Prvič brez pleničke

Spor med Slovenijo in Hrvaško glede Ljubljanske banke je lani izbruhnil povsem nepričakovano. Ko smo mislili, da sta se o tem že zdavnaj dogovorila Borut Pahor in Jadranka Kosor na enem od prisrčnih srečanj v Bohinju, je slovensko zunanje ministrstvo odkrilo neko novo dejstvo. In sicer, da lahko 15 let stara pooblastila, ki jih je Hrvaška dala nekaterim bankam za tožbe proti Ljubljanski banki, Sloveniji močno škodujejo. Če že hočejo rešiti problem, normalne države tega navadno ne obešajo na veliki zvon (je Nemčija kdaj rekla, da blokira Turčijo?), a Karl Erjavec se je kljub temu šel javno diplomacijo. Razglasil je, da Slovenija spet blokira Hrvaško. Rešitev vprašanja Ljubljanske banke je »pogoj za ratifikacijo hrvaške pristopne pogodbe v slovenskem parlamentu,« je sporočil. Hrvaška mora umakniti pooblastila in se strinjati s tem, da je vprašanje Ljubljanske banke stvar multilaterale oziroma nasledstvenih pogajanj.

Premiera Slovenije in Hrvaške, Zoran Milanović in Janez Janša, sta ta teden na Mokricah spor domnevno rešila. Rešila naj bi bila še zadnje nerešeno vprašanje med Slovenijo in Hrvaško, odpravila naj bi bila še zadnjo oviro na poti Hrvaške v EU, kot je omenil Janša. A kaj sta pravzaprav rešila? Hrvaška ni umaknila pooblastil, ampak jih je umaknila le začasno, torej za dve leti. In ravno tako se ni strinjala, da je vprašanje Ljubljanske banke stvar nasledstva, ampak je predlagala, da se glede tega vprašanja državi obrneta na Baselsko banko za poravnave.

To je Hrvaška enkrat že naredila, zadnjič pred nekaj leti, ko je tudi dobila odgovor banke, da ta za to ni pristojna. Slovenska zahteva, naj bo vprašanje Ljubljanske banke vprašanje nasledstva, je sicer tako ali tako nemogoča. Pomenila bi, da se Slovenija, Hrvaška, Srbija, Bosna in Makedonija začno pogovarjati, koliko denarja bo katera za to namenila iz svojega proračuna. To pa je že v osnovi iluzorno. Štirje krogi pogajanj o tem vprašanju med letoma 2000 in 2002 niso obrodili sadov. Pa še to: 7. člen priloge C sporazuma o nasledstvu dejansko govori, da je vprašanje Ljubljanske banke izločeno iz sukcesije ...

A kakorkoli, rešitev vprašanja Ljubljanske banke je vendarle potrebna. Ne zaradi Slovenije ali Hrvaške, ampak zaradi tistih varčevalcev, ki še vedno niso dobili vrnjenih svojih sredstev. In videti je, da bo za to »rešitev« poskrbelo strasbourško sodišče, kjer je odvetnik varčevalcev sprva že zahteval, da denar varčevalcem vrnejo vse države naslednice. Vse. Kot je znano, je strasbourško sodišče prvič presodilo, da mora denar vrniti le Slovenija, a se je ta na tožbo pritožila. Glede čestitk, ki so jih ta teden poslali evropski voditelji, od predsednika Evropskega sveta Hermana Van Rompuya do komisarja za širitev Štefana Füleja, češ kakšno zrelost sta pri sklenitvi dogovora izkazali državi, ki sta bili sposobni doseči dogovor brez pomoči tretjega, ali kako sta Slovenija in Hrvaška lahko za zgled celotni regiji, pa se ponuja le kakšna primerjava z otrokom, ki mu starši velikodušno in pokroviteljsko čestitajo, ko je noč prvič prespal brez mokrenja. Nekakšno »znamenje zrelosti« to morda celo je. Še pred nekaj leti bi nemara Slovenija namesto tega poslala specialce na Hotizo.