Italija je največji problem Evrope, ne Ciper

Vsi govorijo o Cipru, a največji problem območja evra je dejansko Italija, a ne samo zaradi vladne krize. Torino je bil včasih motor italijanskega gospodarstva, zdaj so tovarniške dvorane večinoma prazne, kar 31 odstotkov mladih je brez zaposlitve. Včasih so se mladi Italijani selili v Torino, kjer so lahko dobili delo, danes se selijo v Nemčijo in Švico, v Die Zeit piše Fabio Ghelli.

Gospodarska kriza ni le v Torinu, celotno italijansko gospodarstvo je v globoki recesiji, ki je najtežja v zadnjih desetletjih. Samo v letu 2010 so v Italiji zaprli 100 tisoč podjetij, stopnja brezposelnosti se bliža 12 odstotkom. To so razmere, ko država potrebuje močno vlado. Italija pa je sredi politične krize, hkrati se je s Ciprom vrnila tudi negotovost v območju evra. Ocena bonitetnih agencij za italijanske obveznice je samo še dve stopnji nad ravnijo, ki velja za smeti oziroma za države, ki so zrele za bankrot. Če bodo finančni trgi še naprej povečevali obrestno mero za obveznice, s katerimi se zadolžuje italijanska država, bodo italijanske banke, ki financirajo dve tretjini javnega dolga države, še dodatno zmanjšale kredite za podjetja. To bi spravilo v težave še več podjetij. Začarani krog, je to, ugotavlja Ghelli.

Poslovnež iz Torina Luca Peotta pravi, da imajo italijanska podjetja dva sovražnika. To so banke in država. Banke v zadnjih dveh letih gospodarstvu dajejo vse manj kreditov, država pa povišuje davke, da bi znižala zadolženost. Po oceni ministrstva za gospodarstvo davčno breme italijanskih podjetij zdaj znaša 44 odstotkov. To pomeni, da morajo skoraj polovico prihodkov nakazati državi v obliki davkov in prispevkov. Hkrati je država še slaba poslovna partnerica, tako vlada v Rimu kot občine si za plačilo računov vzamejo kar eno leto časa, opozarja Peotta. Javni sektor po podatkih ministrstva za gospodarstvo italijanskim podjetjem zato dolguje kar 70 milijard evrov.

Ta znesek naj bi se občutno zmanjšal, saj so poslanci ustanovili odbor, ki mora poskrbeti, da bo poravnanih za 40 milijard evrov teh računov. Plačilo naj bi dobila predvsem podjetja, ki so tik pred propadom in bi jim ta denar omogočil preživetje. »Italijanskim podjetjem zmanjkuje kisika. Smo na koncu,« svari Giorgio Squinzi, predsednik združenja industrije Confindustria.

Bruslju takšen način plačil italijanskim podjetjem ni všeč, saj bo povečal javnofinančni primanjkljaj države za 0,5 odstotne točke na 2,9 odstotka BDP. Evropski komisar za ekonomske in monetarne zadeve Olli Rehn je že povedal, da bo to povečan je vplivalo na oceno evropske komisije, ko bo odločala, ali proti Italiji uvesti postopek, saj je 2,9 odstotka tik pod dovoljeno mejo za javnofinančni primanjkljaj v Maastrichtski pogodbi, ki je 3 odstotke BDP.

Plačilo za 40 milijard evrov računov bi v prihodnjih dveh letih pomagalo tudi italijanskim bankam, saj bi večino teh sredstev podjetja porabila za poplačilo bančnih kreditov.