Bomo plačevali verouk?

Marsikateri ravnatelj javne osnovne in srednje šole s premajhnimi ali obnove potrebnimi prostori zavida Zavodu svetega Stanislava njegovo veličastno, za dva ljubljanska gradova veliki zgradbi, ki jo je v začetku dvajsetega stoletja oblikoval arhitekt Josip Vancaš. V njej je bila katoliška gimnazija že leta 1905, med vojno so jo uporabljali nemški vojaki, po njej jugoslovanski, po osamosvojitvi pa so jo nadškofiji vrnili v zelo slabem stanju. Uspešno so jo obnovili in zdaj so v njej gimnazija, glasbena šola, osnovna šola, dijaški in študentski dom ter razstavni prostor. V enem letu naj bi bila končana petnajst milijonov evrov vredna nova stavba v severnem delu kompleksa, ki naj bi jo leta 2014 začela uporabljati osnovna šola in vrtec, ki naj bi bil takrat ustanovljen.

Še bolj Zavodu svetega Stanislava mnogi ravnatelji javnih šol zavidajo svobodo pri oblikovanju kurikuluma. Osnovna šola Alojzija Šuštarja ima predmete, ki jih imajo javne šole, od slovenščine do športne vzgoje. Poleg tega ima več latinščine in v vseh razredih obvezen verski pouk. Več časa nameni spoznavanju antike, petju, plesu, ročnim spretnostim in drugim aktivnostim, ki jih razlikuje od šol, ki jih ustanavlja država.

Zasebni in posebni

Osnovna šola Alojzija Šuštarja je zasebna šola in pomembna vloga zasebnih šol je, da staršem omogočajo uresničevati njihove pravice do izbire na področju vzgoje in izobraževanja, pojasnjuje strokovnjak za zasebno šolstvo in docent za sociologijo vzgoje na ljubljanski Pedagoški fakulteti dr. Marjan Šimenc. Drugi člen Prvega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin govori prav o pravici staršev, »da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim lastnim verskim in filozofskim prepričanjem«. »Specifična usmeritev« zasebnih šol »ni slabost, ampak njihova največja vrlina«, saj so namenjene tistim s posebnimi interesi, trdi Šimenc, javne šole pa so odprte za vse.

Program Osnovne šole Alojzija Šuštarja ni enak programu javnih šol, je pa javno veljavni program. Izpolnjevati mora zakonsko določene pogoje, torej da izvaja program za vse letnike, da so šolnine omejene, da učitelji izpolnjujejo enake pogoje kot učitelji v javnih šolah in da so njihove plače vezane na plače učiteljev v javnem sektorju. Poleg tega je moral strokovni svet za splošno izobraževanje pri ministrstvu za šolstvo oceniti, da njen izobraževalni program zagotavlja »enakovreden izobrazbeni standard«. S tem postopkom je doseženo, da vsak javno veljavni program omogoča otroku, da »doseže temeljna znanja, ki jim omogočajo nadaljevanje šolanja in vključevanje v družbo«, pojasnjuje nekdanji minister za šolstvo in profesor na ljubljanski pedagoški univerzi dr. Slavko Gaber.

Zasebne katoliške šole so prepričane, da so za svoj poseben učni program upravičene do več javnega denarja. Sporno je, da jih pri tem podpira država.

Javno veljaven program je vsebinsko manj odprt kot program javnih šol in zasebne šole imajo precej več manevrskega prostora kot javne pri oblikovanju učnih vsebin. Imajo pa manjše državno financiranje. Dobijo 85 odstotkov sredstev, »ki jih država oziroma lokalna skupnost zagotavlja za izvajanje programa javne šole«. V tolikšnem odstotku država financira plače zaposlenih ter učbenike in učno tehnologijo. V celoti država financira registrirano prehrano učencev, nič pa ne prispeva zasebnikom za naložbe, investicijsko vzdrževanje in opremo, kar sicer plačuje javnim šolam.

Leta 2008, ko je Osnovna šola Alojzija Šuštarja začela delovati, so v Zavodu svetega Stanislava še mislili, da bodo zmogli pokrivati razliko za plače in materialna sredstva, tistih petnajst odstotkov, ki jih država ne da. Od staršev so pobirali le po 28 evrov na mesec za nadstandardni program za, med drugim, krožke, športne dneve, dneve ročnih spretnosti in družinske dneve, to je en konec tedna na leto, ki ga otroci preživijo v naravi s starši, učitelji in šolskim kaplanom. Kmalu so ugotovili, da se ne bo izšlo, in ustanovili so Fundacijo Alojzija Šuštarja, v kateri so zbirali prostovoljne prispevke staršev. »V letu 2011 smo v Fundaciji zbrali 5000 evrov, za nemoteno delovanje pa bi potrebovali še dodatnih 200.000 evrov,« je aprila lani direktor Zavoda svetega Stanislava dr. Roman Globokar zapisal staršem v pismu, v katerem je napovedal šolnine.

V tekočem šolskem letu starši plačujejo od nič do 60 evrov na učenca na mesec, odvisno od njihovega socialnega položaja, ter dodatek za nadstandard. To je še vedno veliko manj kot plačujejo starši otrok, ki obiskujejo drugi dve zasebni šoli z javno veljavnim programom.

Waldorfska šola v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1992, torej preden se je z zakonom leta 1996 v Sloveniji uredilo področje zasebnega šolstva, zato je lahko – tako kot preostale takrat delujoče zasebne šole – pridobila koncesijo in s tem stoodstotno financiranje države. Kljub temu pobira šolnino od 48 do 165 evrov na mesec. Oddelka Waldorfske šole v Mariboru in Celju, ki sta bila ustanovljena v zadnjih letih, imata šolnino sto oziroma 125 evrov na mesec. V osnovni šoli Montessori, ki je prvič vpisala učence v šolskem letu 2010/2011, starši plačujejo od 60 do 230 evrov na mesec.

Pravica do verouka

Zavod svetega Stanislava in starši otrok, ki obiskujejo katoliško osnovno šolo, trdijo, da je sedanji sistem neustaven. Zavod ter fizik dr. Peter Gregorčič in njegova žena, veterinarka Nika Gregorčič, so novembra oziroma decembra lani na ustavno sodišče vložili pobudi za oceno ustavnosti 86. člena zakona o vzgoji in izobraževanju, torej tistega člena, ki jim zagotavlja 85-odstotno financiranje. Gregorčičeva, ki sta sestavila bolj dodelano pobudo kot Zavod, trdita, da je 86. člen ZOFVI v nasprotju z osmimi členi ustave. Opozarjata, da je po ustavi »izo-

braževanje svobodno«, da je »osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev« in da imajo starši »pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo«. Pojasnila sta, da imata pravico svoja otroka vpisati na zasebno šolo, kar sta storila zaradi »osebne okoliščine«, to je vere. Če si dovolimo poenostaviti, trdita, da svoboda izobraževanja omogoča staršem izbiro zasebne šole, in če je ta šola od države manj financirana kot javna, je to neustavno zapostavljanje zasebnih šol. Zato bi se moralo financiranje njihovega javno veljavnega programa ize-

načiti z javnimi šolami. Pred odločanjem je ustavno sodišče pozvalo vlado Janeza Janše, naj se opredeli do pobud, in vlada je prejšnji teden sporočila, da se s pobudniki strinja.

Seveda se strinja, saj je že prva Janševa vlada oziroma njen šolski minister dr. Milan Zver leta 2007 poskušala uvesti stoodstotno financiranje programa zasebnih šol. Njihov cilj je bil, da se Slovenija do leta 2013 po deležu zasebnih šol približa evropskemu povprečju, ki je znašal 6,4 za osnovne šole in 14 odstotkov za srednje. Takrat je bilo v Sloveniji še manj zasebnih šol, kot jih je danes, in vladna napoved je narekovala ustanovitev petdesetih zasebnih osnovnih šol in ukinitev petdesetih javnih. Marjan Šimenc, ki je predlog označil za revolucionarnega, je bil le eden od strokovnjakov, ki so ga kritizirali. Janša je pod grožnjo referenduma predlog umaknil in napovedal ustavno presojo 86. člena. Pobudo je vložilo trideset poslancev konec leta 2007, vendar ustavno sodišče o tem ni odločalo, ker je poslancem prej potekel mandat.

Dober sistem

V različnih državah je področje javnega financiranja zasebnih šol različno urejeno. V Grčiji in Italiji država zasebnih šol ne sofinancira. Na Nizozemskem jih financira v celoti in tam so zasebne šole v večini. Po deležu javnega financiranja zasebnih šol je Slovenija primerljiva z večino evropskih držav oziroma celo presega povprečje zahodnoevropskih držav, kot je ugotovil dr. Zdenko Kodelja s Pedagoškega inštituta.

Slovenija ima res enega najmanjših deležev zasebnega osnovnega in srednjega šolstva v Evropi, a po številu zasebnih šol nam je zelo blizu na primer Finska, ki slovi po kakovostnem šolstvu. Treba je upoštevati tudi zgodovinske okoliščine. Medtem ko so na Nizozemskem zasebne šole, zaradi razklanosti med katolike in protestante in njihovega ideološkega boja prek šol, del tradicije, v zgodovinskih državah, ki so vladale območju Slovenije, zasebno šolstvo nikoli ni bilo spodbujano. Zdaj ko je zakonodaja temu bolj naklonjena, se število zasebnih šol vztrajno povečuje. Še pomembnejše je, poudarja Šimenc, da se nobena zasebna šola ne ukinja, zato učencem ni treba skrbeti, da ne bi mogli končati šolanja na šoli, na katero se vpišejo. Sistem je stabilen.

Slovensko ustavno sodišče je enkrat že povedalo, da starši otrok, ki pošljejo otroke v zasebne šole in morajo plačevati šolnine, niso v neenakopravnem položaju.

Uspešni smo bili tudi v tem, da smo se izognili verjetno največji grožnji zasebnega šolstva, to je elitizma in razslojevanja. To sta preprečila kakovostno javno šolstvo in sistem, ki spodbuja tiste ustanovitelje šol, ki se projekta ne lotijo iz komercialnih razlogov in želje po dobičku, razlaga Šimenc. Nadškofije, ki so daleč najbogatejši zasebni ustanovitelj šol pri nas, sicer ponujajo veličastne prostore, klasično poučevanje antike, razrede z manj dijaki in več interesnih dejavnosti. Osnovna šola Alojzija Šuštarja v nasprotju z javnimi šolami ne vpisuje samo otrok iz okoliša in nanjo se vpiše več otrok, kot jih lahko sprejme, vendar jih izbirajo po družinski liniji. Družine otrok, ki obiskujejo to šolo, so številčne in v zadnjem letu so vpisali oseminštirideset bratov in sester učencev šole. Preostala dva je izbrala ravnateljica dr. Marina Rugelj na podlagi pogovorov s starši in otroki ter z upoštevanjem njihovih socialnih položajev. Katoliške srednje šole, predvsem ljubljanska Škofijska klasična gimnazija, sicer tekmujejo z najboljšimi javnimi gimnazijami in po nekaterih raziskavah vpisujejo otroke najbolj izobraženih staršev, vendar za najbolj elitne gimnazije še veljajo nekatere javne. Med elitne zasebne šole bi lahko šteli kvečjemu peščico tujih šol, ki jih obiskujejo (predvsem) otroci tujcev. Tem javno veljavnost priznavajo mednarodne organizacije, slovenska država jih ne sofinancira, zaračunavajo pa visoke šolnine.

Na drugi strani je sistem, ki smo ga uvedli, prinesel zasebne katoliške šole, ki so prepričane, da so za svoj poseben učni program upravičene do več javnega denarja. To je razumljivo, sporno je, da jih pri tem podpira država. »V obdobju, ko ni denarja za javno šolstvo, ko se znižujejo plače učiteljev in je pritisk, da se nekatere javne osnovne šole zaprejo, s tem pa se oslabi šolska mreža in naredi javne osnovne šole slabše dostopne otrokom, je neverjetno, da se poskuša še več javnih sredstev nameniti za delovanje zasebnih šol,« poudarja Šimenc. Opozarja tudi, da je »Rimskokatoliška cerkev v procesih denacionalizacije prejela znatna finančna sredstva. Presenetljivo se je odločila, da z njimi ne bo podprla svojih šol (denimo z ustanovitvijo njim namenjenega sklada), sedaj pa poskuša od države zanje dobiti še več denarja v obdobju, ko sredstev niti za delovanje javnih šol ni dovolj.«

Ob morebitni izenačitvi financiranja in posledičnem državnem financiranjem verouka bi se morali spomniti tudi na ustavno ločenost države in verskih skupnosti. Države, ki stoodstotno financirajo cerkvene šole, se s tem vprašanjem redno srečujejo.

Državi ni treba plačevati

Aktualne ustavne pobude vsa ta vprašanja odpirajo zgolj posredno. Odgovor na njihovo neposredno vprašanje – ali slovenska ustava narekuje večje financiranje zasebnih šol – je v resnici veliko bolj preprost. Prvi protokol k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin se res glasi: »Nikomur ne sme biti zanikana pravica do izobraževanja. Država mora pri izvrševanju katerekoli funkcije, ki jo prevzame v odnosu do vzgoje in poučevanja, spoštovati pravico staršev, da zagotovijo takšno vzgojo in poučevanje, ki je v skladu z njihovimi lastnimi religioznimi in filozofskimi prepričanji.« Vendar, kot razlaga Zdenko Kodelja, iz več primerov, ki sta jih obravnavala Evropska komisija za človekove pravice in evropsko sodišče za človekove pravice, jasno izhaja, da: »Protokol ne nalaga državi nobene obveznosti, da na lastne stroške uvaja ali subvencionira izobraževanje katerekoli vrste in katerekoli ravni, prav tako pa tudi, da noben starš ali skupina staršev ne more izvajati pritiska na državo, da ustanovi nove šole posebne vrste ali da subvencionira obstoječe šole, če gre za šole, ki dajejo vzgojo in izobrazbo v skladu s posebno kulturno, religiozno ali konfesionalno tradicijo oziroma s posebno akademsko specializacijo.« Kodelja navaja še primer odločitve evropske komisije za človekove pravice glede zahteve nekaterih angleških staršev, da bi lokalne oblasti podprle šolanje njihovih otrok v zasebni Waldorfski šoli, ker to ustreza njihovim religioznim in filozofskim prepričanjem. Starše so zavrnili in poudarili, da nima nobena država takšne obveznosti. »Dovolj je, da država izpričuje spoštovanje do religioznih in filozofskih prepričanj staršev v okviru obstoječega izobraževalnega sistema,« poudarja Kodelja.

V pomoč nam je tudi odločitev slovenskega ustavnega sodišča iz leta 1998, ko je na pobudo poslancev z Mihaelom Prevcem na čelu odločalo, ali je neustavno, da zakon prepoveduje verouk v javnih vrtcih in šolah. Ustavno sodišče je njihovo pobudo zavrnilo, v obrazložitvi pa zapisalo tudi: »Pomislek, da so starši otrok, ki pošljejo otroke v zasebne šole in morajo plačevati šolnine, v neenakopravnem položaju v primerjavi s tistimi, katerih otrocih obiskujejo javne šole, z vidika Ustave ni utemeljen. Zakonodajalčeva odločitev, da država financira v celoti le javne šole, v katere lahko vpisujejo svoje otroke vsi starši, je v polju njegove presoje in zato ni v nasprotju z ustavo«. Res pa je, da imamo zdaj ustavno sodišče, ki rado prekinja stare prakse in se strinja z Janezom Janšo.