Razumeti viktorje

Lani smo si viktorje zapomnili po tem, da je nacionalka zaradi domnevnega agitiranja v podporo družinskemu zakoniku ukinila ponovitev in podelitev začasno umaknila s spleta, letos pa si bomo podelitev medijskih nagrad zapomnili po tem, da jih je malce perverzno sprivatizirala novinka Planet TV.

Sobotni viktorji, ki so bili spet občutno predolgi, so imeli poleg podeljevanja nagrad očitno še nekaj drugih funkcij. Na primer predstavitev grškega solastnika gostujoče televizije in predstavitev nadobudnih kadrov. Zato se nam je tudi letos zgodilo, da kar nekaj podeljevalcev nagrad sploh nismo poznali, a ker je tovrstno nepoznavanje podeljevalcev v zadnjih letih ob inflaciji misic in komikov postalo že skoraj folklora, smo se malo bolj posvečali voditeljem.

Teh je bilo, tako kot lani, več, nekateri so se tudi ponovili, tako kot zahvalni govor Rosvite Pesek ob sprejemu viktorja za Odmeve. Spet se je šalil Boris Kobal, ki je razkril, da je bil lani njegov »za« v resnici le osrednji del besede »buzara«, nato pa se je podal v prispodobo o aktualni politični situaciji in protestih, ki jo je zapakiral v zgodbo o slikarju Giottu, ki je prvi začel nebo slikati modro in ne zlato. Morda za številne preresnoben tekst je bil očitno posledica lanske grenke izkušnje, ko se je na preveč lucidne politične komentarje vsul plaz kritik; letos je bila politična satira vsaj v Kobalovem primeru dobro zapakirana in verjetno varna pred »intelektualci«, ki ne razumejo.

Tudi sicer se je zdelo, da so si nastopajoči letos lahko privoščili malce več, Modrijani so na primer prepevali o Keš pičkah, predvsem pa so si nastopajoči lahko dali duška pri norčevanju iz televizije gostiteljice, za katero smo tako slišali, da imajo namesto redakcijskih sestankov Zbore za redakcijo, Tomaž Bratož in Jerca Zajc Šušteršič pa sta obljubila, da bodo v oddaji Danes po izvolitvi nove vlade bolj uravnoteženi.

Če je nacionalka še pred enim letom po viktorjih klonila pod zahtevami politike po vsaj začasni cenzuri, se njena programska shema zadnje tedne izjemno lepo ujema z aktualnim dogajanjem doma in po svetu. Prejšnji teden, ko smo po belem dimu čakali na ime novega papeža, so zavrteli film Habemus papam, ki se odvija prav v obdobju med dimom in pozdravnim govorom, v zadnjih dneh opravljanja tekočih poslov Janševe vlade pa so zavrteli film Jaz sem Janez Janša.

Gre za dokumentarec, za katerega je minister v odhajanju Žiga Turk dejal, da je žaljiv, in očital prejšnjim odločevalcem, da so financirali film, ki žali lik in delo velikega vodje.

A po torkovem ogledu filma razen posnetkov s tabora SDS, kjer so plesali na kan kan, kaj pretirano žaljivega nismo videli, zato se veselimo morebitnih novih časov, ko bo nacionalka vrtela aktualne slovenske filme, se ne uklanjala (novi) oblasti, na Planet TV pa bodo predvajali tudi kakšno lastno razvedrilno oddajo.