Janez Fabijan: »Prej smo pretiravali z državo, češ da mora biti prisotna povsod, zdaj bi podjetja mačehovsko pustili propasti.«

Odločitev za Uroša Čuferja je bila zame najboljša novica dneva, sprejel sem jo z optimizmom in navdušenjem.

Če vlada ne bo takoj začela reševati podjetij, kmalu ne bo več kaj rešiti in tudi ne kaj prodati. »Opažamo nevarnost potencialnih sovražnih prevzemov podjetij, ki jih pripravljajo tuje multinacionalke. Tarča so temeljne dejavnosti pomembnih slovenskih podjetij, ki so se zaradi prezadolženosti znašla v težavnem procesu prestrukturiranja,« opozarja mag. Janez Fabijan, namestnik guvernerja Banke Slovenije in vodja projekta prestrukturiranja podjetij pri Banki Slovenije.

Kako gledate na izbiro novega finančnega ministra?

Odločitev za Uroša Čuferja je bila zame najboljša novica dneva, sprejel sem jo z optimizmom in navdušenjem. Bila sva dolgoletna strokovna sodelavca, poznam ga tudi po osebni plati in lahko o njem izrečem same superlative. Razmere natančno pozna in ne bomo zgubljali dragocenega časa. Zaveda se resnosti, odgovornosti in organizacijske kulture Banke Slovenije in ne bo pristopal z nezaupanjem. Pričakujem absolutno strokovno in korektno sodelovanje.

Je bil dosedanji način konsolidacije javnih financ pravilen glede na to, da je naglo rezanje javne porabe povzročilo občutno zmanjšanje povpraševanja in s tem znižanje BDP-ja?

V bistvu gre za nesistemsko in nesistematično ukrepanje, radikalno ukrepanje zgolj v enem gospodarskem sektorju, čeprav so zadolženost povečali vsi sektorji, zlasti podjetja in banke. Konsolidacija javnih financ je nujna, vendar bi morali prej izračunati, kakšno konsolidacijo si lahko privoščimo in s kakšno časovno dinamiko, ne glede na mnenje Evropske komisije. Tudi Nemčija in Francija sta kršili pakt o stabilnosti in rasti, pa sta si kljub temu izborili svojo dinamiko konsolidacije. Res je, da so za kršitelje pakta predpisani zelo dragi kaznovalni ukrepi, ki si jih Slovenija ne more privoščiti, lahko pa si izbori ugodnejšo dinamiko. Ker tudi druge države ne izpolnjujejo pogojev in je poleg tega Mednarodni denarni sklad prišel do drugačnega spoznanja, sem prepričan, da bo Evropska komisija pokazala razumevanje. Dokler se gospodarska rast zmanjšuje, je nemogoče pričakovati, da bi nam uspelo v tako kratkem času zagotoviti, da bi primanjkljaj znašal manj kot tri odstotke BDP-ja. Pomembno je, kako ukrepi fiskalne politike vplivajo na druge gospodarske sektorje, zlasti na podjetja in prebivalstvo. Zopet manjkajo podatki in izračuni za odločanje, brez takšnega lotevanja težav nam ni pomoči, saj sicer lahko le ugibamo, kaj bi naredili. Urad za makroekonomske analize in razvoj bi moral pripraviti izračune učinkov različnih ukrepov, ne da vlada ugiba, kaj bo prijelo, in kar na pamet poskuša malo s tem, malo z onim. To je politično odločanje brez strokovne podpore! Vlada bi morala imeti štab ekonomistov, ki bi ji predlagal najučinkovitejše ukrepe. Ob nastopu Janševe vlade je Banka Slovenije ponudila pomoč, a je bilo preveč nezaupanja v smeri, da smo sokrivi za razmere v bančništvu. Junija lani smo pripravili prenovljen zakon o bančništvu, ki bi omogočil hitrejšo konsolidacijo bančnega sistema, a ga je Šušteršičeva ekipa odložila in namesto tega pripravila zakon o združevanju nadzornikov, po katerem bi se morali vsi naši zaposleni iz nadzora izseliti v ločeno institucijo. To je spet samo forma brez vsebine in v ničemer ne bi prispevala k izboljšanju nadzorne funkcije v finančnem sistemu, prej nasprotno. Najlažje je vse porušiti, veliko težje dograditi. V Banki Slovenije smo zadnja leta zelo veliko vložili v izboljšanje nadzorne funkcije, predvsem pri informacijski podpori in organizaciji dela. Bivšemu državnemu sekretarju Krušcu sem kar naravnost povedal, da se mi zdi ta njihov predlog velika avantura. Zaradi takšnih traparij smo izgubili pol leta!

Mandatarka Alenka Bratušek je napovedala prekinitev politike varčevanja in zagon investicij. Toda tu se nemudoma pojavi vprašanje financiranja, saj se bo proračunski primanjkljaj povečal, na to povečanje pa ne bodo blagohotno gledali niti tisti, ki morajo letos državi posoditi denar, in še manj tisti, ki so oktobra lani kupili slovenske obveznice z obljubami o ukrepih, ki jih je dal Šušteršič.

Tak pogled je že sektorski in se z njim strinjam. Če se ozremo v zgodovino stoletnih kriz, vidimo, da je scenarij izhoda iz krize praviloma zategovanje pasu, vendar se tudi v tem scenariju izhod začne s povečanjem naložb v zasebnem sektorju. Slovenija je že dolgo v začetni fazi negativne rasti in nadaljevanja zadolževanja. S konsistentno politiko v vseh sektorjih lahko bistveno skrajšamo čas izhoda iz krize. Zagotavljanju razmer za rast in investiranje je namenjen tudi program prestrukturiranja oziroma tako imenovana dobra banka. Gre za to, da se ukvarjamo z zdravim jedrom podjetij ter aktivno ohranjamo znanje in zaposlenost, sicer bodo posledice za proračun večkratno negativne. Ne pomaga ločena in radikalna fiskalna konsolidacija kar na horuk in počez. To bi seveda morali narediti že leta 2010, vendar je lahko biti pameten za nazaj, ko poznamo podatke in dogodke. Če bi bolj posnemali tujo dobro prakso, bi nam to lahko tudi uspelo. Žal ni bilo sodelovanja, ampak le nasprotovanje. Smo v recesiji in v še zelo zgodnji fazi procesa razdolževanja in rasti. Država mora nadomestiti ogromen izpad financiranja prek bank, toda investicije morajo biti takšne, da bodo spodbudile domačo industrijo in storitve.

Projekt TEŠ 6 je vreden 1,4 milijarde evrov, a je z njim zaposlena le francoska industrija. To je dokaz odsotnosti vsakršnih politik.

Na primer?

Projekt TEŠ 6 je vreden 1,4 milijarde evrov, a je z njim zaposlena le francoska industrija. To je dokaz odsotnosti vsakršnih politik, ker je pri nas vse korupcija in imamo neživljenjski zakon o javnem naročanju, ki favorizira ponudnike z najnižjo ceno. Jasno, da naša podjetja s ceno ne morejo konkurirati tujim multinacionalkam in zato ne pridejo do posla.

Katere nove davke pa bi bilo pametno uvesti?

Novi davki bi bili smiselni za nepremičnine in pri obdavčitvi premožnejšega sloja prebivalstva prek premoženjskih davkov, ne pa tudi prek dohodnine – tu je problem drugačen, saj tak davek ne spodbuja visoko strokovnih kadrov. Nepremičninski trg mora zaživeti, zlasti najemniški, in to zelo hitro, saj imamo tu prisotno veliko sistemsko tveganje. Vsako majhno zmanjšanje povpraševanja povzroča vedno večje zniževanje cen, ker je krivulja ponudbe zelo strma, poleg tega je struktura ponudbe na nepremičninskem trgu povsem deformirana, na zalogi je ogromno novih poslovnih nepremičnin, Jazbinškov zakon je povzročil medgeneracijski konflikt in nemobilnost delovne sile, imamo stare, energetsko potratne stavbe ... Mladi, ki zaradi svojih znanj recimo dobijo službo na drugem koncu Slovenije, bi morali dobiti stanovanja za mesečno najemnino 50 do 100 evrov, da bi si lahko poiskali delo. Cena je seveda odvisna od kakovosti stanovanja, trg bi zaživel, denar bi krožil, denarni tokovi so ključni vsepovsod, če je mrtvilo, če ni krvi, ni življenja. Pri sanaciji bančnega portfelja pri gradbincih mora Družba za upravljanje terjatev bank pripraviti strategijo nepremičninskega trga – to bi pričakoval od dragih tujih strokovnjakov, tudi švedskega neizvršnega direktorja, kajti na Švedskem sta bila gradbeništvo in nepremičninski trg prav tako glavni problem. Naredimo izračune in postavimo zahteve.

Bi bilo morebitno zvišanje DDV-ja za podjetja res tako nedolžen ukrep, kot trdijo nekateri ekonomisti?

Na splošno je DDV izvozno stimulativen davek in torej prinaša prednosti neto izvoznikom, ki pomenijo izhod iz krize za Slovenijo, če jim bomo zagotovili konkurenčno okolje in možnosti poslovanja. Upoštevajmo njihove konkretne pripombe in težave ter realne možnosti ekonomije, ki temeljijo na dejanski zunanji konkurenčnosti, in v tej smeri pripravimo strategijo gospodarske politike od spodaj navzgor z majhnimi, vendar kredibilnimi koraki. Načrtovanje proračunskih odhodkov je zelo preprosto in predvidljivo, pri načrtovanju prihodkov v vse bolj negotovem okolju pa se je treba stvari lotiti zelo konservativno. Okoljski davki so na primer že zdaj težava na lokalni ravni, saj pomembno zvišujejo cene storitev in vplivajo na zmanjševanje konkurenčnosti poslovnega okolja. Navadno so le lep izgovor za gojenje občinske birokracije. Na primer, nihče se ne vpraša, kdo je odgovoren za neizpolnitev obljube, dane prebivalcem, da se bodo s sortiranjem odpadkov stroški komunalnih storitev znižali za deset odstotkov. Vse takoj pozabimo, ne iščemo odgovornih, čeprav so to ključna vprašanja demokracije!

Se je v sedanjih razmerah mogoče izogniti rezanju plač v javnem sektorju?

Filozofija varčevanja mora temeljiti na upravičenosti stroškov. Če so nekateri proračunski izdatki upravičeni z vidika pričakovanih koristi, moramo zagotoviti sredstva zanje. Potrebna je vsebinska presoja, kakšne storitve javnega sektorja želimo. Javni sektor bi morali meriti po funkcijah ter primerjati z drugimi državami in našo strategijo. Daleč od tega, da je vse denar, eksterni učinki družbene nadstavbe so seveda težko merljivi. Morali bi imeti strategijo v kulturi, umetnosti … in finančno podpirati razvoj. Brez kulture in jezika ni naše države. Merjenje po funkcijah bi tudi pokazalo, ali res potrebujemo toliko vojaških izdatkov ali morda več podpore jeziku in kulturi.

Za koliko se bo morala letos zadolžiti vlada?

Po moji oceni za pet milijard evrov, in sicer za dokapitalizacijo državnih bank in podjetij, pokrivanje proračunskega primanjkljaja, odplačilo zapadlih dolgov, financiranje ekonomsko upravičenih investicij, deloma pa tudi zato, da se v banke plasirajo depoziti in umirijo razmere. Nič se ne sme delati na silo, sploh pa se ne sme kar na počez odpuščati v javnem sektorju. Slovenija je še vedno med najnižje zadolženimi evropskimi državami, zato se lahko še dodatno zadolži. Ključno je, da ta denar pametno naložimo. Če ga bomo pokurili za neumnosti, bomo s tem samo kratkoročno odložili problem.

V tem trenutku zadolževanje ne bi bilo pretirano drago ...

Tuji finančni trgi so se zelo pozitivno odzvali na sprejetje reforme trga dela in politično stabilizacijo v Sloveniji. Pribitki na desetletne slovenske državne obveznice so se minuli petek znižali kar na 4,75 odstotka oziroma so sedaj 15 bazičnih točk pod primerljivimi španskimi in 15 bazičnih točk nad primerljivimi italijanskimi obveznicami. V obeh teh državah poteka reševanje podobnih težav kot pri nas, ki pa so kompleksne narave, zato sta sosledje in kombinacija ukrepov ključnega pomena. Ni lahkega izhoda iz krize takšnih razsežnosti. Večja zadolžitev je smiselna, da se stabilizirajo razmere glede ustavitve dotoka tujega zasebnega kapitala v državo. Treba je pripraviti izračune za konstantno ukrepanje zlasti glede fiskalne politike in industrijskih politik. Vse je že pripravljeno za prestrukturiranje bank in podjetij. To je smiselna in nujna prednostna naloga. Z aktivno vlogo države se bodo našle tudi ustrezne rešitve za fiskalno politiko in strategijo gospodarskega razvoja ter upravljanja premoženja. Treba je začeti pri konkretnih težavah in z manjšimi koraki graditi kredibilnost ukrepov. Torej, najprej dokapitalizirati sistemske banke in jih postopno očistiti slabih terjatev s kombinacijo dobre in slabe banke. Za dobro banko je potrebno bistveno večje angažiranje bančno-podjetniškega sektorja in države kot pri pasivnih in praviloma dražjih ukrepih s slabo banko, zato lahko hitreje pričakujemo vzpostavitev razmer za kreditno rast. Javnofinančne razmere v Sloveniji niso take, da bi morali zganjati paniko in ustrahovati javnost, od tega ne bo nobene koristi. Potrebujemo samo pametno ekonomsko politiko in stvari se lahko obrnejo diametralno nasprotno, v ponoven gospodarski razcvet.

Kombinacija dobre in slabe banke bi torej omogočila, da bi kreditni krč popustil hitreje kot pri rešitvi zgolj s slabo banko?

Po mojem mnenju da, tudi zato, ker prinaša aktivno sodelovanje vseh udeležencev v prestrukturiranju in nam s tem daje pravo vsebino finančnega posredništva tudi za dobre čase, to pa sta nenehna skrb za komitenta in poznavanje njegovega delovanja.

Pravite, da je pomoč podjetjem ta trenutek pomembnejše od fiskalne konsolidacije. Katera metoda bi bila najučinkovitejša?

Najboljša bi bila kombinacija garancijske sheme države, moratorija na dolgove in kapitalske okrepitve obetavnih podjetij, pri čemer je treba vse te ukrepe sproti spremljati. Prestrukturiranje mora temeljiti na realnih temeljih doseganja zunanje konkurenčnosti in postopne rasti ob novem investiranju. Za nekatera od obetavnih podjetij je treba poiskati strateške lastnike, ki bodo prinesli trg in razvoj, opustiti dejavnosti, ki niso temeljne in podjetja obremenjujejo, agonijo neperspektivnih podjetij končati hitro in učinkovito, neodgovorne lastnike – neto upnike – zelo hitro razlastiti, tudi zato, da se prepreči plenjenje državne lastnine, prav tako je treba uporabiti evropska sredstva za dobro zasnovane projekte in investicije. Dela je veliko, potrebujemo pa sodelovanje, strpnost in pogum.

Prehod iz ene skrajnosti v drugo, iz močnega državnega intervencionizma v takojšnji neoliberalizem v obdobju velike recesije je poguben za gospodarstvo.

Zakaj je državno posredovanje pri nas še vedno tak tabu? Druge države, denimo ZDA in Nemčija, brez pomislekov rešujejo ključna podjetja, pri nas pa se denimo že mesece zavlačuje z dokapitalizacijo Cimosa. Država naj bi ga kapitalsko okrepila z 20 milijoni, vendar se zaradi sporov med paradržavnimi skladi to ne zgodi. Poleg tega podjetju grozi, da bo moralo zaradi zamud pri dobavi menjalnikov za nemško avtomobilsko industrijo plačati večmilijonsko pogodbeno kazen. To bi ga potopilo in izgubljenih bi bilo 7000 delovnih mest. Gre za klasičen primer neodgovornega upravljanja, saj je država solastnica tega podjetja.

Takšnih primerov je pri nas veliko. V Banki Slovenije smo zelo nezadovoljni z neučinkovitostjo države pri reševanju podjetij. Kot da bo zdaj trg rešil vse težave! Včasih milijarde evrov niso bile problem, zdaj pa je problem nekaj deset milijonov. Prej smo pretiravali z državo, češ da mora biti prisotna povsod, zdaj bi podjetja mačehovsko pustili propasti. Prehod iz ene skrajnosti v drugo, iz močnega državnega intervencionizma v takojšnji neoliberalizem v obdobju velike recesije je poguben za gospodarstvo. Pričakujem aktivno vlogo tudi države in racionalno upravljanje državnega premoženja. Naša država je v smislu nadzora prisotna v 551 podjetjih, ki delujejo v 135 različnih dejavnostih. Dejansko gre za konglomerat, kot pravi dr. Kraljič, ki ga bo treba spraviti v red, in projekt Banke Slovenije za prestrukturiranje podjetij je idealna priložnost, da se prek konkretnih problemov oblikuje industrijska strategija države. Imate prav, zahodnoevropske države zelo aktivno upravljajo državno premoženje in so zelo odgovorne pri strateških naložbah in panogah, na primer v avtomobilski industriji, saj kriza takšnih razsežnosti lahko destabilizira celotno gospodarstvo. Spomnite se, kako sta avtomobilski industriji priskočili na pomoč Nemčija in Francija. Tako bi ji lahko pomagala tudi naša država, prav tako živilski in lesnopredelovalni industriji. Država mora kapitalsko okrepiti perspektivna državna podjetja, če jih s tem lahko reši pred potopom, seveda pa mora to početi na podlagi natančnih podatkov in informacij v podporo odločanju o ekonomski politiki. Dobro bi bilo takšna podjetja tu pa tam lastniško povezati s strateškimi lastniki v tuji državni lasti, saj bi potem Slovenija dobila informacije, kako se odzvati. Pa tudi očitkom evropske komisije o državni pomoči bi se lažje izognili. Dober primer takšne povezave je letalska družba Airbus, ki je tudi v delni neposredni lasti evropskih držav.

Če torej državne naložbe uvrstimo med strateške, nam Evropska komisija ne bi oporekala, da z državno dokapitalizacijo teh podjetij kršimo konkurenčnost?

To bi bil pameten pristop. Tako delajo Nemci, Francozi, Avstrijci in še kdo. Avstrijci imajo veliko športnih parkov, ki jih država in lokalne skupnosti financirajo tako, da okoliškim prebivalcem zaračunavajo višje davke, to pa zato, ker imajo tudi oni od teh parkov finančne koristi, saj služijo z oddajanjem sob in gostinskimi storitvami. Pri nas bi vsi samo uživali eksterne učinke, ne bi pa nič prispevali. Ne moreš reči, da se greš turizem, in potem pričakovati, da se bo smučišče financiralo kar samo od sebe, ti pa imaš od tega velike posredne koristi. Zato je v takih primerih nujno sodelovanje lokalne skupnosti in države.

Je bilo neumno, da država ni dokapitalizirala katerega od velikih gradbenih podjetij?

Absolutno! Država je izpustila iz rok celoten gradbeni know-how. Morala bi opraviti s čudaško privatizacijo in vzeti stvari v svoje roke, a je namesto tega dopustila propad teh podjetij. Kdo bo zdaj gradil drugi železniški tir, ko ni več nobenega domačega velikega gradbenega podjetja? Jasno kdo – tujci.

Kakšne bodo konkretne posledice za proračun, če se vlada ne bo aktivno vključila v reševanje podjetij?

Stroški za proračun bodo v tem primeru ogromni, zaradi izpada davčnih prihodkov in zaradi večjih izdatkov za socialne transferje. Ker so tudi banke močno izpostavljene oziroma imajo celo kapitalske naložbe v takšna podjetja, je sistemsko tveganje zelo veliko. Če bi šlo v stečaj na primer katero izmed večjih trgovskih podjetij, bi to ob veliki izpostavljenosti lahko celo pomembno vplivalo na kapitalsko ustreznost bančnega sistema. Zato se stihija ne sme dopustiti. Reševanje podjetij mora biti odgovorna akcija vseh vpletenih. V Slovenijo prihajajo tuje multinacionalke, ki skušajo odkupiti slabe bančne terjatve in se tako poceni dokopati do temeljne dejavnosti podjetij, ki je dobičkonosna. Gre sicer za legitimen interes udeležencev na odprtem trgu, vendar v sedanjem položaju lahko doživimo izsiljevanje in odkupovanje terjatev z velikimi diskonti, to pa lahko uniči učinek prizadevanj projekta prestrukturiranja podjetij. Ne razumite me narobe, ne prejudiciram tujega ali domačega lastništva, pravim le, da je treba vzpostaviti okolje za odgovorno lastništvo. V Sloveniji imamo tudi zelo odgovorne tuje lastnike, ki skrbijo za zaposlene, dobavitelje, davke, vlagajo v razvoj in zelo redko izplačajo dividende. Smisel projekta prestrukturiranja podjetij, ki smo ga pripravili, je prav v ohranitvi temeljne dejavnosti, ki prinaša pozitivne poslovne rezultate, zagotovitvi dolgoročno stabilnega poslovanja in preprečitvi neracionalne prodaje v sili. Da se torej prepreči plenjenje znanja, izumov, patentov v času velike recesije. Za zdaj nismo zadovoljni s sodelovanjem in zgolj načelno podporo države temu projektu.

Nekateri se bojijo, da bo sicer soliden reševalni načrt za podjetja, ki ste ga pripravili v Banki Slovenije, ostal le na papirju. Prestrukturiranje podjetij bo terjalo veliko časa, torej hitrega zagona gospodarske aktivnosti ni pričakovati.

Pri projektu prestrukturiranja podjetij gre za to, da je šla Banka Slovenije nad svoje temeljno poslanstvo in zaradi razmer razširila delovanje tudi na nefinančni sektor. Analizirali smo 257 dobro delujočih podjetij, pretežno z boniteto B ali C. Celo v lastni hiši so me opozarjali, da grem predaleč. Zavedam se, da ne moremo posegati v obligacijsko razmerje med bankami upnicami in podjetjem, lahko pa vsaj definiramo način in vsebino ter zelo izboljšamo nadzorstveno funkcijo Banke Slovenije. Torej, prestrukturiranje že poteka pri vseh bankah in zadevnih podjetjih, nekje so odgovorni lastniki in uprave te stvari naredili kar sami, praviloma tam, kjer ni vključena država. Vendar je pri nas država zelo prisotna pri nadzoru trga, ne da bi se tega zavedala, zato je to neodgovorno državno lastništvo. Ne izključujem države kot učinkovite lastnice, vendar je za to treba poskrbeti, ne le govoriti. Temelj pa morata biti strategija in neodvisno strokovno upravljanje premoženja z merljivimi cilji, tudi oceno eksternih učinkov. Denimo, subvencioniranje živilske industrije zaradi nedoseganja potrebne ekonomije obsega ima zelo pozitivne eksterne učinke na poseljenost regije in zaposlenost. V nadaljevanju projekta so banke dobile seznam s še skoraj sto podjetji kot naše priporočilo, odločitve pa so absolutno v njihovi pristojnosti. Operativne stvari so torej dogovorjene in preverjeno delujejo. Potrebna sta nadzor in sprotna analiza položaja, ki jo mora opraviti Banka Slovenije. Banka, ki vodi konzorcij bank upnic, je zavezana k poročanju o načrtu in realizaciji denarnih tokov skladno z dogovorom. Če zadeve potekajo pozitivno, sta mogoča tudi postopna izboljšava bonitete podjetja in sprostitev slabitev ter s tem pritiska na kapital bank. V začetnem obdobju prestrukturiranja pa je predviden le moratorij na slabitve.

Pri nas imajo lastniki katastrofalen odnos do podjetij. Plenili so jih v času debelih krav in plenijo jih zdaj, ko so podjetja v stečaju.

Gradbena podjetja v stečaju imajo velike pričakovane denarne tokove iz zavarovanj, zlasti poslovnih nepremičnin. Smiselno bi bilo, da bi se te ’mrtve’ terjatve prenesle na slabo banko ob predhodni strategiji nepremičninskega trga, da bi se optimirali denarni tokovi iz tega naslova v korist upnikov in v smeri zniževanja stroškov za proračun. Kar 60 odstotkov razvrščenih terjatev bank je zavarovanih z nepremičninami. Ker naša stečajna zakonodaja varuje obstoječe lastnike, ki dejansko niso ekonomski lastniki, ampak neto upniki, banke tega zavarovanja ne morejo unovčiti in stanovanj ne morejo dati na trg po znižani ceni. Ta ureditev se ohranja, čeprav sta Banka Slovenije in Združenje bank že leta 2010 predlagala spremembe zakonodaje. Zakaj za to nihče ne odgovarja? Očitno so v politiki lahko le obljube brez odgovornosti. V primerjavi z drugimi državami imamo popolnoma neučinkovito stečajno zakonodajo in postopke zunajsodne poravnave. Imam občutek, da se s spremembo zakonodaje namenoma zavlačuje. Prav ta zgrešena zakonodaja je gradbenim baronom omogočila, da so obdržali svoje nepremičnine, ki bi jih sicer v stečajnem postopku izgubili. Hiše so obremenili s takšno obveznostjo, da jih nihče ne more prevzeti. Škandalozno in v posmeh pravni državi je, da se to dovoljuje!

Nič se ne sme delati na silo, sploh pa se ne sme kar na počez odpuščati v javnem sektorju.

Prestrukturiranje podjetij je namenjeno tudi temu, da podjetij v času krize ne bi prodajali na silo. Verjetno pa je vsaj nekatera podjetja smiselno prodati. Katere so po vašem mnenju naložbe, ki bi jih lahko brez škode odprodali?

Strateške naložbe države v sektorju podjetij in finančnih družb so tiste, kjer lahko država zaradi eksternih učinkov deluje boljše kot trg. Vsi učinki morajo biti merjeni oziroma obrazloženi. Država ima pod nadzorom kar 31 finančnih družb. Te so iz zavarovanja v krizi pridobile dodatne kapitalske naložbe v delnice in deleže podjetij. Ali država res potrebuje vse ali ne oziroma koliko jih lahko učinkovito upravlja in nadzira? Treba je pripraviti strategijo in vsebino, šele nato organizacijsko formo. Bojim se, da pri nas mislimo, da bodo zakoni in podzakonski akti delovali sami od sebe. V tem pogledu imamo preveč normirano državo. Zakoni so tudi nerazumljivi in med seboj v nasprotju, procesno pravo je velik problem Slovenije. Finančni sistem ne more biti učinkovit, če pravosodje ne deluje.

Kakšno je realno stanje domačega bančništva? Kako sploh verjeti številkam o toksičnih kreditih, če ni bil narejen stresni test za NLB?

Banka Slovenije na podlagi prenovljenega zakona o bankah vodi ukrepe zgodnjega prestrukturiranja bank in konsolidacije bančnega sistema, saj poslov ob samo 1,92-odstotni marži ni za vse in je težko preživeti. Ko so imele banke dobiček, je bilo vse narobe, zdaj ko trpijo enako usodo kot podjetja in doživljajo krizo, pa je sodeč po pisanju medijev spet vse narobe. Zelo intenzivno izvajamo ukrepe zagotavljanja stabilnosti bančnega sistema, vendar je nujna tudi sanacija, zato smo pripravili predlog operativnih rešitev.

Se je o prodaji NLB smiselno pogovarjati, dokler je banka v postopku Evropske komisije? Proces prestrukturiranja se utegne vleči še leta, in dokler ne bo končan, bo težko najti resnega kupca.

NLB je treba takoj kapitalsko okrepiti, hkrati pa urediti upravljanje in vodenje. Morebitna prodaja naj počaka na ugodne čase in na odločitev v okviru celotne strategije upravljanja državnega premoženja in strategije gospodarskega razvoja ter konsistentnih ukrepov ekonomske politike v smeri hitrejšega izhoda iz krize. Imamo domače strokovnjake, ki lahko to banko popeljejo, da bo postala donosna in učinkovita institucija. Nadzorni svet in uprava bi morala biti povsem strokovna in neodvisna. Politika naj postavi le zahteve v okviru merljivih ciljev. Menim, da je NLB mogoče spraviti na pot, ko bo proračunu namenjala velik del dobička. Priložnost moramo dati tistim, ki so se izkazali v praksi in ne le na papirju.