Frančiškov madež

V Argentini je med letoma 1976 in 1983 vladala vojaška hunta in izvajala proces »narodne reorganizacije«, kot so uradno rekli protikomunističnemu terorju. Umrlo oziroma izginilo je med devet tisoč in trideset tisoč komunistov, tistih, za katere so generali sumili, da s komunisti sodelujejo ali so jim naklonjeni, pa tudi nosečnic. Vojaki so ugrabili več nosečnic, počakali, da so rodile, jih ubili in novorojenčke dali družinam vojakov, ki niso imeli otrok. Tega časa se je prijelo ime umazana vojna.

Cerkev na napačni strani

Argentinska rimskokatoliška cerkev se je leta 2000 opravičila, da se ni uprla generalom. »Pred Bogom želimo priznati vse, kar smo naredili narobe,« je bila njihova uradna izjava. A vodstvo cerkve je mižalo ali vsaj molčalo ob umorih in mučenjih. Njen takratni vodja, nadškof Juan Carlos Aramburu, je celo odkrito podpiral vojaške »očiščevalne« težnje. Nekateri duhovniki so pred usmrtitvami blagoslavljali omamljene zapornike. Odkar je v zadnjih letih vlado prevzela levica Nestorja Kirchnerja oziroma njegove žene Cristine, spodbujajo odmevne procese o zločinih, storjenih med vojaško diktaturo. Duhovnik, Christian von Wernich, je bil leta 2007 obsojen na dosmrtno ječo zaradi sodelovanja pri sedmih ubojih, 42 ugrabitvah in 34 primerih mučenja.

Pogoste žrtve vojaške oblasti so bili tudi duhovniki, ki niso bili nenaklonjeni marksističnim ekonomskim in liberalnim družbenim idejam. Takih idej ni manjkalo med pripadniki jezuitskega reda, Družbe Jezusove, ki jo je med letoma 1973 in 1979 vodil Jorge Mario Bergoglio, od prejšnjega tedna imenovan papež Frančišek.

Bergogliu mnogi v Argentini očitajo, da se ni po najboljših močeh postavil za žrtve hunte. Najhujši očitek se nanaša na Orlanda Yoria in Francisca Jalicsa, ki so ju leta 1976, ko sta kot jezuitska misionarja opravljala delo v enem od revnih predelov Buenos Airesa, ugrabili pripadniki mornarice. Po petih letih v koncentracijskem taborišču Esma, v katerem naj bi umrlo pet tisoč ljudi, so ju našli omamljena in napol gola. Preiskovalni novinar Horacio Verbitsky je v knjigi El Silencio (Tišina) na podlagi pogovorov z Yoriom zapisal, da sta se duhovnika pred ugrabitvijo s slutnjo nevarnosti obrnila na Bergoglia, a ju je zavrnil.

Sedanji papež je bil v času vojaške diktature v vrhu cerkve, ki ni bila na pravi strani.

Bergoglio to zanika. Dejstvo je, da ju ni predal on, ampak so ju prijeli, ko ju je kot hunti nenaklonjena izdal, medtem ko so ga mučili, neki njun nekdanji kolega. Yorio je umrl leta 2000, Jalics pa danes ni jasen glede Bergoglieve vloge, pravi le, da se je s preteklostjo spravil. Prav tako naj ne bi držalo, da se je duhovnikoma Bergoglio odrekel, vsaj ne uradno. Yorio je izstopil pozneje, Jalics pa je še vedno član jezuitskega reda.

Vsekakor se Bergoglio v ključnih trenutkih ni odločno in glasno postavil v njun bran, kot so v podobnih primerih storili nekateri drugi visoki kleriki. Njegovi jezuitski prijatelji danes pišejo, da vsi ne morejo biti mučeniki, in to, da Bergoglio ni bil med njimi, še ne pomeni, da je bil kolaborant. Sam trdi, da je v ozadju vseskozi deloval v korist Yoria in Jalicsa. Leta 2005 je v nekem intervjuju dejal, da je na dan, ko sta izginila, izvedel, kateri vojaški vikar bo tisti večer daroval mašo za diktatorja Joseja Rafaela Videlo, vikarja poklical in mu rekel, naj sporoči, da je bolan. Potem je Bergoglio prevzel njegovo mesto in ponoči govoril z Videlo. Da se je v tistem času s to osebo pogovarjal o tej temi, je za mnoge dokaz poguma. Bergoglio je povedal tudi, da je v tistem času na skrivaj pomagal več ljudem. Nekomu, ki mu je bil na videz zelo podoben, je celo dal svoje dokumente, da je lahko zapustil državo.

Ogorčeni nad papežem

V Argentini so bili mnogi šokirani, ko so videli, kdo je novi papež. Orlandova sestra Graciela Yorio je zapisala, da je žalostna in besna. Odvetnica Myriam Bregman, ki preiskuje zločine v taborišču Esma, je dejala, da je bila prejšnjo sredo »začudena in ohromljena«. Bergoglio se je dvakrat izognil njenemu pozivu na pričanje o Yoriu in Jalicsu. Ker argentinska zakonodaja klerikom dovoljuje, da sami izberejo, kje bodo pričali, so ga potem izprašali leta 2010 v katedrali pod veliko podobo device Marije. Bregmanova je povedala, da ji je bilo v cerkvi neprijetno, da je imela občutek, da je Bergoglio zadržan in da je odšla z grenkim priokusom.

Kaj je resnično počel papež Frančišek v tistih letih, bomo morda nekoč izvedeli. Za zdaj velja vsaj to, da je bil v vrhu cerkve, ki ni bila na pravi strani.