Helena Kovač: »V razvitem svetu legalizacij črnih gradenj ne poznajo, saj črne gradnje takoj porušijo.«

Kako lahko država postavi graditelje, ki niso zaobšli zakonov in so zgradili legalen objekt, v neenakopraven položaj glede na črnograditelje?

Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje, ki jo je vlada Janeza Janše sprejela tik pred odhodom z oblasti, omogoča divjo liberalizacijo prostora. Gre za provincialen ukrep provincialne vlade, ki ji domet ne seže dlje od zidanic in ki prostor dojema zgolj kot plen. Ne gre samo za to, da bodo lope, vinske kleti in skednji po novem z lahkoto postali stanovanjski objekti. Gre za veliko širši problem, pravi Helena Kovač, pooblaščena arhitektka in komisarka za zakonodajo pri Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije. Če želi nova vlada ohraniti kredibilnost, mora sporno uredbo takoj odpraviti, kar pomeni, da morajo biti izničeni tudi vsi ukrepi, ki bi bili po tej sporni uredbi že izvedeni.

Janševa vlada za novo uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje kar sama pravi, da prinaša »mini legalizacijo«. Je za urejeno državo normalno, da legalizira objekte, ki več let niso dobili dovoljenj?

Popolnoma nesprejemljivo je, da se pri nas vsakih dvajset let izvajajo akcije legalizacij. Zadnja institucionalizirana množična legalizacija je bila leta 1993. V razvitem svetu legalizacij črnih gradenj ne poznajo, saj črne gradnje brez izjem takoj porušijo. Če v Avstriji brez dovoljenja postaviš lopo in te obišče inšpektor, ti ne pomaga izgovarjanje, češ, saj je gradnja takega objekta dovoljena in jo bom že naknadno legaliziral. Ne, lopo moraš takoj podreti! Šele ko gradnjo prijaviš in dobiš dovoljenje, jo lahko postaviš znova. Država ima tako evidentirane vse objekte, nelegalna gradnja pa je nekaj, kar državljanom preprosto ne pride na misel. V Avstriji so stare avstro-ogrske pravilnike, kot je na primer Stavbni red za Vojvodino Kranjsko iz leta 1875, postopoma posodabljali, pri čemer glavnine pravil in razmerij niso nikoli obrnili na glavo. Kaj naznaniti oblasti, kako upoštevati sosede in podobno velja kot pravilo dobrega gospodarjenja že več kot sto let. Skrajni čas je, da se tudi investitorji v Sloveniji začnejo zavedati, da pomeni vsak poseg v prostor poseg v naše skupno dobro.

Strokovnjaki opozarjate, da nova uredba omogoča še dodatno erozijo prostora …

Uredba v prakso prinaša v prostor številne škodljive posledice, ki se jih sploh še ne zavedamo. Vendar naj takoj povem, da stroka nikakor ne nasprotuje temu, da bi se gradnja enostavnih in nezahtevnih objektov poenostavila. K legalno zgrajenim stavbam je možno zgraditi mnoge enostavne in nezahtevne objekte, seveda z omejitvami, ki bodo preprečevale nenadzorovano gradnjo na najboljših kmetijskih zemljiščih, širjenje razpršene gradnje, neregistrirano gradnjo mnogih enostavnih objektov, kar vse omogoča nova uredba. Najbolj dolgoročna negativna posledica te uredbe bo širjenje razpršenih gradenj ali stavb v odprtem prostoru, ki bodo le na videz namenjene kmetijstvu ali gozdarstvu, v resnici pa bodo morda namenjene preživljanju prostega časa. Da se to že dogaja, kažejo povečanja vrednosti kmetijskih zemljišč na raven, ki je nepredstavljiva za kmetijsko rabo. Še posebej bodo prizadeti najbolj kakovostni prostori, obala, vinogradniška območja, obodne površine. Temu lahko rečemo prostorska, socialna in politična erozija. Ogorčen odziv stroke je zato povsem razumljiv in upravičen.

Slovenija je bila že dolgo pred to uredbo dežela prizidkov, vetrolovov, nadstreškov in lop. Zakaj je šele zdaj prišlo do tako ostrega odziva?

Zato ker se je s to uredbo kaplja prelila čez rob. Ne gre namreč samo za to, da ta uredba omogoča še dodatno degradacijo in uzurpacijo prostora. Gre za to, da se mora način sprejemanja zakonodaje brez vpliva stroke in javnosti nemudoma in nepreklicno končati. Tako kot je vsak poseg v prostor velika odgovornost vsakega graditelja, je tudi še posebej velika odgovornost politikov, ki nekatere posege želijo dovoliti brez varovalk in omejitev. Prostor je javno dobro, vedno bolj omejena dobrina in žal v celotnem obdobju samostojne države z njim nismo znali odgovorno ravnati.

Sporna uredba se obravnava kot nekakšen vremenski pojav, čeprav za njo stojijo konkretni ljudje. Bi se morali pisci uredbe javno izpostaviti in po potrebi za svoje škodljive odločitve tudi kazensko odgovarjati?

Odgovorno prostorsko načrtovanje in gradbena zakonodaja nista vprašanji vsakokratne politične oblasti, gre za strateško in razvojno vprašanje naše države. Za strokovno pripravljenost dokumentov je pristojna ekipa na ministrstvu, ki ni od včeraj. Morda pa je čas, da pogledamo, ali so v tej ekipi res pravi ljudje. Zanimivo je, da gre večinoma za uradnike brez praktičnih izkušenj. Dokler ti uradniki ne bodo pripravljeni pogledati ven iz svojih pisarn, na teren, dokler ne bodo obvladali tudi konkretnih problemov in zahtev, se zadeve ne bodo izboljšale.

V Sloveniji je lov na prostor odprt, denimo v Avstriji ali Švici pa jim prostorski kaos uspeva preprečevati.

Prepričanje, da je pri nas lov na prostor odprt, prevladuje zato, ker kršitelji, to je črnograditelji ali tisti, ki ne gradijo skladno z gradbenimi dovoljenji, niso sankcionirani. Najbrž čakajo na primeren trenutek, ko bodo pomiloščeni s kakšnim urgentnim zakonom o legalizacijah. Lep primer je bila lanska julijska novela o graditvi objektov, ki je v prvotnem osnutku vsebovala celo poglavje o legalizacijah. Te so bile predvidene po hitrem postopku, brez posebnih meril za črnograditelje, torej brez preverjanja varnosti in stabilnosti na črno zgrajenega objekta, brez statike in požarne varnosti, da ne omenjam preostalih lastnosti, ki jih morajo objekti po sedanji zakonodaji izpolnjevati. Novela je bila v končni fazi sprejeta brez poglavja o legalizacijah. Pripravljavec zakona je ocenil, da je poglavje o legalizacijah vseeno sporno, zato pa je obljubil poseben zakon o legalizacijah. Sedanja sporna uredba je predstavljena kot neki salomonski pripomoček za mini legalizacije, kar je povsem nedopustno. Kako lahko država postavi graditelje, ki niso zaobšli zakonov in so zgradili legalen objekt, v neenakopraven položaj glede na črnograditelje?

Je uredba res tako dvoumna, da bodo vinske kleti, lope in skednji po novem z lahkoto postali stanovanjski objekti?

V medijih se je pojavil scenarij, kako denimo iz skednja zgraditi rezidenco. Seveda je bil primer provokativen, ampak teoretično drži, da za nezahtevni objekt uredba posebej ne določa, da ni namenjen bivanju, kot to zahteva za enostavne objekte. Po zakonu o graditvi objektov pa gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti ni treba pridobiti, če se namembnost spreminja v nezahtevnih objektih in enostanovanjskih stavbah. Najbolj neverjetno pa je, da je hišno številko možno pridobiti za vsak objekt, za katerega pri geodetu naročiš vris v kataster, ne da bi kdorkoli preverjal, ali je objekt legalno zgrajen in čemu je dejansko namenjen. Odgovor na vaše vprašanje je torej pritrdilen, nekateri so to že in bodo še naprej izrabljali. Nova uredba vse navedeno še olajša, saj je vse priključke, ki jih morda doslej ni bilo mogoče zgraditi, po novem možno zgraditi brez gradbenega dovoljenja.

Je uredba zdaj, ko so jo delno popravili, kaj manj dvoumna? Ali pa ključni problemi ostajajo?

Namesto da bi vlada novo uredbo odpravila in vsaj delno omilila kaos, ki šele prihaja, je čez noč s kozmetičnimi popravki skušala nadoknaditi spregledano. Vsa pozornost se usmerja samo k izgradnji stavb kot enostavnih in nezahtevnih objektov, spregledani pa so mnogi gradbeno inženirski objekti. Individualni investitor je lahko že doslej namesto greznice brez gradbenega dovoljenja zgradil majhno čistilno napravo. Nova uredba omogoča gradnjo čistilne naprave za 50 oseb, torej za majhno sosesko desetih do dvanajstih stanovanjskih hiš, brez gradbenega dovoljenja, torej registracije in dokazila, da je čistilna naprava ustrezna. Podobno je z enostavnim gradbenim dovoljenjem možno zgraditi zbiralnik gnojevke z zmogljivostjo tisoč kubičnih metrov. Če pogledate v uredbo o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov, lahko izračunate, da bo na tako kapaciteto možno priključiti zmogljivost farme na primer za 85 krav molznic ali 1200 do 1550 prašičev ali 31.250 kokoši nesnic. Vemo, da tovrstne farme potrebujejo primerne zmogljivosti skladišč za živinska gnojila, vendarle pa morajo biti ta predvidena in projektirana že v sklopu osnovnih objektov, za katere bodo investitorji pač morali pridobiti pravo gradbeno dovoljenje. Tako prvi kot drugi primer pomenita velik vpliv na okolje.

Še posebej bodo prizadeti najbolj kakovostni prostori, vinogradniška območja in obala. Temu lahko rečemo prostorska, socialna in politična erozija.

Strokovnjaki opozarjate, da uredba lahko privede do nevarne gradnje, ki lahko ogrozi premoženje, zdravje in življenje ljudi. Predpostavimo, da nekdo izkoristi vse možnosti, ki mu jih ponuja nova uredba. Kakšna nevarnost bi grozila njemu in okolici po najbolj črnem scenariju?

Možnosti nevarne gradnje ne omogoča samo uredba, ki vso odgovornost za solidno in varno gradnjo prepušča individualnim investitorjem. Tudi za enostanovanjske stavbe, ki sodijo med manj zahtevne objekte, v projektu za gradbeno dovoljenje ni treba prikazati statičnega izračuna. Pa to sploh ne bi bilo sporno, če bi brez izjeme vsi investitorji pred gradnjo dejansko pridobili projekt za izvedbo, vključno s statičnim izračunom, kar bi zagotovilo, da bi bil objekt mehansko odporen in stabilen. Vendar večina samograditeljev tega ne naroči. Ali torej uredba res poskrbi, da bo zadoščeno 13. členu zakona o graditvi objektov, ki brez izjeme za vse objekte določa, da morajo biti skladni s prostorskimi akti, zanesljivi in evidentirani? Predpostavimo, da sicer za enostavne objekte uredba pravi, da niso namenjeni bivanju, za nezahtevne pa tega ne določa posebej. To pomeni, da bivanje v teh objektih ni izključeno, kot tudi ne opravljanje gospodarske dejavnosti. Zidanice se niso po naključju znašle v tej uredbi, šokanten je podatek, da je pri nas nelegalno zgrajenih nekaj tisoč zidanic. Njihovi lastniki si prizadevajo, da bi jih usposobili za turistično dejavnost. Vprašajmo se, kako varne bodo te zidanice za morebitne turiste. Se še kdo spomni lanskega primera, ko so se tri osebe zadušile zaradi ogljikovega monoksida v apartmaju na Rogli, ki ni bil registriran za turistične namene? Koliko takih primerov si še lahko privoščimo? Če lastniki zidanic želijo opravljati turistično dejavnost, naj pridobijo vsa ustrezna dovoljenja. Novomeška občina se je problematike legalizacije lotila zelo konsistentno. Črno zgrajeni objekti se ne legalizirajo za vsako ceno, pač pa samo pod določenimi pogoji, tudi če mora lastnik morda spremeniti smer slemena ali naklon strehe. Seveda so bili ti napori občine izničeni v trenutku, ko je bila sprejeta nova uredba.

Na ministrstvu za infrastrukturo in prostor pravijo, da je upoštevanje bistvenih zahtev glede varnosti gradnje pri večini objektov, ki so jih uvrstili na seznam nezahtevnih in enostavnih, irelevantno, pa tudi, da so v zakonu o graditvi objektov še vedno ustrezne varovalke, ki preprečujejo, da bi se gradili nevarni objekti.

Zakon o graditvi objektov ima vgrajene varovalke, da morajo biti pri projektiranju objektov upoštevani gradbeni predpisi glede mehanske odpornosti in stabilnosti, varnosti pred požarom, higienske in zdravstvene zaščite in zaščite okolice, varnosti pri uporabi, varnosti pred hrupom, varčevanja z energijo in ohranjanja toplote. Vsak zahteven ali manj zahteven objekt, za katerega se pridobi gradbeno dovoljenje, mora glede na svoj namen zadoščati posamezni ali vsem navedenim zahtevam iz zakona o graditvi objektov. Za vsak nezahteven ali enostaven objekt, če gre za stavbo, je vseeno potrebno izpolnjevanje mehanske odpornosti in stabilnosti, varnosti pred požarom, varnosti pri uporabi, tudi če predpostavimo, da se v takem objektu ne biva ali ne opravlja gospodarska dejavnost. Kdo bo zagotovil izpolnjevanje teh zahtev, če ni treba pridobiti projektne dokumentacije, kdo bo nadziral izvedbo takega objekta, če bodo v večini izvedeni kot samogradnja? Za vse enostavne objekte po zakonu ni obvezno uradno zakoličenje pred izvedbo. To seveda pomeni, da država ne bo več imela evidence nad denimo izvedenimi zasebnimi trasami cest in infrastrukturnimi priključki, kar je nedopustno.

Cilj nove uredbe sta pospešitev in pocenitev investicij, kar naj bi ugodno vplivalo na zagon gospodarstva. Je z gradnjo senikov, zidanic, lop, skednjev in ograj res mogoče zagnati gospodarsko rast, sploh glede na to, da bodo pretežni del teh objektov investitorji zgradili v lastni režiji?

Gradnja senikov, lop, skednjev, visokih ograj ne pomeni zagona investicijskega ciklusa. Država bi morala usmeriti vse sile v pripravo projektov za energetsko izboljšanje obstoječega stavbnega fonda, torej tisoče obstoječih objektov. Lastnike teh stavb, zlasti večstanovanjskih, bi morala sistemsko spodbuditi k tovrstnim investicijam. Končni rezultat tega bi bil zelo otipljiv: imeli bi energetsko varčnejše objekte, splošna zavest državljanov glede učinkovitega ravnanja z energijo bi se močno dvignila, investicije pa bi se nedvomno poznale pri oživljanju celotne gradbene stroke.

Po novi uredbi bo lahko vsak po svoje zasteklil balkon v bloku, ne da bi moral koga vprašati za soglasje, po starem pa je moral pridobiti soglasje vseh etažnih lastnikov in tudi gradbeno dovoljenje. Se vam to popuščanje zdi problematično?

Pisanost najrazličnejših zasteklitev balkonov na večstanovanjskih stavbah je dejstvo in seveda je to treba pod sprejemljivimi pogoji etažnim lastnikom omogočiti. Lahko tudi v sklopu energetske sanacije, s predpostavko, da se za zasteklitve posameznega objekta sprejme enoten koncept. Nikakor pa tega ne moremo imenovati vzdrževalna dela, kot je sedaj to po uredbi.

Za nezahtevne in enostavne objekte sicer že doslej ni bilo treba plačati komunalnega prispevka, vendar pa se je z novo uredbo nabor tovrstnih objektov močno povečal. Kako bo to vplivalo na razvoj javne infrastrukture?

Popravek uredbe je veliko enostavnih objektov pomaknil v razred nezahtevnih objektov, nezahtevnih pa ne v razred manj zahtevnih objektov. Občine bodo kmalu zaznale manjše prilive iz naslovov komunalnega prispevka, saj bo vsak investitor iskal luknjo v uredbi. Denimo: investitor bo na podlagi običajnega gradbenega dovoljenja zgradil stanovanjski objekt s čim manjšo kvadraturo, zraven pa bo po uredbi brez gradbenega dovoljenja prislonil majhno stavbo, kot so nadstrešek, senčnica, letna kuhinja, savna, vetrolov ali drug podoben objekt v površini do dvajset kvadratnih metrov, lahko po enega vsake vrste. Zraven takega konglomerata pa bo z malim gradbenim dovoljenjem zgradil še morda nezahtevna objekta, kot sta garaža in večji zimski vrt, v velikosti za vsak objekt do petdeset kvadratnih metrov bruto. Če imamo stanovanjsko hišo, veliko sto kvadratov, smo torej komunalni prispevek plačali samo za to kvadraturo, za zimski vrt, ki bo v resnici dnevna soba, garažo, vetrolov, nadstrešek v skupni velikosti recimo dodatnih 140 kvadratov, pa se bomo plačilu te dajatve izognili. Takšna rešitev bo ugodna tudi potem, ko bo morda končno uveden davek na nepremičnine, saj enostavni objekti ne bodo posebej nikjer evidentirani. Iz prakse lahko potrdim, da je domišljija Slovencev brezmejna. Veliko vprašanje je, zakaj se je pripravljavec uredbe odločil, da je brez kakršnihkoli omejitev po uredbi dovoljeno zgraditi brez gradbenega dovoljenja tudi vse vrste komunalne infrastrukture, torej cesto, elektroinštalacije, vodovodni priključek, kanalizacijo. Na parceli tako lahko dejansko po novi uredbi postaviš brez gradbenega dovoljenja enega ali več posameznih vrst enostavnih objektov in jih opremiš s celotnim naborom infrastrukture. Vse, kar potrebuješ, je plačilo priključnine upravljavcu določene infrastrukture.

Naj se občine pred uzurpacijo prostora zaščitijo s sprejetjem urgentnega odloka, ki bi močno omejil gradnjo enostavnih objektov?

Edina prava pot je, da se uredba čim prej in v celoti odpravi, kar pomeni, da morajo biti izničeni tudi vsi ukrepi, ki bi bili po tej uredbi že izvedeni. Sistem priprave zakonov pri prostorskem načrtovanju in graditvi objektov že dolgo šepa, saj se vse dogaja ločeno od stroke in javnosti. Čim prej je treba vzpostaviti nove demokratične vzorce priprave in sprejema zakonodaje. Če bi imeli dober zakon o graditvi objektov, posebne uredbe o vrstah objektov sploh ne bi potrebovali. Sedanjega zakona o graditvi objektov pa ni več mogoče popravljati, saj je že zdaj zaradi vseh popravkov popolnoma izmaličen. Celoten koncept gradbene zakonodaje je treba celovito sistemsko spremeniti. V obeh poklicnih zbornicah, zbornici za arhitekturo in prostor ter inženirski zbornici, smo skupaj z združenjem Odgovorno do prostora pripravili usklajen predlog, kako postopek pridobitve gradbenega dovoljenja poenostaviti. Ta predlog je bil lani poleti predstavljen pristojnemu ministrstvu, pa tudi nekaterim koalicijskim poslancem, vendar razen začetnega navdušenja ni bilo nobenega odziva.ž

Zidanice se niso po naključju znašle v tej uredbi, šokanten je podatek, da je pri nas nelegalno zgrajenih nekaj tisoč zidanic.

Resnici na ljubo je treba reči, da je postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja pri nas dolgotrajen in drag. V zadnjem desetletju se je namreč kot pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja nakopičila vrsta zahtev po dodatnih študijah in elaboratih, zaradi katerih se je čas izdelave projektne dokumentacije zelo podaljšal. Kako bi lahko investitorje razbremenili, ne da bi še dodatno povečali prostorski kaos?

Postopek pridobitve samega gradbenega dovoljenja, z izjemo zelo zahtevnih in kompleksnih projektov z veliko vplivi na okolje, ne traja dolgo. Upravne enote so tukaj naredile velik korak naprej, saj se v veliki večini trudijo postopke izpeljati čim prej. Če je projekt popoln, pridobitev gradbenega dovoljenja ni vprašanje časa. Tudi pridobitev večine soglasij na projektne rešitve v zadnjem času ne pomeni več časovne zanke. Največ časa dejansko vzame izdelava projektne dokumentacije, ki se tudi zaradi različnih direktiv Evropske unije zadnja leta debeli in draži. Dejstvo je, da smo v EU in da tudi za nas veljajo sodobni standardi gradnje, ki jih je treba upoštevati pri energetski učinkovitosti objekta, zaščiti pred hrupom, požarni varnosti. Vprašanje pa je, zakaj moramo vsem tem zahtevam zadostiti že v projektni dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja, kasneje pri zgrajenem objektu pa večinoma tega nihče več ne preverja. Veliko bolj smiselno bi bilo, da bi se k vlogi za pridobitev gradbenega dovoljenja priložil samo tisti del projekta, ki zadeva umestitev objekta v prostor, s pripadajočimi soglasji. Projekt za izvedbo, ki zagotavlja mehanske in statične odpornosti objekta, toplotno zaščito, varnost pred požarom in druge bistvene zahteve, pa bi vsak investitor za vsak objekt brez izjeme predložil v ugotovitvenem postopku tik pred samim začetkom gradnje objekta. Treba je zagotoviti hitrejšo, cenejšo in varnejšo pot investicije do gradbenega dovoljenja in šele pred gradnjo preveriti, ali so plačane dajatve iz naslova komunalnega prispevka, odškodnine kmetijskega zemljišča in podobno. Glavnina resnega projektantskega dela pa naj se usmeri v izdelavo samo enega glavnega projekta in na nadzor pri gradnji.

Stroka torej meni, da je treba vse študije in elaborate izvzeti iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, vendar pa po koncu gradnje ugotoviti, ali so normativi iz teh študij in elaboratov upoštevani.

Točno tako. Uradniki, ki izdajajo gradbeno dovoljenje, v veliki večini niso usposobljeni, da pregledujejo na primer načrte strojnih in elektroinštalacij. Nujno je, da se tudi v Sloveniji vzpostavi veliko večja individualna odgovornost vsakega posameznega udeleženca pri gradnji, tako uradnika, projektanta, izvajalca in investitorja. Lanska novela zagona o graditvi objektov je odpravila obveznost uporabnega dovoljenja za enostanovanjske objekte in za te objekte se faza gradbišča nikoli ne konča, večinoma tudi ni potrjeno, ali so ti objekti sploh zgrajeni skladno s standardi iz tehničnih smernic, ki so z zakonom predpisane.

Ker odprta gradbišča obremenjujejo prostor in okolje, v stroki predlagamo, da lokalna skupnost v času gradnje investitorjem zaračunava takso za gradbišče. Tako bi investitorji pošteno preverili terminski plan investicije in se potrudili, da gradnjo čim prej končajo. Pa tudi banke bi se bolj zganile. Poglejte samo, kakšna množica gradbišč je odprta v središču Ljubljane, nekatere gradbene jame so stare več let. Je to turistična dodana vrednost? Je to odgovorno do skupnega prostora? Seveda ne! Vsako gradbišče pomeni zelo konkreten vpliv na okolje in prostor in tega se moramo tako družba kot investitorji zavedati.