David Bowie: The Next Day

Ko se je David Bowie januarja letos oglasil s singlom Where Are We Now?, ni bilo nikomur nič jasno. Zlasti ne njegovim dolgoletnim oboževalcem, ki so ga po prisilno končani turneji leta 2004 že zdavnaj uvrstili med upokojene legende rock’n’rolla. Zaradi resnih bolečin v prsih, ki jih je začutil sredi nastopa v nemškem Schesslu, se je preprosto umaknil z glasbenega prizorišča in iz javnosti ter se tako rekoč ni oglasil vse do 66. rojstnega dne, ko je s singlom napovedal nov album.

Z omenjeno skladbo nostalgično obuja spomine na svoje priljubljeno berlinsko obdobje – obdobje v drugi polovici sedemdesetih let, v katerem sta si z Iggyjem Popom delila stanovanje in studio, obdobje intenzivne rabe narkotikov in osebnostnih kriz, ki pa je hkrati ostalo zapisano kot eno izmed najinventivnejših Bowiejevih obdobij. Zakaj? Zato, ker je skupaj z Brianom Enom in Tonyjem Viscontijem v Berlinu ustvaril legendarno trilogijo albumov: Low (1977), Heroes (1977) in Lodger (1979), ki so se z mastnimi črkami vpisali v zgodovino popularne glasbe, hkrati pa so napovedali prihajajoče glasbene sloge.

Bowiejev vpliv na razvoj glasbenih žanrov, kot je denimo postpunk, ki se je razvil po velikem poku punka, je zagotovo pomemben. Pomembno je tudi, da se je v osemdesetih letih spretno prilagajal vsem smernicam v popularni glasbi, pozneje pa tudi v devetdesetih, ko je izdal odlična elektronsko usmerjena albuma Outside (1995) in Earthling (1997). Njegova prilagodljiva ustvarjalnost je začela nekoliko bledeti na prelomu tisočletja, z umikom iz javnosti pa si je še enkrat naredil krepko uslugo: po desetih letih se je nenadoma vrnil in z novim albumom šokiral javnost!

The Next Day, ki ga je ustvarjal na skrivnih snemanjih z dolgoletnim sodelavcem Viscontijem, predstavlja Bowieja, kakršnega smo že slišali; na to nas opozori tudi ovitek nove plošče – predrugačen ovitek albuma Heroes, na katerem je naslov prečrtan, legendarna fotografija pa je zakrita z belim kvadratom, v katerem je naslov novega albuma.

The Next Day se, posnet večinoma z ekipo glasbenikov, ki so z Bowiejem sodelovali v devetdesetih letih in na prelomu tisočletja, pravzaprav spretno navezuje na različna ustvarjalna obdobja iz njegove bogate kariere, s posebnim poudarkom na zapuščini prej omenjene berlinske trilogije.

Bowiejeva vrnitev v obdobju, ko se v popularni glasbi dogajajo revitalizacije različnih glasbenih žanrov, verjetno ni zgolj naključje. Kljub temu pa lahko zatrdimo, da nam rock’n’roll kameleon ponudi 14 svežih, na trenutke čudaških, a hkrati izrazito dodelanih rockovsko usmerjenih skladb – saj gre verjetno za najbolj rockovsko usmerjen album od omenjene trilogije. Čudovit začetek novega obdobja Davida Bowieja.