Večer eklektičnega popa

Odsotnost koncertov večjih pop ali rock zvezd, ki je v zadnjem času postala stalnica na slovenskem koncertnem prizorišču, je tokrat prekinila kanadska pop zvezdnica Nelly Furtado, ki je nastopila v ljubljanski Hali Tivoli.

Pevka, ki je v svoji karieri spretno mešala različne glasbene sloge, od popa, latina, pa vse do hip-hopa in rockovsko obarvanih balad, v zadnjem času doživlja precejšnje neuspehe: njen zadnji album Spirit Indestructible, ki ga predstavlja na turneji, ni naletel na pretirano pozitivne odzive, saj gre za pop ploščo, ki po ničemer ne izstopa iz visokoleteče plesne pop produkcije.

Posledica tega so bile številne odpovedi nastopov v domači Kanadi, temu pa je pripomogla tudi daljša diskografska pavza, ki bi se ji pop pevka praviloma morala izogniti.

Čeprav bi odpoved nastopa lahko pričakovali tudi v Ljubljani, se to ni zgodilo. Mala dvorana Hale Tivoli sicer ni bila polna (po neuradnih podatkih naj bi se zbralo 2000 obiskovalcev), a je kljub temu privabila precejšnje število pevkinih oboževalcev in preostalih radovednežev.

Uvod v nastop Nelly Furtado sta izvedla njena spremljevalna vokalistka in plesalka Celia Palli ter mladi kanadski kantavtor Dylan Murray, vsak posebej, s čimer sta občinstvu predstavila prepričljivo avtorsko glasbo.

Po krajši pavzi je na oder končno prišla Furtadova, ki je s skladbo Spirit Indestructible odprla nastop in začela ogrevati publiko. Že na začetku je bilo jasno, da je njen izraziti vokal tisto, kar najbolj pritegne občinstvo. V spremstvu odličnih glasbenikov je odpela nekaj novejših komadov, a občinstvo je zares dvignil šele Powerless (Say What You Want), potem pa so se začeli vrstiti njeni največji hiti, seveda z I’m Like a Bird na čelu, in prav to je spremenilo potek nastopa, ki se je v hipu spremenil v soliden pop žur.

Ker je Nelly Furtado znana po izrazito eklektični glasbi, ki vključuje različne glasbene sloge, podrejene njenemu sugestivnemu vokalu, je bil temu podrejen tudi njen nastop: potem ko se je pevka sprostila in je bilo očitno, da jo je občinstvo sprejelo, so se vrstili hiti, s katerimi je plula po najrazličnejših glasbenih slogih – od plesne elektronike, latina, prek hip-hopa do že prej omenjenih pop balad, v katerih se najbolj izrazi njen prepoznavni vokal, sicer osnova njene glasbe.

Tako smo se v uri in pol sprehodili skozi njen malce pretirano raznovrstni program, ki pa je občinstvo kljub vsemu navdušil, zlasti proti koncu, ko je izvedla odlično priredbo Madonnine Like A Prayer ter standard Hala & Oatesa Maneater, s katero je po natanko uri in pol končala nastop.

Soliden pop koncert, a brez večjih presežkov.