Vse več je revnih, tudi v bogatih državah

Yves Daccord, generalni direktor mednarodnega odbora Rdečega križa, opozarja, da v Evropi še nikoli po drugi svetovni vojni ni bilo toliko ljudi odvisnih od pomoči humanitarnih organizacij in javnih kuhinj. Tudi v bogatih članicah EU, kot so Belgija, Nizozemska, Finska, Nemčija in Luksemburg, je vse več ljudi odvisnih od brezplačnih obrokov v javnih kuhinjah, je dejal za belgijski dnevnik De Standaard.

V Belgiji vsak dan prejme humanitarno pomoč v živilih 121 tisoč ljudi, kar je enkrat več kot pred izbruhom finančne in gospodarske krize leta 2008. V Nemčiji so leta 1993 ustanovili humanitarno organizacijo Die Tafeln in od takrat še nikoli od nje ni bilo odvisnih toliko Nemcev kot danes, opozarja Daccord. Po njegovih besedah bi zaradi vse večje revščine morali v novem večletnem proračunu EU za obdobje od leta 2014 do 2020 povečati znesek za pomoč revnim, ki zdaj znaša 2,5 milijarde evrov. Glede nato, da je po podatkih evropske komisije zdaj v EU 40 milijonov ljudi revnih, je za vsakega v prihodnjem večletnem proračunu predvidenih slabih 9 evrov na leto.

Max Eternity, umetnik in aktivist, na spletni strani Truthout opozarja, da je povečevanje revščine rezultat različnih politik, ki ves čas »proizvajajo« berače, namesto, da bi pomagale k njihovemu zmanjševanju. Joseph Stiglitz, ameriški nobelovec za ekonomijo, ugotavlja, da se blaginja za tipično ameriško družino že dvajset let ni izboljšala. Na drugi strani 1 odstotek najbolj premožnih v enem tednu zasluži 40 odstotkov več kot 25 odstotkov najrevnejših državljanov zasluži v celem letu. »Postali smo razklana družba. Amerika je vzpostavila čudovit gospodarski stroj, a večino bonitet so dobili najpremožnejši,« pravi Stiglitz.

Eternity razlaga, da zmanjševanje srednjega razreda kaže, da sedanje politike koristijo predvsem bogatim. Njim je naklonjena davčna politika, trgovinska politika, ki ne kaznuje monopolov, ki dušijo majhna in srednja podjetja, monopolisti ustvarjajo delovna mesta z nizkimi plačami, ki vse pogosteje ne zadoščajo za preživetje.

Če na revščino gledamo zgolj skozi kapitalistično lupo, revščino vidimo kot neuspeh posameznika, ne kot sistemsko bolezen. Kapitalisti po besedah Maxa Eternityja že dolgo širijo prepričanje, da so reveži ničvredni, leni, moralno sporni ljudje. To prepričanje je tudi osnova za oblikovanje vladne politike.

Da je ta politika zgrešena in da vodi do propada države že leta opozarja Paul Craig Roberts, nekdanji pomočnik finančnega ministra ZDA in eden od nekdanjih urednikov časopisa Wall Street Journal. Korporacije, politika in številni ekonomisti ljudi v zadnjih letih prepričujejo, da ZDA ne potrebujejo več industrije »črnih nohtov«, njihova naloga je zdaj ustvarjati inovacije in razvijati nove izdelke, ki jih bodo proizvajale države z industrijo »črnih nohtov«. Denar je v inovacijah, ne osnovni proizvodnji, trdijo. Da je njihovo gospodarstvo čistih nohtov, ki temelji na storitvah, ki zagotavljajo visoke plače, zgolj domišljija in da inovacije nastajajo tam, kjer poteka proizvodnja, korporacije in politiki nočejo slišati.

Paul Craig Roberts na spletni strani Global Research piše, da zdaj 20 profesorjev uglednega inštituta Massachusetts Institute of Technology (MIT) ugotavlja, da je industrija v ZDA v zadnjih 30 letih izgubila sposobnosti, da bi inovacije zmogla spremeniti v proizvode za redno proizvodnjo. Ker v ZDA ni več podjetij, ki znajo proizvesti blago, bodo ZDA izgubile tudi raziskave, s katerimi je izdelke mogoče izumiti, opozarjajo profesorji MIT.

Paul Craig Roberts pravi, da je vesel, da so na uglednem MIT potrdili njegove ugotovitve, vendar se je to zgodilo prepozno, izguba je že nastala. Zdaj Roberts čaka, ali bo glas profesorjev z uglednega MIT prodrl skozi »dezinformacije«, ki jih širijo korporacije s svojimi zavezniki. Nobelov nagrajenec za ekonomijo Michael Spence je leta 2011 prav tako opozoril, da gospodarstvo ZDA zaradi selitve proizvodnje v cenejše države zmore ustvarjati samo še nizko plačana delovna mesta v domačem storitvenem sektorju, ki ne proizvaja dobrin in storitev, ki jih je mogoče prodati in tako zmanjšati ogromen zunanjetrgovinski primanjkljaj.

»Vse življenje poslušamo, da so ideje najmočnejša sila in prevladajo nad materialističnimi interesi. Morda je bilo to nekdaj res, če je bilo, je to veljalo takrat, ko materialistični interesi niso nadzorovali medijev, univerz, oglaševalskih družb in vlad. Danes moj glas, ki je glas nekdanjega visokega uradnika ministrstva za finance, in glas Michaela Spenceja, ki je nobelov nagrajenec, ne moreta konkurirati z glasovi, ki jih plačuje 'velik denar'. Danes večina prebivalcev ne pozna nič drugega kot propagando, s katero jih pitajo tisti z oligarhičnimi interesi. Ljudje sedijo pred televizijskimi sprejemniki in pogoltnejo vse, kar jim povedo na Fox News ali CNN. Tisti, ki so prepričani, da imajo bolj prefinjen okus, dobijo enako dozo laži od New York Timesa,« je oster Roberts.

Če korporacije tistih, ki govorijo resnico, ne morejo utišati tako, da jih kupijo ali ukinejo, jih ignorirajo ali demonizirajo. Vsak, ki ne vpije v njihov rog, je »protiameriški«, »podpira terorizem«, je »komunist-socialist«, širi »teorije zarote« in podobno. Skorumpirane korporacije, skorumpirani mediji, skorumpirana politika so v ZDA ukinili resnico, kar bo privedlo do velikega zloma, kajti država, ki temelji na lažeh, se sesuje kot hiša, ki je dograjena na pesku, piše Roberts.