Potrebujemo nov kadrovski cunami

Te dni si mnogi zastavljajo čisto konkretno vprašanje: Ali lahko odhajajoča vlada v času, ko opravlja tekoče posle, na funkcionarska delovna mesta imenuje celo svoje poslance?

Najbolj merodajno in avtoritativno je na to vprašanje leta 2010 odgovorilo vrhovno sodišče. Zaradi več domnevno spornih primerov kadrovanja prve vlade Janeza Janše, ki je konec leta 2008 opravljala tekoče posle, je sodišče sklenilo revidirati enega od postopkov prav zaradi »pomembnosti pravnega vprašanja«. Šlo je za tedaj v javnosti razvpit primer imenovanja direktorja Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK), ko je bivši kulturni minister Vasko Simoniti mesec dni po državnozborskih volitvah, v času, ko je opravljal tekoče posle, za direktorico NUK imenoval Matejo Komel Snoj. Eden izmed kandidatov za to mesto, dolgoletni direktor knjižnice in tedanji vršilec dolžnosti Lenart Šetinc, je nato sprožil upravni spor, saj se po njegovem Simoniti v času po državnozborskih volitvah, novembra 2008, s kadrovanjem ne bi smel ukvarjati.

Ta primer se je končal šele po dveh letih, decembra 2010, z revizijo vrhovnega sodišča in novo sodbo upravnega sodišča. Vrhovno sodišče je v reviziji sklenilo, da lahko odhajajoča vlada »sprejema samo nujne odločitve, ne začenja pa večjih in pomembnejših dejavnosti na novo, ne sprejema dokončnih političnih odločitev, razen tistih, ki so nujno potrebne za delovanje države«. Vlada mora delovati restriktivno, ministrstva oziroma sodišča pa morajo v svojih odločbah »pojasniti, zakaj je določeno odločitev ministra, ki mu je funkcija prenehala, mogoče šteti med tekoče posle«. Zaradi tega, so dejali vrhovni ministri, bi tudi v tem primeru imenovanja direktorice NUK moral minister ali pa sodišče pojasniti, zakaj je bila odločitev »nujna zaradi potreb delovanja države«. Še sploh glede na to, ker bi Šetincu mandat vršilca dolžnosti potekel šele novembra 2009, zaradi česar imenovanje Mateje Komel Snoj očitno ni bilo tako nujno.

Če je ta sklep vrhovnega sodišča šel v prid tistim, ki so danes kritični do kadrovanja odhajajoče vlade, pa je upravno sodišče v novi sodbi takšno kadrovanje dejansko legaliziralo. Sodišče je namreč vnovič zavrnilo Šetinčevo tožbo. Zapisalo je, da imenovanje direktorja javnega zavoda po prenehanju funkcije ministra do imenovanja novega ministra »pomeni opravljanje tekočih poslov«. Vlada po mnenju upravnega sodišča sicer »ne sme sprejemati dokončnih političnih odločitev, razen tistih, ki so nujno potrebni za delovanje države«, a imenovanje direktorja NUK po mnenju sodišča »ni politična odločitev, temveč gre za kadrovsko odločitev«. Sodišče je v tem primeru pritrdilo ministru Simonitiju, da med »tekoče posle ministra sodijo tudi kadrovska vprašanja, saj nobenemu izmed delovnih mest ustava in pravni red kot pogoj ali odločujočo lastnost ne pripisuje politične opredelitve ali celo članstva v stranki«. Z drugimi besedami, to, kar danes počnejo predvsem v SDS s kadrovsko politiko, je po tej interpretaciji sodišča zelo verjetno legalno. Pa čeprav ni legitimno.

Pri kadrovanju vodijo stranke tudi drugi, manj znani interesi: Funkcionarji stranke SDS morajo recimo del svoje plače, tudi do 10 odstotkov, prispevati stranki v obliki »članarine«.

Zaradi tega bo nova, potencialna premierka Alenka Bratušek težko uresničila svojo napoved o reviziji vseh spornih imenovanj. Bratuškova je, kot je znano, v svojem nastopnem govoru v parlamentu izbrala malce drznejšo pot, ko je pozvala vse državne uslužbence, uradnike, člane nadzornih svetov in uprav, ki so bili imenovani v času razpadanja sedanje koalicije, da naj sami odstopijo. V nasprotnem primeru naj bi koalicija popravila »nedopustne posege, ki si jih je ena vladajoča stranka privoščila v trenutku, ko bi zaradi vedno večje krize morala pakirati kovčke, ne pa parkirati svojih ljudi na stolčke«. A če je takšen poziv gotovo legitimen, pa tudi pravniki priznavajo, da bo težko uresničljiv. Možnosti sta praktično le dve: ali bo nova vlada izplačala visoke odpravnine, tja do pet mesečnih plač, ali pa bo nova vlada sprožila dolgotrajne sodne spore pred upravnim sodiščem, kjer se bo za vsak primer posebej ugotavljalo, ali je bila odločitev v skladu s »tekočimi posli«.

Ali kot pravi tudi dr. Rajko Pirnat z ljubljanske pravne fakultete, so vsi »ti primeri seveda na meji zakona. Res pa je, da če pogledaš celoto, je vse skupaj skrajno neetično. Sam bi si upal celo reči, da koruptivno«. Koruptivni interesi, ki ob tem množičnem kadrovanju vodijo stranke, so seveda različni. Poleg najbolj očitnih, kot sta želja po obvladovanju institucij in nagrajevanje lojalnih članov s službami, so tukaj še nekateri v javnosti manj znani. Funkcionarji stranke SDS morajo recimo del svoje plače prispevati stranki, zaradi česar je tudi stranka sama zainteresirana, da jih ima čim več visoke plače in dobra delovna mesta. Znan je primer bivšega poslanca SDS Franca Čebulja, ki je leta 2006 zapustil poslansko skupino SDS, ker se med drugim ni strinjal, da je stranka od njegove plače zahtevala prispevek za članarino v višini 10 odstotkov neto plače, torej okrog 200 evrov na mesec. V tem primeru je seveda tak znesek mogoče razumeti kot provizijo za ureditev službe, ne pa kot članarino stranki. S »stroko« pa te zgodbe nimajo več nobene zveze.

Politično kadrovanje je do določene mere nujno in potrebno, a se je to v Sloveniji, predvsem po letu 2000, sprva izrodilo in v zadnjih letih prignalo do neverjetnih skrajnosti. Če izpustimo začetek devetdesetih, je do prve široke kadrovske menjave, nekakšne politične čistke, prišlo z vlado Andreja Bajuka. Ta je po dolgoletni vladavini LDS leta 2000 v pičlih nekaj tednih zamenjala vse funkcionarje, pa tudi nekatere na nepolitičnih delovnih mestih. Najbolj znan, že kar šolski primer iz tistega časa je bil primer Marjana Podobnika, bivšega podpredsednika stranke SLS + SKD, ki ga je Bajukova vlada brez javnega razpisa postavila na čelo Telekoma. Kljub temu da je šlo v Podobnikovem primeru za očitno politično kadrovanje in celo za precej neracionalno vodenje podjetja, pa naslednja vlada Janeza Drnovška Podobnika ni razrešila po istem ključu. Da so se ga rešili, so šli v zapleteno statusno preoblikovanje Telekoma, tako da je na koncu Podobnik sam organiziral tiskovno konferenco in se javnosti predstavil kot žrtev politične čistke …

V primerjavi z letošnjim in lanskim letom so bile prve »čistke« razmeroma blage. Gregorja Viranta recimo, ki je prišel v vlado prav v času Andreja Bajuka, je naslednja Drnovškova vlada obdržala na mestu državnega sekretarja. Ta standard je danes praktično nepredstavljiv. Prav tako se je kritična javnost leta 2000 zgražala nad množičnimi zamenjavami funkcionarjev, recimo državnih sekretarjev, kar je danes nekaj najbolj pričakovanega. Model čistk se je v Sloveniji dokončno uveljavil leta 2005 s prihodom Janševe vlade, ko smo tudi dobili skovanko »kadrovski cunami«. Predstavljala je obsežne rošade, ki so se začele s spremembo zakona o javnih uslužbencih. Na tej podlagi so bili zamenjani ne le vsi funkcionarji, ampak tudi vsi najpomembnejši državni uslužbenci. Ko je potem leta 2008 prišla na oblast »leva« koalicija pod vodstvom Boruta Pahorja, so po treh letih prečistili le polovico tega, kar je storila prva Janševa vlada. Janša je zamenjal praktično vse, »Pahor« pa je zamenjal 40 odstotkov direktorjev direktoratov, 51 odstotkov predstojnikov organov v sestavi ministrstev in 62 odstotkov predstojnikov vladnih služb.

Kadrovska politika je bila pri Borutu Pahorju ena izmed pomembnejših politik. Z njo, kot je znano, je Pahor poskušal zgraditi nekakšne mostove v želji, da do čistk ne bi več prihajalo. Zaradi tega je v svoj kabinet iz SDS povabil zunanjega ministra Dimitrija Rupla. In zaradi tega njegova koalicija nekaterih najbolj spornih kadrov ni razrešila. Barbara Brezigar recimo, politično jasno profilirana generalna državna tožilka, je ostala na položaju kljub nekaterim očitnim političnim intervencijam v delo tožilstva. Še več takšnih primerov je znotraj državne uprave. Majda Pučnik Rudl recimo, ki jo je Janševa vlada tik pred slovesom leta 2008 postavila za direktorico urada za enake možnosti kljub obremenjujočim ugotovitvam dveh inšpekcijskih služb, dela ni izgubila, temveč ji je Pahor službo uredil v vladnem sekretariatu. A s tem Pahor kulture političnih čistk v Sloveniji ni preprečil. Saj je aktualna vlada Janeza Janše že na začetku ponovila vzorec iz leta 2005 z novim kadrovskim cunamijem.

Prve politične čistke so bile razmeroma blage. Gregorja Viranta recimo, ki je prišel v vlado prav v času Bajuka, je naslednja Drnovškova vlada obdržala na mestu državnega sekretarja.

Letos in lani so kadrovski standardi nedvomno padli na zgodovinsko dno. Tokrat so poslanci imenovani za načelnike upravnih enot, lokalni strankarski veljaki dobivajo vodilna mesta v obveščevalnih službah, v nadzorne svete gospodarskih družb so imenovani skoraj izključno člani strank, na vrhnja mesta v državni birokraciji, ki jih načeloma vlada niti zamenjati ne bi smela, tokrat niso prišli le novi kadri, ampak politiki. Direktorata za medije recimo nikoli doslej še ni vodil politik, letos januarja je redno službo na tem mestu dobil Miro Petek (SDS). Argumentacija odhajajoče vlade tokrat ne razkriva zgolj dvojnih standardov, ampak je že kar perverzna. Janševa vlada je recimo na začetku mandata enostransko razveljavila sklep Pahorjeve vlade o imenovanju dr. Cirila Ribičiča in dr. Dragice Wedam Lukić za slovenska predstavnika v Beneški komisiji, češ da ju je Pahorjeva vlada imenovala v času opravljanja tekočih poslov. Danes pa Janševa vlada na svoji spletni strani svoje kadrovske poteze opravičuje prav z dokumenti Pahorjeve vlade, na podlagi katerih je ta imenovala Ribičiča in Wedam Lukićevo.

Polom državne kadrovske politike je nedvomno del širšega problema in ni povezan, denimo, s slabo zakonodajo. Ta fenomen gotovo sodi v kategorijo splošnega upada standardov, širitve strankokracije, politizacije in s tem povezanega padca zaupanja v parlamentarno demokracijo. Pri tem se že sama po sebi ponuja tudi rešitev. Ta več kot očitno ni v na primer novi spremembi zakonodaje ali v Pahorjevem spravnem in tolerantnem odnosu do najbolj spornih političnih imenovanj. Več kot očitno v Sloveniji potrebujemo novi kadrovski cunami, le da bi tokrat stranke na oblasti morale roko ponuditi zunaj sebe. To bo očitno sedaj tudi naloga Alenke Bratušek. Na drugi strani pa je izziv tudi pred desnico. Desnica je bila v Sloveniji zadnjih 15 let skeptična do neodvisne civilne družbe, češ da ta pomeni prikriti podaljšek levice. A verjetno ne more biti več dvoma o tem, ali svet zunaj političnih strank sploh obstaja. Ta obstaja in tudi zahteva spremembe.