Uradniški karkolizem

Drži, problem je Borut Rončević, direktor direktorata za visoko šolstvo. Ki je po eni strani skrajno kritičen do javnih univerz, ki je odgovoren za drastično krčenje javnih sredstev, ki prezira družboslovce in humaniste, sindikate in javni sektor (»lenuhokracija« in »akademski karkolizem«), po drugi strani pa je zasebno »prisesan« na državni proračun, in to prek očitnih klientelističnih vezi. In to kot ustanovitelj zasebnih fakultet s politično pomočjo; seveda takšnih zasebnih fakultet, ki jih mora financirati država prek koncesij in drugih subvencij. In tudi kot javni uslužbenec, ki ga plačuje država. A še večji problem od Rončevića in slovenskega zasebnega šolstva je »privatizirano« ministrstvo za visoko šolstvo.

Ko je odhajajoča vlada v četrtek, 28. februarja, ali en dan po izvolitvi Alenke Bratušek za mandatarko objavila razpis za podelitev treh koncesij zasebnim fakultetam, je bilo že vnaprej jasno, da bo denar dobil tudi »Borut Rončević«, direktor direktorata za visoko šolstvo in še januarja solastnik dveh fakultet, tudi Fakultete za medije (FAM). To se je na koncu zares zgodilo. Že sam razpis je bil oblikovan tako, da je ustrezal le Fakulteti za medije, saj je v njem pisalo, da se koncesija za študijska programa s področja medijev dodeli »visokošolskemu zavodu, ki še nima nobene koncesije«. Takšna pa je bila le omenjena fakulteta.

Argumenti proti podelitvi takšnih koncesij so dobro znani že dlje časa. Prva Janševa vlada je na koncu svojega mandata med letoma 2006 in 2007 razdelila skupaj 31 koncesij, s čimer so porušili glavna razmerja med študijskimi programi. Potem ko so na ministrstvu znižali vpisna mesta na družboslovnih programih na javnih univerzah, so približno toliko mest financirali pri »zasebnikih.« Računsko sodišče je pri reviziji podeljevanja koncesij leta 2010 ugotovilo, da so na ministrstvu s podelitvijo koncesij dejansko povečali število študijskih mest na študijskih področjih, kjer naj bi se v skladu z usmeritvijo nacionalnega programa študijska mesta zmanjšala. Z zadnjim razpisom se ta ministrski »karkolizem« še kar nadaljuje.

Meto Dobnikar, ki vodi sektor za visoko šolstvo in ki je uradno razpis tudi sestavila, smo vprašali, na kakšni podlagi so se odločili za to potezo. Dobili smo odgovor, da razpis »za podelitev koncesij v visokem šolstvu predvideva Nacionalni program visokega šolstva 2011-2020 (NPVŠ)«. In da koncesije prispevajo k izpolnjevanju osnovnih ciljev visokošolskega prostora, »ki so kakovost, odličnost, raznovrstnost ter dostopnost s podpornimi instrumenti internacionalizacije, diverzifikacije, študijske strukture in financiranje visokega šolstva«.

Pri tem odgovoru ne gre le za floskule, ampak tudi za neresnico. V nacionalnem programu visokega šolstva piše namreč ravno nasprotno. In sicer, da bo država »financirala študij za študente na zasebnih visokošolskih institucijah (podelila koncesije) le v primeru programov, ki se ne izvajajo na javnih in je za njih izkazana potreba v slovenskem prostoru ter kakovostna izvedba«. To besedilo je potrdil tudi državni zbor.

Najpomembnejši uradnik, ki je danes v Sloveniji odgovoren za politiko visokega šolstva, je Borut Rončević. Funkcionarji so za svoje odločitve kaznovani ali nagrajeni z volitvami. Kaj pa uradniki? Si res lahko privoščijo vse? Je bil kak direktor direktorata že razrešen iz krivdnih razlogov?