo nastajanje tveganj in izgub bank zaradi slabega stanja komitentov v podjetniškem sektorju. Pri danem stanju slovenskega gospodarstva ne moreš narediti dobrih, naglo rastočih in dobičkonosnih bank. Nobene idilične sanacije ne bo. Ne moreš misliti, da boš banke z eno samo močno potezo saniral, potem bo pa vse v najlepšem redu.

Pravite, da pokrivanje izgub finančnega sektorja ne sodi v proračun. Ampak ne glede na to, katero pot bo ubrala nova vlada, bo to navsezadnje obremenilo javne finance. Nekdo bo moral plačati ceno za pretekle napake in malo verjetno je, da to ne bi bili davkoplačevalci, razen če se vlada odloči, da banke dokapitalizira neodplačno, tako kot so to storili na Islandiji.

Islandska zgodba je poučna in uporabna v marsičem, ne pa, po mojem, v konkretnih stvareh, o katerih govorite. Prvo neneoliberalno pravilo za banke, ki so počele takšne neumnosti, je, da jih spustiš v nadzorovan bankrot, iz katerega moraš znati rešiti nefinančne vlagatelje, pa morda tudi neki izbor finančnih. Ne vidim, kako bi bilo to mogoče v Sloveniji. Zato se je treba držati drugega pravila, da stroški sanacije ne smejo nikakor obremeniti proračuna in vse normalne proračunske porabe, za izobraževanje, zdravstvo in tako naprej.

Lastnik slovenskih ogroženih bank je država in država naj stroške sanacije poplača iz svojega drugega premoženja, to je tistega, ki ga ima v državnih podjetjih. Ko v tem primeru rečem država, mislim na politike. Naj plačajo iz tistega, kar bogati njih in njihove sorodnike in prijatelje, ne pa, da izstavljajo račun državljanom. To je bistveno. Seveda pridemo s tem v konflikt z načelom, da ne sme biti razprodajanja državnih podjetij. V tem konkretnem primeru in samo v tem, žal, ena prioriteta prevlada nad drugo.

Leva vlada bo privatizaciji gotovo manj naklonjena od desne, vendar pa vlagatelji vseeno pričakujejo privatizacijo. Je družinsko srebrnino res smiselno prodajati v času krize, ko je jasno, da zanjo ni mogoče iztržiti spodobne cene?

Prav briga me, kaj pričakujejo vlagatelji in kakšne so spodobne cene, tu gre za veliko resnejše stvari. Ne vem, kje bi začel, saj ta razprava ni racionalna. Bom rekel takole. V vseh družbah, v katerih se prebijejo na vrh normalne, delujoče ekonomske, intelektualne in politične elite, se bodo te borile za lastno, domače obvladovanje vsega, kar daje družbi moč, učinkovitost in blaginjo. Saj so elite, saj so vodje svojih družb. Ko si na vrhu, to veš, to čutiš, ta odgovornost ti pride v kri. Borili se bodo za lasten, domači kapital, za lastne, domače podjetnike in lastnike, za strokovnjake in znanstvenike, pesnike in pisatelje. To ni nacionalizem, to ni domačijskost, to je prvinski nagon. V sodobnem svetu je ta boj težak, ponekod jim uspe, drugod ne. Ampak so normalni, so zdravi, se borijo, brcajo! In se človek vpraša: le kakšne vrste osebke smo dobili na položaje, rezervirane za elite, v Sloveniji, ki ne znajo razmišljati drugače, kot razmišljajo dunajski konjski hlapci? Nekoč smo v Sloveniji imeli elite. Vsa ta podjetja, ki bi jih ti sedanji ljudje najraje prodali, ker sploh ne vedo, kaj bi z njimi, saj jih ne znajo upravljati in se jim kažejo samo kot skušnjava k razbojništvu – vsa ta podjetja so nekoč neki drugi ljudje znali upravljati, nekoč so jih neki drugi ljudje celo znali ustvariti. Kako popoln kolaps! Kako klavrn konec tistega našega dolgega obdobja delanja, učenja in ustvarjanja, rasti in napredovanja! Beda.

Janševa vlada je tik pred parlamentarno nezaupnico sprejela novo klasifikacijo državnih naložb, s katero je nekoliko ublažila svoje velike prodajne apetite. Se vam ne zdi, da taki nenehni popravki zbujajo dvom o premišljenosti klasifikacije?

Je kdo kdaj rekel, da je bila klasifikacija premišljena? Glejte: denarja si želijo, evrov, dolarjev, žvenketajoče gotovine. To je vse, nobene filozofije ni zraven. Prej so živeli od kredita, zdaj bodo prodajali podjetja. Drugega ne znajo.

Nekateri pravijo, da je prodaja državnih deležev v podjetjih smiselna samo, če se bo izkupiček naložil v nadpovprečne projekte in podjetja, ne pa, da se nameni pokrivanju tekoče porabe, na primer za plače javnih uslužbencev. Pa bi bila res tako velika katastrofa, če bi katero od podjetij prodali, da bi laže zagotovili likvidnost proračuna? Navsezadnje vsa le niso strateškega pomena ...

Nobenega transferja izkupičkov od prodaje premoženja v proračun ne sme biti! Tako kot se ne sme proračun obremenjevati s kapitalskimi izgubami iz sanacije bank, se tudi ne sme napajati iz kapitalskih prejemkov. Easy money, lahek denar, ki bi kapnil slovenskim politikom iz tega vira, bi takoj zafučkali za kakšne t. i. razvojne investicije ali kakšne druge populistične neumnosti, in če bi bil načrt dober, bi jih to celo neslo čez naslednje volitve. Kaj pa potem, ko bi bilo že vse prodano in bi bilo fiskalno razsulo še večje, kot je bilo v začetku? Saj en val s podobno lahko pridobljenim denarjem smo že imeli in si zares ne smemo privoščiti še enega. Če so s proračunom težave, jih je treba rešiti normalno, zdravo, vzdržno. Tako veliko idej, ki nam jih ponujajo za izhod iz krize, je še naprej natančno tistih, s katerimi so krizo prav povzročili.

Kako naj se nova vlada loti problematike prezadolženih podjetij, ki sicer poslujejo pozitivno in imajo perspektivo? Naj jih sanira denimo z razvojnim skladom, tako kot v devetdesetih letih, ali pa naj apatično stoji ob strani in gleda, kako propadajo, tako kot je to počela Janševa vlada?

Katera podjetja imajo perspektivo in katera ne? Kdo naj o tem odloča? Načeloma to najbolje vedo banke. Če njihova sposobnost presojanja ni ravno briljantna, pa upoštevajmo, da je še veliko manj briljantna tista slovenskih politikov. Politiki naj bi bili bolj usposobljeni za presojo dolgoročnih, razvojnih usmeritev, a naši, žal, niso. Kljub temu nisem nasprotnik nekega angažmaja vlade, v zelo močne posege te vrste so se podali ob izbruhu krize v vseh dobro delujočih državah, celo v ZDA. Ne smemo pa v Sloveniji od tega preveč pričakovati.

Ekonomist Sašo Polanec pravi, naj se ta podjetja prodajo, ker država denarja za reševanje nima, v razvojnem skladu pa bi se denar po dekretu prelival iz enega podjetja v drugo, kar bi pomenilo vrnitev v socializem ...

Liberalna ideologija se je sestavljala v 19. stoletju, v razvitih sodobnih družbah pa se preliva iz enega podjetja v drugo, po dekretu, do polovice družbenega produkta. Pa ne zato, ker so bogate in si to lahko privoščijo, ampak so prav zato bogate. Idej o razvojnem skladu ne poznam, dokler ne zvem kaj več, bi bil tudi jaz raje skeptičen. O tistem pogledu, da je treba vsakič, ko se v slovenskem gospodarstvu pojavi kakšen problem, vse skupaj okrog tega problema preprosto prodati, predati, prepustiti tujcem, pa bom raje vljuden in ne bom rekel nič. Samo to: zakaj svetujejo prodajanje samo nam? Zakaj pa ne dajo naprodaj svoje srebrnine v ZDA? Ameriška vlada je General Motors masivno dokapitalizirala, v sanacijski paket pa je vključila tudi masivno dotacijo domači univerzi. Primerjajte to s politikami slovenskih reformistov.

Eden od mogočih ukrepov za spodbuditev gospodarske rasti je tudi, da vlada lansira novo jamstveno shemo, prek katere bi SID banka zagotovila podporo ključnim razvojnim projektom. Je to realna možnost?

Kot že rečeno, ne vemo, kateri so ključni razvojni projekti. V sferi državnega investiranja so bili to doslej avtoceste, termoelektrarne in stadioni. Ne vidim, da bi bili apetiti zdaj kaj drugačni. Vladno, občinsko, paradržavno investiranje se bo moralo nehati, konec, stop. Vlada bi morala sprejeti za neko prihodnje obdobje izrecen moratorij, z zelo strogimi pravili za izjeme. Denar potrebujemo za druge stvari. O SID banki in delu, ki ga je doslej opravila, imam pa dobro mnenje. Zagotovo je ena od institucij, na katere se je mogoče zanesti. Ampak spet, brez velikih pričakovanj. To so samo aspirini.

Veliko se govori, da bi morali zmanjšati birokracijo, biti bolj prilagodljivi in naklonjeni podjetjem, zlasti malim in srednje velikim, češ da so steber gospodarskega razvoja in zaposlenosti. To se vse lepo sliši. Ampak kaj to pomeni konkretno? Kako denimo navaditi uradnike, da bodo bolj naklonjeni podjetjem?

Prvič, mala podjetja niso steber gospodarstva, nikjer v Evropi, in še toliko manj drobni sektor, ki je pri nas tako priljubljen. Seveda je ta sektor pomemben, saj nadpovprečno zaposluje in daje sistemu nujno potrebno fleksibilnost. Razvojno nosilna pa so vseeno velika podjetja in v Sloveniji seveda tudi srednje velika. Za Evropo velja prav negativna korelacija med stopnjo razvitosti in deležem drobnega sektorja v skupni zaposlenosti. Bolj ko greš v Evropi severno, manjša je zastopanost drobnega gospodarstva. Velika je samo na jugu, po naključju ali ne, v državah v krizi. Delež drobnega sektorja v skupni slovenski zaposlenosti je zelo velik, čeprav v glavnem zaradi izstopajoče velikega deleža kmetijstva. Za nekmetijski drobni sektor pa upoštevajmo, da ga pred 25 leti še skoraj ni bilo. Razmah je bil izredno hiter. Lahko bi rekli, da se Slovenci zelo dobro spoznamo na drobno gospodarjenje in bistveno manj na veliko. Učenje tega drugega je še pred nami, tako kot učenje vseh drugih vrst normalnosti. Glede birokracije pa za začetek podatek, da smo po številnosti, če gledamo široko panogo državne uprave, skupaj s policijo, vojsko itd., v evropskih primerjavah bolj spodaj. Upravljanje države je pač resnejša stvar, kot se zdi, če gledaš iz teh naših lepih, odmaknjenih dolin in planin. Gotovo smo pa še bolj na dnu po učinkovitosti in, kot pravite, po prilagodljivosti in naklonjenosti podjetjem. In kot za vse druge parametre zaostalosti velja tudi za tega, da ni preprosto rešljiv. Recepti pa seveda so, namreč za spoprijem s celo to zverjo zaostalosti, uspešni so bili v nekaterih evropskih družbah, ki so bile prej še kar primerljive s slovensko, zdaj pa nič več.

Denarja si želijo, evrov, dolarjev, žvenketajoče gotovine. To je vse, nobene filozofije ni zraven. Prej so živeli od kredita, zdaj bodo prodajali podjetja.

Neprestano se ponavlja tudi, da so pri nas stroški dela previsoki in da je to eden glavnih razlogov za slabo konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Vi pa nasprotno trdite, da so nizki, saj navaden delavec dobi za enako delo bistveno manj kot takoj čez mejo. Kaj so torej pravi razlog za vse nižjo konkurenčnost?

Govorimo o stroških dela na enoto proizvoda, s katerimi navadno merimo konkurenčnost. Stroški dela na enoto proizvoda so zmnožek stroškov dela na zaposlenega, ki so v Sloveniji izrazito konkurenčni v odnosu do tistih v naših glavnih trgovinskih partnericah, in na drugi strani produkta na zaposlenega, to se pravi produktivnosti dela, ki je v domeni lastnikov in menedžerjev podjetij, ter, posredovano, tudi politikov in ki je v Sloveniji izrazito nekonkurenčna v odnosu do naših glavnih partneric. S tem ni nič narobe, to so običajna razmerja med manj in bolj razvitimi družbami. Katastrofalno narobe je, ker se pri nas kot problem, kot slovenski zaostanek poudarjajo le stroški dela. Prav, v kratkem roku ne moreš povečati produktivnosti, ampak pri nas pravijo generalno, nasploh: slovenski problem so previsoki stroški dela in pika. Čeprav je v vsebini konkurenčnosti, o kateri tako radi govorijo, dejansko ves problem pri njih samih. Spet, to je normalno, ampak tega problema ne bomo nikoli rešili, če se bomo delali, da ga ni! O konkurenčnosti samo še to. Naš predkrizni plačilnobilančni primanjkljaj je bil odpravljen že sredi leta 2011 in je do konca lanskega leta že prešel v presežek nad štirimi odstotki BDP-ja. Konkurenčni smo ohoho! Zakaj neki hočejo še kar naprej zniževati stroške dela?

Industrijski sektor v Sloveniji je že skoraj izumrl ali – kot pravite vi – prešel v ilegalo. Pa je ob poceni kitajskem blagu sploh še smiselno imeti industrijsko proizvodnjo, in če ne, kaj je alternativa? Kaj bo poganjalo naše gospodarstvo v bodoče, kaj nas bo potegnilo iz krize?

Slovenska industrija še ni izumrla, nasprotno, drži se bistveno bolje kot storitve, kaj šele gradbeništvo, ki so se tako obupno prenapihnili v letih zadolževanja. Nižjetehnološka in slabo vodena podjetja propadajo, višjetehnološka pa poslujejo normalno, dobro ali odlično. To je tudi odgovor na vprašanje, kaj nas bo potegnilo iz krize. Kdaj nas bo, bo pa odvisno od državnih politik. Intenzivno tehnološko prebijanje je vedno produkt državnih politik. Dokler bo tehnološki napredek zgolj samonikel, zgolj stvar teh slavnih neoliberalnih trgov, kot je zdaj, bomo še naprej tam, kjer smo danes.