Pobij vse, kar se premika

Knjiga Kill Anything That Moves: The Real American War in Vietnam (Pobij vse, kar se premika: Resnična ameriška vojna v Vietnamu), ki jo je napisal Nick Turse, ni samo ena najpomembnejših del o konfliktu v Vietnamu, ampak bralcem predstavlja pravo naravo sodobnega industrijskega vojskovanja. Prikazuje popolno izprijenost industrijskega nasilja, kar sociolog James William Gibson imenuje »tehnovojna«. Prikazuje bolnost vojaške kulture, omamno rast in odvisnost od nasilja, pa tudi masivni vladni propagandni aparat, ki dnevno laže lahkoverni javnosti in za utišanje drugače mislečih uporablja taktiko ustrahovanja, groženj in blatenja, publicist in Pulitzerjev nagrajenec Chris Hedges piše na spletni strani Truthdig.

Nick Turse na koncu ugotovi, da travme, s katerimi se sooča večina vojnih veteranov, niso zgolj posledica grozot, ki so jih videli ali jih pomagali vzdrževati, ampak grozot, ki so jih sami počeli in izvajali. Uporabil je tajna poročila in dokumente Pentagona, na podlagi katerih je našel več kot 100 veteranov, vključno s tistimi, ki so poročali, da so bili priče grozodejstev nadrejenih in grozodejstev, ki so jih izvajali njihovi soborci. Potoval je tudi v Vietnam in se tam pogovarjal s preživelimi.

Na tej podlagi nedvomno ugotavlja, da so vojaki in častniki namerno hromili, zlorabljali, pretepali, mučili, posiljevali, ranili ali ubili na sto tisoče neznanih civilistov vključno z otroci, ne da bi bili za to kaznovani. Turse tudi opozarja, da je njegova slika nepopolna, kajti ogromno dokazov je bilo domnevno uničenih ali so preprosto izginili. Nekaj incidentov, ki so prišli v javnost, kot je recimo My Lai, je oblast prikazala kot izjemo, kot ravnanje majhne skupine vojakov, ki je izgubila kompas. Enako danes oblast pojasnjuje takšna dejanja ameriških vojakov v Iraku in Afganistanu.

Toda Nick Turse ugotavlja, da so takšni masakri bili in so »v naših imperialnih avanturah vsakdan«. Pokoli »so neizogiben rezultat premišljene politike, ki jo vodi najvišja vojaška oblast«. To je rezultat politike pretiravanja, kajti ko vojaki na kopnem ne morejo klati dovolj hitro, jim pomagajo vojaške ladje, helikopterji, vojaška letala, bombniki. V Vietnamu ni bila izjema, da je ameriška vojska poklala ali bombardirala celo vas ali širše območje, z namenom, da bi ubila enega samega ostrostrelca. Nič drugače ni bilo in ni v Iraku, Libiji, Pakistanu.

Ubijanje je del vojne in najbolj grozovito obliko ubojev izvaja pehota. Bogu podobna moč, ki izhaja iz možnosti uničiti vse, vključno z drugimi ljudmi, skupaj z omamno močjo industrijskega orožja, tiste, ki s tem orožjem upravljajo, naglo spremeni v pošasti, ki ljudi vidijo samo še kot objekte, igračke, na katerih lahko zadovoljujejo izprijene želje po prevladi, poniževanju, kontroli in ubijanju. Trupla so zanje trofeje. Vojna je vselej tudi priložnost za psihotične morilce, tako med vojaki kot častniki.

Medtem ko so vojaki in častniki v Vietnamu mučili in pobijali, je obveščevalna agencija »organizirala, koordinirala in plačevala« tajni program za ciljne usmrtitve »določenih posameznikov, za katere ni bilo nikakršnega namena, da bi jih ujeli žive ali bi jih hoteli postaviti pred sodišče«. Spet je mogoče reči, da danes ni nič drugače. Vse to trpljenje in grozote seveda ni našlo prostora v zgodovinskih učbenikih.

Vojaki in častniki so, enako kot v drugih vojnah, zbirali dele telesa pokojnih Vietnamcev (glave, nosove, skalpe, prsi, zobe, ušesa, prste, genitalije), jih razstavljali ali jih nosili na ogrlicah. Enako kot v Iraku so ameriški vojaki in častniki že v Vietnamu trupla oblačili, jih fotografirali z namenom zabave in jih skrunili. Trupla so nalagali na svoja vojaška vozila in jih vozili skozi vietnamske vasi. Enak vsakdan kot umori so v vojnah posilstva. Vojne so za vojsko in proizvajalce orožja, ki razvijajo vedno novo in bolj smrtonosno orožje, »laboratorij« za nove oblike pobijanja.

Chris Hedges ugotavlja, da Tursejeva knjiga razblinja prepričanje Američanov, da so dober in kreposten narod. Na laž postavlja njihovo prepričanje, da imajo pravico z uporabo sile prenašati svoje »vrednote« drugam. Predstavlja pravo naravo ameriške vojske, ki jo javnost zaradi vztrajne propagande in učinkovite cenzure tako zelo občuduje. »Turse nas opozarja, kdo smo. V današnjem času širjenja vojn na Bližnjem vzhodu, rutinskega mučenja, ubijalskih napadov s klasičnimi letali in brezpilotnimi letali in ciljnih ubojev, je njegova zgodba bolj kot za preteklost pomembna za sedanjost,« razlaga Hedges.

Če bi bili Američani sposobni uvideti, kdo v resnici so in bi vedeli, kaj so bili sposobni narediti drugim, bi po njegovem prepričanju ponovitve industrijskega pokola v Vietnamu manj podpirali v Iraku, Afganistanu, Pakistanu, Somaliji in Jemnu.

S članstvom v zavezništvu Nato in sodelovanjem slovenskih častnikov v operacijah tega zavezništva logiko »pobij vse, kar se premika« podpira tudi Slovenija. Slovenski davkoplačevalci bodo recimo predvidoma za Afganistan v okviru zavezništva Nato po letu 2014 na leto prispevali okrog pol milijona dolarjev. Ta znesek je po besedah zunanjega ministra Karla Erjavca »bistveno, bistveno, bistveno manjši« od sedanjega prispevka.