Živimo bolje, če skupno dobro ni na prodaj

Pravice do hrane in vode, do izobrazbe, do zdravstva, do javnih površin in svoboda govora ne bi smele biti na voljo le tistim, ki zanje lahko največ plačajo ali lahko z njihovo prodajo ustvarjajo dobičke. Kapitalizem prostega trga, na katerem temelji naše gospodarstvo, je doktrina posameznikov, katerih cilj je ustvarjati dobičke. Nič drugega zanje ni pomembno. »Mi ne delamo zato, da bi reševali življenja, ampak zato, da služimo denar,« je to doktrino pojasnil eden od vodilnih v farmacevtskem velikanu Roche, na spletni strani AlterNet piše publicist Paul Bucheit. S privatizacijo splošnega dobra nam po njegovih besedah zato grozi, da bomo izgubili našo dediščino in človečnost.

Prvi primer škodljive privatizacije javnega dobra je prodaja zemljišč, ki so v državni oziroma javni lasti zasebnim kupcem, ki plačajo največ, opozarja Bucheit. Države in lokalne skupnosti ta zemljišča veliko krat prodajajo z namenom, da bi zmanjšale zadolženost, zasebne družbe, ki ta zemljišča kupujejo, pa z njimi kujejo ogromne dobičke. V ZDA imajo recimo energetske družbe pravice za pridobivanje nafte in plina z okoljsko in zdravstveno sporno metodo hidravlično drobljenje kamna (fracking) na zemljiščih v velikosti Kalifornije in Floride. Paul Bucheit opozarja, da je večina teh zemljišč razpršenih, kar pomeni, da energetske korporacije lahko vrtajo pod domovi ljudi, brez da bi jih morale vprašati za dovoljenje.

V Chicagu, Indianapolisu, Los Angelesu in San Diegu imajo zasebne družbe dobile v najemu ulice in parkirišča, s katerimi ustvarjajo ogromne dobičke, pogodbe pa se jim bodo iztekle šele v času naših prapravnukov.

Druga javna dobrina, ki po mnenju Paula Bucheita ne bi smela biti na prodaj, ampak bi morala ostati javna, je voda. Revija Fortune je maja 2000 vodo razglasila za »eno od največjih poslovnih priložnosti na svetu, saj bo v 21. stoletju postala to, kar je bila nafta v 20. stoletju«. Za velebanko Citigroup je voda recimo ena od najpomembnejših investicij in verjetno »ena od najpomembnejših dobrin, v katero se izplača investirati«. Privatizacija vode je v ZDA danes enako kot prodaja javnih zemljišč nekaj vsakdanjega, čeprav je študija leta 2009 pokazala, da zasebne družbe za vodo izstavljajo za 80 odstotkov višje račune, za čiščenje odplak pa celo za 100 odstotkov višje.

Ne glede na to, kje so zasebne družbe lastnice vode, povsod delajo v interesu svojih lastnikov, ne v splošnem interesu, ker je njihov cilj ustvariti čim večji dobiček, niso zainteresirane za vlaganja v vzdrževanje in gradnjo infrastrukture, mogoče je celo, da prenehajo dobavljati vodo revnejšim, za katere vedo, da jim ne morejo plačati računov, navaja Paul Bucheit.

Tretja dobrina, s katerimi upravljajo in služijo zasebne družbe, je človeško življenje. Leta 1980 je genetik družbe General Electric razvil bakterijo, ki je nafto in jo je mogoče uporabiti za odstranjevanje naftnih madežev. To bakterijo je General Electric seveda hotel zaščititi s patentom in vrhovno sodišče je razsodilo, da je »življenje, mikroorganizem, ki ga razvije človek, mogoče patentirati«. Petnajst let kasneje je Svetovna trgovinska organizacija (WTO) odločila, da je rastline, gene in mikroorganizme mogoče imeti v lasti kot intelektualno lastnino.

»Ni presenečenje, da so rezultati teh odločitev katastrofalni. Petina človeškega genoma je prek patentov že v zasebni lasti,« opozarja Bucheit. Michael Crichton je leta 2007 v New York Timesu napisal, da posameznik danes lahko umre zaradi patenta za gen, ker njegov lastnik lahko računa kolikor hoče za test. Ne samo, da zasebne družbe in univerze, ki so lastniki patentov za gene, ne dovolijo, da bi teste opravljal kdo drug, ampak posameznik svojega lastnega gena, ki ga ima v svojem telesu, ne more več dati testirat drugemu znanstveniku brez njihovega dovoljenja. »Gen lahko imate v svojem telesu, a zdaj je v zasebni lasti,« je pojasnil Crichton. Ljudje imamo večinoma enake gene, nekatere najdemo tudi v živalih. Naš genski material je skupna dediščina vsega življenja na zemlji. In petina genov v telesu posameznika je v lasti zasebnih družb in univerz.

Naslednji primer privatizacije življenja je biološko piratstvo, navaja Bucheit. Univerza Cincinnati je recimo lastnica semena brazilske gvarane, univerza Mississippi azijske kurkume. Družba Monsanto na podlagi patentne zaščite svojih gensko spremenjenih rastlin toži kmete, ki od nje ne kupijo semena, v rastlinah na njihovih poljih, ki jih zasežejo monsantovi inšpektorji, pa so sledi gensko spremenjenih rastlin, ki pridejo tja recimo z opraševanjem. »Vprašanje pri tem je, ali si zasebna družba lahko prilasti obliko življenja, ki so ga skupnosti in kmetje razvijali stoletja,« pravi Bucheit.

Četrto javno dobro, ki ga ne bi smeli privatizirati je po njegovih besedah zrak. V s smogom onesnaženem Pekingu recimo podjetnik Chen Guangbiao prodaja »svež zrak« po 80 centov za pločevinko v velikosti pločevink za sladke pijače. V razvitih državah zraka še nihče ne prodaja, so pa zasebna podjetja lastniki radijskih valov, ki so naravni vir, ne pa last telekomunikacijskih družb, radiotelevizijskih družb in drugih družb.

S tem je tesno povezana naša svoboda na spletu. UNESCO v svojem poročilu, ki so ga objavili leta 2011, ugotavlja, da je »kontrola informacij na internetu mogoča, tehnološki napredek pa zaradi tega ne omogoča večje svobode govora«. Uradni organi, zlasti v ZDA nadzirajo vse več spletnih strani in komunikacij z argumentom, da gre za boj proti terorizmu.

Veliki kapitalisti so se nadalje odločili kovati dobičke tudi z otroci, zlasti prek zasebnih šol, za katere trdijo, da so boljše od javnih. Paul Bucheit zaključuje, da uspešna družba ni rezultat ozke skupine posameznikov, ampak rezultat sodelovanja vseh pripadnikov družbe v razmerah, ko skupno dobro ni na prodaj.