Peter Hook: »Tisto je bil res prav poseben čas«

Na krilih britanskega punka, ki je konec sedemdesetih let pretresel svetovno glasbeno dogajanje in konservativno družbo, je pot začela tudi danes kultna zasedba Joy Division. Že dve leti pozneje je napisala novo poglavje. Takrat jo je v roke dobil ekscentrični producentski vizionar Martin Hannet in skupaj sta povila eksperimentalno, »arty« punkovsko izpeljanko, ki jo danes poznamo kot postpunk. Le leto pozneje je skupini velike načrte prekrižala tragična usoda. Ali pa neumnost, če vprašate basista Petra Hooka. Dan pred odhodom na prvo ameriško turnejo je karizmatični frontmen in tekstopisec Ian Curtis, ki je trpel za epilepsijo in depresijo, pri nedopolnjenih štiriindvajsetih letih storil samomor, s tem pa se je končala tudi zgodba zasedbe Joy Division.

A ne za dolgo. Preostali trije člani so začeli ustvarjati pod imenom New Order in rodil se je eden najbolj priznanih in vplivnih bendov osemdesetih let. Z izrazom, v katerem je pionirsko križal izročili new wava in plesne klubske glasbe, se je hipoma povzpel na glasbene lestvice. S skladbo Blue Monday, ki se je samo na Otoku prodala v več kot milijon izvodih, je skupina dosegla rekord, saj gre za najbolje prodajani britanski dvanajstinčni singel. Kakšen pečat je pustila njena glasba, najlepše dokazujejo neštete predelave in remiksi, ki se jih še danes lotevajo zvezdniki in glasbeniki na začetku poti.

Ko je Peter Hook pred sedmimi leti odigral enega zadnjih koncertov z zasedbo New Order, jo je Tony Wilson, nekdanji šef založbe Factory in osrednji protagonist kultnega filma 24 Hour Party People, ki popisuje burno glasbeno dogajanje v Manchestru med letoma 1976 in 1992, napovedal z besedami: »Ni veliko bendov, ki so zgodovino glasbe spremenili dvakrat, in le peščici je to uspelo trikrat.«

S temi besedami je meril na troje. Na preobrazbo punka, ki jo je konec sedemdesetih let spodbudila zasedba Joy Division. Na spoj rockovske in elektronske glasbe, ki jo je New Order populariziral v osemdesetih letih. In nazadnje tudi na acid-house/rave gibanje iz Haciende, najpopularnejšega kluba iz obdobja norega Manchestra ali »Madchestra«, ki je deloval predvsem po zaslugi zasedbe New Order.

Peter Hook pravi, da je bil Wilson vedno zelo ponosen, ker je bendom iz njegove založbe uspelo vplivati na svetovno glasbeno dogajanje. Najbolj zaslužni za to pa sta prav zasedbi Joy Division in New Order.

Hook, ki je letos objavil knjigo spominov na svoj prvi bend, zdaj prihaja v Ljubljano z novo zasedbo The Light, s katero predstavlja Unknown Pleasures, prvi album nekdanjega benda Joy Division.

Mnogi vidijo skupino Joy Division kot izraz Manchestra konec sedemdesetih let. Sami pa ste v knjigi zapisali, da ste bend pravzaprav ustanovili, da bi ljudem rekli »fuck off«.

Mislim, da si večina ljudi Manchester s konca sedemdesetih let predstavlja kot potrto, melanholično mesto. In deloma se s tem strinjam. Življenje je bilo res precej težje kot danes in veliko ljudi, predvsem s severa Anglije, je bilo zelo revnih. To realnost smo verjetno izražali skozi glasbo, ampak imate prav – sprva nismo hoteli ustvarjati preudarne glasbe, ki bi reflektirala tisti čas, pač pa smo vsem hoteli reči le »fuck off«. Ker je to takrat počel Johnny Rotten v Sex Pistolsih. Dan po njihovem koncertu v Manchestru sva z Barneyjem (Bernard Sumner, op. p.) ustanovila svoj bend.

Kako to, da sta želela sprva sestaviti klasičen rockovski bend? V začetni fazi sta bobnarja in pevca novačila na avdicijah ...

Potem ko sva videla Johnnyja Rottna, ki je divjal po odru in uničeval vse na njem, sva z Barneyjem pomislila, da bi to znala početi tudi midva. Že prej sem videl nekaj odličnih bendov, ampak takšnega zvoka in odrske drže še nikoli. Naslednji dan sva si kupila kitare in poskušala biti Sex Pistols, zato je zgodnji material, razumljivo, zelo punkovski. Sčasoma se je to spremenilo, postali smo zrelejši in veliko boljši glasbeniki, torej je bilo povsem naravno, da se je spremenila tudi glasba.

Pri tem vam je bila v precejšnjo pomoč založba Factory, ki vam je pustila vso ustvarjalno svobodo. Toda hkrati se vam je »zgodil« producent Martin Hannet. Menda vam ni bilo všeč, kako je oblikoval zvočno podobo vaše glasbe na debitantskem albumu Unknown Pleasures. Kako to, da ste ga potem angažirali še za drugo ploščo Closer?

Vedeli smo, da je Martin odličen producent, zato smo mu zaupali in pustili, da je počel, kar ga je bilo volja. Takrat njegove produkcije nismo marali, saj smo hoteli zveneti kot Sex Pistols. Hoteli smo biti le punk bend, in ko smo prvič slišali posnetke za Unknown Pleasures, nam seveda niso bili všeč. Toda vsi drugi so menili, da je plošča fantastična. Zato smo Martina obdržali tudi pri naslednjem albumu. Morate razumeti, da smo bili takrat še otroci in nismo imeli pojma, kako se posname album. Martin je bil izkušenejši, čeprav je bilo z njim včasih zelo težko delati. Sem pa vesel, da smo vztrajali z njim. Ko danes poslušam plošče, mi je jasno, kako zelo smo se motili mi in kako prav je imel on. Tudi po tridesetih letih še vedno zvenijo odlično in za zmeraj bom ostal njegov dolžnik za izjemno delo, ki ga je opravil za nas.

Kdaj ste dojeli, da je vaše skladbe naredil brezčasne?

Joy Division je bil v živo vedno zelo punkovski, energičen in glasen, precej drugačen od tistega, kar slišite na ploščah. Rekel bi, da Martinovega izjemnega dela nisem prepoznal vse do leta 2010, ko smo se odločili, da ponovno v živo odigramo material z obeh plošč. Takrat me je udarilo, da je bil Martin genij.

Številne skladbe skupine Joy Division, ki so se vam takrat menda zdele »v redu«, so medtem postale klasika, od Love Will Tear Us Appart do She’s Lost Control, Transmission, Shadowplay, Atmosphere ... A tudi pozneje, ko ste zagnali še bend New Order, ste posneli toliko hitov, kot da ste iznašli nekakšno čarobno formulo za ustvarjanje uspešnic.

Mislim, da je ključno, da smo imeli res dobro medsebojno kemijo. Drug drugega smo dopolnjevali in skupaj sestavljali celoto. Še posebej v času skupine Joy Division in v zgodnjih letih zasedbe New Order. Če ima bend dobro kemijo, skladbe nastajajo precej lažje. Je pa res, da šele takrat, ko skladbe odigraš pred občinstvom, dobiš občutek, kako velika bo ali je že posamezna skladba.

Če se še malo vrneva v čas Joy Division – v knjigi pišete, da ste imeli druge člane sicer radi kot tovariše v bendu, manj pa kot ljudi. A kljub številnim tegobam in prerekanju se skupnih dogodivščin spominjate z zelo zabavnim podtonom. Je to le slog pisanja ali ste se res tako zelo zabavali?

Res smo se veliko zabavali. To sem hotel v knjigi poudariti, ker velja splošno prepričanje, da se je pri skupini Joy Division vse vrtelo le okoli pogube in mračnjaštva. Da smo bili dolgočasni, »arty« in nesrečni. Ampak to ni bilo res. Bili smo mladci, prvič v bendu, obiskovali smo nove kraje, počeli nove stvari. Vse to je bilo seveda zelo zabavno. Z opisovanjem lahkotnejše plati benda sem po svoje torej poskušal ovreči nekaj mitov o njem.

Kaj je za vas najboljše in najslabše pri tem, da ste bili član skupine Joy Division?

Najboljše je to, da se lahko ozrem nazaj in vidim, da sem bil član benda, ki je naredil nekaj krasne glasbe, ki je preživela preskus časa in jo ljudje cenijo še danes. Najslabše pa je seveda to, da se, ko se ozrem nazaj, vedno spomnim tragične izgube prijatelja.

Pravite, da je obstajal Ian, ki ste ga poznali vi, in mitični Ian, ki ga poznajo feni. Kaj si mislite o tej mitologiji, ki se lepi na tragično preminule ikonične glasbenike?

Mislim, da je povsem naravno, da se okoli prezgodaj umrlih glasbenikov ustvari kult. Ne gre samo za Iana, podobno se je zgodilo Jimu Morrisonu, Kurtu Cobainu, Laynu Staleyju ali pred nedavnim Amy Winehouse. Nastanek veliko mitov spodbudijo zlasti novi feni, ki so glasbo odkrili šele po smrti glasbenikov in seveda želijo izvedeti čim več o svojih novih junakih.

Z drugimi člani benda ste že kmalu po Ianovi smrti ustanovili skupino New Order. Videl sem vas igrati pred desettisočglavo množico, pozneje pa sem ujel tudi vaš samostojni nastop, ko ste predvajali plošče v čisto majhnem klubu, in dobil občutek, da precej raje nastopate pred manjšim občinstvom. Ste tudi zaradi tega za to turnejo izbrali manjša prizorišča?

Vedno je lepo delati velikanske koncerte, ampak res imam raje manjša prizorišča, ker so jamstvo za resnično dobro razpoloženje, ki ga lahko od blizu deliš s feni. Včasih ljudje sploh ne pomislijo, da smo tudi glasbeniki ljudje, saj nas videvajo samo na velikanskih koncertih, kjer je že prva vrsta od odra oddaljena sto metrov. Zato se z veseljem ponovno vračam na manjša prizorišča, saj je taka koncertna izkušnja veliko bolj osebna.

V knjigi pravite, da ste bili z Joy Division v najboljši formi takrat, ko se vam je občinstvo postavilo po robu. Naj torej začnemo upor, ko boste stopili na oder Kina Šiška?

Haha, to bi bilo zelo zanimivo. Tega že dolgo nismo doživeli. Kar dajte si duška in bomo videli, kaj se bo zgodilo. Čeprav nas morda potem prihodnjič ne bodo več spustili k vam (smeh) ...

V Ljubljani boste igrali komade s prve joydivisionovske plošče Unknown Pleasures. Številni glasbeni navdušenci jo cenijo bolj kot karkoli drugega in strah jih je, da bi jim koncert utegnil pokvariti lep spomin nanjo. Je njihov strah upravičen?

Bend, s katerim igram, je odličen. Zelo se trudi, da je vse narejeno tako, kot mora biti. Če bi se mi zdelo, da komadi v živo ne zvenijo dobro, se projekta sploh ne bi lotil. Bilo je veliko pozitivnih odzivov in mislim, da smo upravičili težo, ki jo nosijo skladbe. Trdno in vneto se trudimo ostajati zvesti ploščam, hkrati pa ponuditi tudi koncertni delček zasedbe Joy Division.

No, ampak kritik ste po vseh teh letih verjetno že vajeni. Tudi denimo tistih, ki pravijo, da ste z bendom Joy Division naredili le dva albuma, vse drugo pa je zgolj trženje spomina.

Z Joy Division smo res naredili le dva prava albuma. Ampak očitek, da je vse drugo trženje spomina, je vendarle malce preoster. Zelo ponosen sem, da ljudje še vedno kažejo zanimanje za ta bend, in vesel, da je glasba še zdaj relevantna.

Mimogrede, mislite, da je Manchester po treh desetletjih spet zrel za glasbeno revolucijo? Se to, kar se je zgodilo v vašem času, lahko ponovi?

Iz Manchestra še vedno prihaja veliko odlične glasbe – denimo zasedbi Delphic in pa Everything Everything. So pa njegovo podobo poleg skupin Joy Division in New Order izoblikovali tudi drugi bendi. Med drugim Stone Roses, The Happy Mondays in pa The Buzzcocks, ki so glasbeno plat mesta pomagali razviti in izoblikovati v sodoben, fantastičen, urban »melting pot«. Mislim pa, da navkljub odlični sodobni glasbi tako velikega premika ne bomo več videli. Tisto je bil res prav poseben čas za naše mesto.

Koncert:
Peter Hook & The Light
Kje: CUK Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 22. marca 2013