Tihi zvoki nenavadnih glasbil

Na slovenski glasbeni sceni se ne zgodi pogosto, da bi se kak izvajalec odločil tako rekoč čez noč zamenjati glasbeni izraz, zlasti ne, če gre za skupino, ki je zaslovela kot verjetno največja mainstream domača glasbena atrakcija.

Novomeškim Dan D je v našem glasbenem prostoru definitivno uspelo. Skupina, ki je nastala na pogorišču skupine Mercedes Band, je po večletnem kotaljenju po slovenskih klubih in festivalih in dveh izdanih ploščah izdala plošček Katere barve je tvoj dan? (2004), ki jo je kmalu izstrelil v sam vrh domače popularnoglasbene produkcije. Mešanica klasičnega rocka, bluesa in popa je bila zmagovalna formula, ki se je, zlasti v primeru uspešnice Voda, tako prijela slovenskega radijskega etra, da je skupina čez noč postala vseslovenski glasbeni hit. In to zasluženo.

Njena priljubljenost se je samo krepila, saj je skupina očitno dosegla vrh svoje ustvarjalnosti – album Ure letenja za ekstravagantne ptice (2009) je nadaljeval prepoznavno avtorsko poetiko benda, ki se je zrcalila v dobrih besedilih in odličnem vokalu pevca Tomislava Jovanovića - Tokca in kakovostni glasbeni spremljavi, temelječi na različnih rockovskih podžanrih.

Po velikem (dvojnem) nastopu v Križankah septembra 2009, ko so si fantje zasedbe Dan D delili oder s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, je očitno prišlo do zasičenosti z načinom dela, kakršnega pozna večina uspešnih glasbenikov –odločili so se za radikalen preobrat v karieri – električne inštrumente, ki simbolizirajo rock’n’roll, so preprosto zamenjali za nekoliko bolj eksotične, stare komade prilagodili novemu izrazu in lani izdali kaseto z naslovom Tiho, ki jo je pospremila dvomesečna turneja po slovenskih klubih.

Čeprav so mislili, da bodo s tem izgubili večino svojih oboževalcev, se je zgodilo ravno nasprotno – turneja je bila izredno dobro obiskana, to pa sta potrdila tudi sklepna nastopa v ljubljanskem Kinu Šiška.

Ker je šlo za snemanje radijske oddaje Izštekani, je predstavitev projekta Tiho potekala v nekoliko drugačnem ozračju, saj je skupina igrala po tri ali štiri skladbe, v pavzah pa so se člani pogovarjali z voditeljem Juretom Longyko.

Na nekoliko zmanjšanem odru velike dvorane, prilagojenem intimnejšem vzdušju, so občinstvo vpeljali v koncert z akustično magijo s komadom Google Me, prvi blok končali z odličnim novim komadom Rekli so, nakar je sledila krajša debata. V dobrih dveh urah so nastop, med katerim so se vrstile velike uspešnice, kot sta skladbi Voda, ki so jo izvedli s pomočjo Tamburaškega orkestra OŠ Metlika, in Love Song, med katero jim je na saksofonu pomagal Rudi Javornik, pripeljali do konca.

Čeprav je bila sproščena oblika oddaje in nastopa nekoliko moteča za potek koncerta, so fantje s pomočjo nenavadnega inštrumentarija, s pozitivno in iskreno energijo ter visoko stopnjo profesionalizma nastop končali več kot uspešno, pri tem pa dokazali, da za uspeh in kakovost tudi glasbeniki potrebujejo talent – in veliko dela.