»Utrujeni« od Frljića

V zadnjih dneh bi se morali poslavljati predvsem od Janševe vlade, a v soboto smo se žal poslovili od Matjaža Tanka. V odhodu nekoga, ki je bil tako samoumeven del informativnih oddaj, da bi človek mislil, da jih bo vodil večno, bi težko prepoznali kaj dobrega, a televizijsko slovo si je vendarle zaslužilo majhno zabeležko.

V soboto smo bili namreč priča eni redkih priložnosti, ko je nacionalka predvajala posnetke Tanka s POP TV in ko je POP TV predvajala posnetke z nacionalke. Čeprav so na nacionalki vztrajali pri politično korektnem nazivu »komercialna televizija«, je bil za televizijski hiši, ki se večino časa obnašata, kot da druga za drugo ne obstajata, to vendarle majhen korak naprej.

Precej radovedni pa smo bili v nedeljo, ko se je pri Ladu Ambrožiču, ki je pred kratkim prepričal z intervjujem z Erikom Brecljem, oglasil odhajajoči minister Radovan Žerjav. Intervjuji z ljudmi, ki zapuščajo ali so zapustili politiko, so že sami po sebi poseben dogodek, saj se nekoč zadržani in vsem nekaj dolžni funkcionarji vsaj delno osvobodijo spon uslug in zarot ter morda malce bolj sproščeno govorijo o stvareh, kot so imenovanja na položaje, gradbeni lobiji in očitki, da mora predsednik stranke ščititi svoje pajdaše v dobrem in slabem.

Čeprav bi težko rekli, da je Žerjav v nedeljo povedal kaj novega, smo se lahko spet zabavali ob zgodbi, kako sta ga Janez Podobnik in Janez Janša z zvijačo, da se bodo pogovarjali o direktorskem položaju v Nafti Lendava, določila, da postane takratni novi minister za promet. Težko smo se odločili, ali je bolj zabaven podatek, da Žerjav Janši ne upa reči ne, četudi ga ta določi za področje, kjer nima izkušenj, ali pa da se ministri pri nas izbirajo kot v kakšnih piramidnih sistemih, kjer prijatelj pripelje prijatelja, temu sledi manjša potegavščina in nato si vsi sežejo v roke in nadaljujejo z zločini. Priznamo sicer, da nam gre Žerjav malo manj na živce, odkar ga je Janša razglasil za najslabšega gospodarskega ministra vseh časov, a navdušenja, ki mu ga je izkazoval Ambrožič, nismo znali ravno ponotranjiti.

In medtem ko se je v parlamentu sestavljala nova vlada, so se v ponedeljkovem Tedniku ukvarjali z moralo in etiko, v Studiu City so obnavljali znanje o Marxu in se spraševali, ali je bil oder na sobotnih demonstracijah pravilna poteza, v oddaji Umetnost igre pa so se posvetili političnemu gledališču izjemnega režiserja Oliverja Frljića. Začasni umik iz dnevne politike v umetnost morda lahko ponudi nekaj oddiha, a pri Frljiću zaradi tematik, ki jih obravnava, to seveda ni mogoče. Presenetila pa nas je izjava Daria Varge, da je že kar »utrujen« od Frljića in prodiranja politike v gledališče.

Frljić te dni v kranjskem gledališču pripravlja predstavo o izbrisanih, mi pa se, tudi po intervjuju z Žerjavom, bojimo, da s tem še zdaleč ne bo izčrpal slovenskih političnih grehov in da bomo od njega lahko še dolgo »utrujeni«.