Janis Burnus: »Naše delovanje je utemeljeno na načelu konsenza.«

Tudi če v Grčiji oblikujemo levo vlado, v Evropi pa se nič ne spremeni, lahko hitro postanemo vas iz Asterixa.

Siriza, grška stranka nove levice, je junija lani postala najmočnejša opozicijska stranka v grškem parlamentu. Slavoj Žižek zanjo pravi, da je »še edina, ki lahko reši, kar je še vredno rešiti v Grčiji«. Odstotki podpore med volivci ji rastejo iz meseca v mesec tudi zato, ker je zagotovila sistem socialne pomoči po vsej državi. O njenem delovanju, o ukrepih za izhod iz krize in o dolgoročnih poteh razvoja grške družbe ter o povezovanju Sirize z drugimi evropskimi levimi strankami smo se pogovarjali s 33-letnim Janisom Burnusom, članom centralnega komiteja Sirize, članom sekretariata za evropsko politiko in članom izvršnega odbora Evropske združene levice. Burnus, po izobrazbi sicer anglist, komparativist in politolog, se je v soboto udeležil 4. vseslovenske vstaje.

Grčija je že nekaj let v primežu trojke (MDS, ECB in evropska komisija), ta ji narekuje gospodarsko in finančno življenje. Nekateri v centrih moči sicer že menijo, da se je Grčija izkopala iz najhujšega. Se strinjate s tem mnenjem?

Ne, če bo sedanja vlada nadaljevala izvajanje pogubnih varčevalnih ukrepov, kar počne že vrsto let, najintenzivneje pa zadnja leta skupaj s trojko. Bojim se, da je najhuje še pred nami, če jih grško ljudstvo ne bo ustavilo. Če nam bo uspelo zamenjati vlado in vzpostaviti vladavino nove levice, se lahko nadejamo sprememb na bolje.

Vaša stranka vseskozi nasprotuje politiki radikalnega varčevanja brez razvoja.

V jedru memoranduma so nemogoči varčevalni ukrepi. Hkrati gre za politike, ki so pravzaprav povzročile krizo v svetu in v Grčiji. To so politike, ki varujejo nenadzorovane finančne trge, rešujejo zasebno bančništvo z denarjem grških in evropskih davkoplačevalcev, poglabljajo recesijo in povzročajo še večjo brezposelnost in revščino, to pa uničuje kakršnokoli možnost za pravi razvoj. Z njimi uničujejo grško družbo; ta umira na obroke. Ko brezposelnost mladih dosega 56 odstotkov, splošna brezposelnost pa 30 odstotkov, ni nobenega upanja za razcvet v prihodnjih letih.

Pa vendarle nasprotujete izstopu Grčije iz EU in opustitvi evra.

Ne verjamemo, da je rešitev v tem, da zapustimo evrsko območje ali celo Evropsko unijo. Ne bojujemo se samo za zmago levice v Grčiji, temveč tudi za radikalne spremembe, kar zadeva razmerja moči na ravni Evropske unije. Če nekdo verjame, da je mogoče v času globalnega kapitalizma, prostega pretoka kapitala in ljudi in v času tehnološke revolucije doseči velike družbene spremembe na ravni nacionalne države, je utopist. Prizadevamo si za oblikovanje evropske fronte levih in progresivnih sil, ki bo spremenila smer razvoja na stari celini, kajti jasno je, da se ji sicer obeta katastrofa.

Toda stare napake je treba odpraviti v državah, kjer so nastale. Po vašem Grki sami niso krivi za gospodarske razmere v državi?

Vsilili so nam občutek krivde. Vsilili so nam tudi neverjetno nasilen program varčevanja, hkrati pa nas hočejo na vse načine prepričati, da so ti ukrepi potrebni. Zato potrebujejo krivca, krivo pa naj bi bilo grško ljudstvo, ki je menda več let ali celo desetletij živelo nad svojimi zmožnostmi. Resnica je drugačna. Grško ljudstvo ni živelo prek svojih zmožnosti. Velika večina ljudi ne. Tisti, ki so živeli nad zmožnostmi, so bogataši, kapitalisti, ki niso bili in še niso ustrezno obdavčeni. Številni so se legalno in nelegalno izogibali plačilu davkov, denar pa preusmerjali iz države. V švicarske banke in v davčne oaze. Ti ljudje so bogati poslovneži, ki so sodelovali z neoliberalnimi vladami zadnjih 30 let in pripeljali državo v položaj, v katerem je danes.

V svojem alternativnem gospodarskem programu predlagate najprej ukrepe v zvezi z davčno politiko.

Glede na določbe grške ustave bi moral biti davčni sistem proporcionalen, vsak grški državljan bi moral prispevati v državno blagajno skladno s svojimi dejanskimi prihodki. Zadnje desetletje davčne reforme niso bile v skladu s to ustavno določbo. Oblasti so z davki obremenile zlasti nižje in srednje sloje, bogatih pa se ne dotaknejo. Vse vlade doslej, socialnodemokratske in desne, zdaj pa tudi koalicija obeh usmeritev, so zmanjšale obdavčitev dobičkov velikih podjetij. A zdaj oblast nima več od kod vzeti. Zato bomo, ko bomo prišli na oblast, najprej reformirali davčni sistem. Ta mora biti pravičnejši in ustvarjati sredstva za financiranje javnih naložb in za odpiranje novih delovnih mest, ki bodo skladna s politiko trajnostnega razvoja.

Če ste levičar in se bojujete za drugačno družbo, se morate boriti za oblast zdaj. Zdaj so dramatični časi, in če ne bomo posredovali zdaj, bodo razmere še slabše.

Drugi korak bi bil torej stabilizacija in okrevanje gospodarstva ter hkrati oblikovanje mehanizmov za nadzor nad upravljavci države?

Mislim, da je res demokratična tista država, ki temelji na participaciji ljudstva pri odločanju. Ljudstvo mora tudi nadzirati delovanje države. In res demokratična država je država, ki zagotavlja vsem državljanom enak dostop do vsaj osnovnih socialnih storitev, ki so nujne za obstoj družbe. To so izobraževanje, javno zdravstvo, javni transport in dostop do virov, kot sta voda in energija. Res je, pravi trajnostni razvoj družbe in države je treba začeti z velikim programom javnih naložb, s katerim bi zagotovili, da bodo osnovne socialne storitve, osnovne javne dobrine (znova) dostopne veliki večini prebivalstva. To je prvi pogoj, da bi lahko spremenili razpoloženje v grški družbi. Ljudje se morajo znebiti strahu, ne samo pred izgubo službe, ampak strahu pred izgubo hiše, stanovanja, pa tudi strahu, da ne bi imeli dostopa do hrane in zdravstvenih storitev. Šele ko se bo spremenilo razpoloženje v državi, bomo lahko začeli izvajati globlje spremembe grške družbe.

V tem kontekstu napovedujete »radikalne reforme in preoblikovanje, to pa naj bi omogočilo učinkovito reintegracijo v evropsko prihodnost«. Bi ta novi socialni model vseboval tudi nove demokratične institucije družbenega nadzora?

Vprašanje obnovitve demokracije in vpeljava novih načinov demokratične participacije sta za nas ključnega pomena. Od gibanja Zavzemimo (Occupy) v Evropi in ZDA smo se veliko naučili. Tudi zato, ker smo se vseskozi spraševali, kakšna naj bi bila resnična demokracija. V Sirizi hočemo takšno demokratično državo, ki bo v neprestanem odnosu z družbo, še posebej s tistimi njenimi segmenti, ki so najranljivejši ali pa jih je kriza najbolj prizadela. Tudi te skupine morajo imeti možnost politične participacije. Imeti morajo možnost izreči se. To so lani storili na volitvah in omogočili eksplozijo glasov za našo stranko. Dobili smo 27 odstotkov glasov. To je bil plod našega sodelovanja z različnimi družbenimi skupinami v vseh letih krize.

Projekt vaše stranke je demokratični socializem?

Veliko ljudi si pod socializmom predstavlja močan državni aparat, ki nadzira vse v državi. Ne, mi ne podpiramo takšnega razvoja. Naša vizija je, da bi z javnimi intervencijami temeljne sisteme preoblikovali tako, da bi delovali v dobro celotne družbe. Zdravstvene oskrbe ni mogoče utemeljevati na dobičkarski logiki. Enako velja za izobraževanje. Omogočanje zadovoljevanja osnovnih človeških potreb vsem ljudem mora biti temeljna skrb demokratične države. Sicer pa so potrebni temeljiti posegi v grško družbo ... z novimi institucijami, z izumljanjem novih oblik participacije javnosti, z novimi oblikami javnih intervencij v gospodarstvu pri varovanju delavcev. Mislim tudi na uvajanje modelov napredne delavske participacije in demokratičnega nadzora nad odločanjem na ravni podjetij. Premisliti moramo o »vrednotah«, ki določajo življenje grške družbe, pa tudi evropskih družb, ki so zadnjih 30 let prežete z logiko neoliberalizma. Tako ne gre naprej, kaj uveljavljati, pa se moramo dogovoriti.

Snujete novo družbo, nad Grčijo pa visi Damoklejev meč velikega dolga tujini. Kaj storiti?

Naš program je zelo jasen. Hočemo ponovna pogajanja o dolgu; odplačevanje naj bi temeljilo na modelu, kakršen je veljal za povojno Nemčijo, določen pa je bil z londonskim sporazumom leta 1953. Temeljil je najprej na odpisu velikega dela javnega dolga. Danes tudi ustanove, kot je MDS, priznavajo – kar je evropska levica sicer govorila že od začetka krize –, da javni dolg, ne samo grški, ampak vseh prezadolženih držav, ni vzdržen in ga ni mogoče v celoti poplačati. Predlagamo torej odpis večjega dela dolga. Temu sledi optimizacija razmer za vračanje preostalega dolga. Pri tem pa bi se morali držati načela, da je prvi pogoj za vsakoletno vračilo anuitete dolga pozitivna gospodarska rast.

Pri nas za skupno mizo sedijo trdi levičarji in progresivni demokratični katoliki, okoljevarstveniki in organi lokalne samouprave ter se dogovarjajo o delu.

Upniki ne bodo navdušeni nad vašimi predlogi.

Je pa ta pot edino primerna za rešitev prezadolženih držav. Zanjo moramo pridobiti tudi druge stranke in gibanja v Evropi. Nismo zaplankani Grki, ampak radikalni levičarski evropeisti, ki smo kritični do Evropske unije in do delovanja evrskega območja, kajti kriza, v kateri smo, je tudi posledica tega, kako sta bili zasnovani ti asociaciji. Zato sta potrebni radikalnega preoblikovanja, ki bo temeljilo na solidarnosti kot temelju evropskega združevanja. Solidarnosti v Evropi, razen med civilnimi družbenimi gibanji, ni. V uradnih politikah Evropske unije ni niti kančka solidarnosti. To mora nova evropska levica spremeniti.

Po junijskih volitvah, čeprav se vam je zmaga izmuznila le za nekaj odstotkov, ste spet v opoziciji. Ste sicer sposobni vladati?

Nikoli nisi dovolj pripravljen za vladanje. Ko smo junija za nekaj odstotkov izgubili možnost, da bi oblikovali prvo levo vlado v sodobni zgodovini Grčije, nas je veliko simpatizerjev stranke trepljalo po rami in nas tolažilo, da se bomo lahko zdaj dobro pripravili za naslednje volitve. Slaba uteha. Če ljudje umirajo na ulicah, zgubljajo stanovanja in nimajo dostopa do hrane in zdravil, se ne moremo pretvarjati in računati na naslednje volitve. Če ste levičar in se bojujete za drugačno družbo, se morate boriti za oblast zdaj. Zdaj so dramatični časi, in če ne bomo posredovali zdaj, bodo razmere še slabše. V Grčiji ta čas privatizirajo vse. Vse, kar je ostalo, hočejo privatizirati. Prodajajo javno zemljo, otoke, javna podjetja za bagatelo. Prodajajo dediščino grške družbe in vzvode za njen razvoj. Brez tega, kar razprodajajo, si ni mogoče zamisliti drugačnega, bolj zdravega razvoja Grčije. Zato se moramo nemudoma rešiti zdajšnje vlade.

Imate strankarsko infrastrukturo, ste pritegnili dovolj kakovostnih ljudi, da bi lahko vladali in ustvarjali novo Grčijo?

Levica je imela v Grčiji vseskozi po 2. svetovni vojni, po državljanski vojni in po vojaški diktaturi zelo dobre, pravzaprav privilegirane odnose z znanstveno skupnostjo. Siriza ta trenutek nima samo na tisoče aktivistov, ki sodelujejo v uporniškem gibanju, nima samo na tisoče članov, ki sodelujejo pri projektih praktične solidarnosti po vsej državi, ampak ima tudi veliko znanstvenih sodelavcev leve usmeritve, ki so člani akademske skupnosti, izkušeni znanstveniki na svojih področjih ter kritični misleci družbenih sprememb.

Je pa sestava vaše stranke zanimiva, saj so v njej različne leve politične skupine. Kako ste pravzaprav našli skupen jezik?

Siriza je unikaten eksperiment. Tudi za levo politiko. Zagotovo v Grčiji, morda pa tudi v Evropi. Podobne primere vidimo v Latinski Ameriki. Naša stranka je utemeljena na konceptu združenih v različnosti. Takšnega delovanja smo se navadili med sodelovanjem v alterglobalističnih gibanjih, predvsem v socialnih forumih. Tam smo spoznali, da se lahko trdi levičarji usedejo za isto mizo s progresivnimi demokratičnimi katoliki, z okoljevarstvenimi nevladnimi skupinami in tudi z oblastmi lokalne samouprave in se dogovorijo za skupno delovanje. Videli smo, da je mogoče združiti raznolike ideje za oblikovanje gibanja, ki si prizadeva za pravičnost. Vsa znanja in spoznanja, ki smo si jih pridobili v teh gibanjih, skušamo prenesti v grško levo politiko, kajti pred nami je bila ta zaznamovana s sektaštvom.

Mislite na grške komuniste? Kaj vas loči od njih?

Grška komunistična stranka je nekaj posebnega v Evropi. Je zgodovinska stranka, bliža se stoletnici obstoja in ima še zmeraj tesne vezi z delavskim razredom v Grčiji. Je močna med mladimi in v sindikatih. Hkrati je gotovo najbolj sektaška stranka v Evropi. V njej še zmeraj trdijo, da je Sovjetska zveza propadla zaradi napak sovjetskih vodstvenih garnitur po Stalinovi smrti leta 1953. Med njimi in nami pa ne obstajajo zgolj ideološke razlike, različno gledamo tudi na povezovanje Grčije v evropske integracije. Komunisti jih zavračajo. Pa tudi gibanja, ki so nastala v zadnjih 30 letih. Najhuje pa je, da se ne moremo znajti skupaj na ulicah in trgih, na demonstracijah in stavkah. Vabimo jih k sodelovanju, a se niti ne zmenijo za naša vabila. V času krize ostreje obtožujejo nas v opoziciji kot vlado. Za takšno politiko so jih volivci že kaznovali, saj so izgubili pol poslanskih sedežev, njihovi volivci pa so zaupali glas Sirizi.

Sirizi, ki v bistvu še ni niti stranka v pravem pomenu besede?

Sirizo trenutno prenavljamo. Je nekaj več kot politična zveza – registrirani smo sicer kot stranka –, sočasno pa še nima vseh atributov stranke. Smo na poti preoblikovanja koalicije 18 subjektov v demokratično stranko radikalne levice. In če pogledate politični spekter, ki je danes izražen skozi Sirizo, boste videli, da je razširjen od levega dela socialne demokracije, ki je zapustila Pasok po podpisu memoranduma za Grčijo, do radikalnih skupin, ki so tradicionalno levega izvora in vključujejo trockiste, maoiste, evrokomuniste ali celo nekdanje komuniste. Med nami so zlasti dejavne mlajše generacije aktivistov, ki so zrasli v zadnjih letih z novimi družbenimi gibanji. V Sirizo so prinesli veliko novega kisika.

Od leta 2009 do junija lani ste napredovali od štirih do 27 odstotkov glasov volivcev. Kako ste v radikalno levo stranko pritegnili nove ljudi?

Od leta 1993 smo bili v parlamentu manjša opozicijska stranka. Naši volivci so bili pripadniki srednjega družbenega sloja, državni uradniki, intelektualci in mladi. Na zadnjih in predzadnjih volitvah v parlament, bile so leta 2012, pa se je zgodil prelom. Sirizo so večinsko volili tudi pripadniki delavskega razreda in tisti iz srednjega sloja, ki jih je kriza močno prizadela. Tradicionalno je grško gospodarstvo temeljilo na manjših in srednje velikih podjetjih. Ljudje, ki imajo trgovino, ki so samozaposleni ali imajo nekaj zaposlenih, so bili v tej krizi najbolj na udaru. Ta del gospodarstva je uničen. Na tisoče majhnih trgovinic je zaprlo vrata. Lastniki pa niso izgubili samo trgovinic, ampak jim banke grozijo tudi, da jim bodo odvzele stanovanja in hiše, avtomobile, vse premoženje. V okviru svoje socialne mreže smo tem in drugim ljudem, ki so ostali brez vsega, pomagali s hrano, z obleko in drugimi potrebščinami za življenje, to pa je k nam pripeljalo nove volivce. In ker velja Siriza za dinamično mlado stranko, je zanimiva za mlade in predvsem za aktivni del prebivalstva.

Siriza je pravzaprav pahljača številnih strank in skupin, ki sestavljajo politično zvezo, v kateri gotovo veljajo posebna demokratična načela delovanja.

Po zadnji širitvi, ko so se nam pridružile tri skupine socialnih demokratov, ki so zapustile PASOK, smo akronimu Siriza dodali še USF (združena socialna fronta). Naše delovanje je utemeljeno na načelu konsenza, kar je edini način za ohranjanje demokracije v gibanju in v stranki. Kultura konsenza je še ena od izkušenj, ki smo jih pridobili pri sodelovanju v alterglobalističnih gibanjih. Tam smo se naučili, da ni dovolj imeti le večine, ampak je treba graditi na kolektivnem sporazumu med različnimi akterji, vključenimi v gibanje ali politično silo. Seveda danes, v tem prehodnem obdobju, razpravljamo tudi o razmerjih med večino in manjšino, a iskanje konsenza je primarno. Na decembrski konferenci so v Sirizi prvič sodelovali delegati iz vse države. Izvolili smo tudi centralni komite koalicije, izvršno telo koalicije. To je bila prehodna konferenca koalicije na poti k stranki. Toda tudi če postanemo stranka, moramo ohraniti notranjo demokracijo, ohraniti moramo pluralizem idej in mišljenja, kar pomeni, da mora vsak koncept dobiti prostor za razpravo v stranki. Ker pa so razmerja v stranki zrelejša, moramo vendarle ustrezno definirati odnos manjšine do odločitev večine v koaliciji tako, da ne zatremo manjšine.

Kako pomembna je vloga voditelja Sirize? Imate mladega karizmatičnega predsednika Aleksisa Ciprasa.

Cipras ni človek, ki bi verjel, da zgodovino pišejo osebnosti. Zgodovino pišejo ljudska gibanja. Je pa zares karizmatičen. Tradicionalne grške politične stranke prepričujejo ljudi, da mora politični vodja imeti vsaj 60 let in prihajati iz zelo bogate družine, ki je že dala dve ali tri generacije politikov. Mi v grški politiki uveljavljamo novo kulturo tudi na tem področju. Ko je Cipras pred štirimi leti postal predsednik Sinaspizmosa, je bil star 33 let. Pred tem je bil vodja naše okrožne enote v Atenah. Bil je kulturni šok za grško družbo. Nenadoma so v politiki zagledali mladega človeka, ki ne nosi kravate, ki se oblači v navadne obleke in govori normalno. Razumljiv je. Levičarski voditelji včasih govorijo v »lesenem« jeziku. V tradicionalnem političnem žargonu. Cipras govori jezik, ki ga ljudje razumejo, to pa je ljudi pritegnilo in kaj hitro so spoznali, da je tradicionalna ikona političnega voditelja v Grčiji uničena, da je na pohodu nekaj novega, energičnega in ljudskega. Za celotno Sirizo, ne samo za Ciprasa, bi lahko dejali, da smo morali zelo hitro dozoreti in se usposobiti za artikulacijo družbenih vprašanj in iskanje izhoda iz krize, kar bo tudi naloga naše nove vlade.

Med nami so zlasti dejavne mlajše generacije aktivistov, ki so zrasli v zadnjih letih z novimi družbenimi gibanji. V Sirizo so prinesli veliko novega kisika.

Govorili ste že o razlikah med grško komunistično stranko in Sirizo. V čem pa se razlikujete od tradicionalnih evropskih socialističnih in socialdemokratskih strank?

Alternativno levico v Evropi, ne samo nas, od evropskih socialnodemokratskih strank, loči to, da se je evropska socialna demokracija odločila, ne danes ali včeraj, ampak v zadnjih 30 letih, za preoblikovanje v socialnoliberalne stranke. Držijo se pravzaprav glavnih receptov neoliberalnega kapitalizma in njegovih gurujev. Zato so nekateri pomembni deli in voditelji evropskih socialdemokratov zapustili te stranke in se pridružili novi levici. Siriza tesno sodeluje s strankami Evropske združene levice, ki je bila ustanovljena leta 2004, v njej pa je povezanih 39 strank iz 25 držav, ki niso le članice Evropske unije.

Zakaj toliko poudarjate pomen združevanja evropskih levih političnih sil?

Zato, ker se moramo zavedati, da smo vsi skupaj del širšega sveta, v katerem so na oblasti nevarne sile, ki jim za skupno dobro ni mar. Zato se krepi evropska levica. V vseh evropskih državah. Sicer pa poglejte razmere pri vas. Je bilo še pred letom mogoče pričakovati, da bo v Sloveniji nastalo tako močno družbeno gibanje? Da bodo ljudje organizirali upor in korak za korakom izsilili umik desne vlade? Evropa in svet sta pred resnimi vprašanji glede razvoja demokratičnih procesov. Ti ne morejo biti zaplankani za mejami države. Tudi če v Grčiji oblikujemo levo vlado, v Evropi pa se nič ne spremeni, lahko hitro postanemo vas iz Asterixa. Vase zaprt majhen del Evrope, ki se je odločil upreti.

Če vam ne uspe – in to je lekcija za vse evropske stranke nove levice –, se lahko zgodi, da se bo v Evropi okrepila skrajna desnica. To se v Grčiji že dogaja s stranko Zlata zarja.

Ko je Zlata zarja vstopila v politiko, ni naredila vtisa s svojo ksenofobijo, kajti ksenofobija in rasistične ideje so v Grčiji postale del mainstreamovske politične retorike že prej – takrat, ko je socialnodemokratska vlada uvedla zelo nazadnjaške zakone, ki so se nanašali na priseljence brez papirjev, korumpirani mediji pa so iz njih ustvarili kriminalce in grožnjo za grško družbo. Oni so odprli pot Zlati zarji. Veliko mladih je pridobila, ker so v njej videli nekakšno antisistemsko silo. Mlajše generacije zaradi izobraževanja, kakršno je, ne vedo, kaj je povzročil nacizem po Evropi. Nimajo pravih predstav, kaj je vojaška diktatura naredila grškemu ljudstvu. Številni so volili to neofašistično stranko, ne da bi vedeli, da je Zlata zarja v bistvu nacistična stranka. Nekaj podobnega se dogaja tudi drugod po Evropi. Mainstreamovska neoliberalna politika Evropske unije je tista, ki odpira prostor nacionalističnim silam, ki se hranijo z grenkimi sadovi zgrešene neoliberalistične poti razvoja, pa tudi evroskepticizma, ki prihaja iz nacionalističnih strank. Zato mora Evropska združena levica skupaj z drugimi naprednimi evropskimi silami preprečiti katastrofo, ki nam jo prinašajo nosilci neoliberalne paradigme razvoja in tudi obujene nacistične sile na različnih koncih Evrope.