Svoboda misli: Oglušujoči molk
Nekateri danes protestirajo, ker so Janšo izključili iz Pena, ko si je prikrajal demokracijo po lastni podobi, pa so vljudno molčali
Pisatelja: Janez Janša in Tone Kuntner
© Borut Krajnc
Bodimo povsem neposredni. Janševa izključitev iz Pena, tega uglednega mednarodnega združenja pesnikov, esejistov in pisateljev, je prišla prepozno. Izključiti bi ga morali že pred leti. Ne zato, ker ni aktivno sodeloval pri delu društva – v nasprotju z Dimitrijem Ruplom je vsaj plačeval članarino –, ne zato, ker se že dolgo ne ukvarja s pisanjem, in ne zato, ker je politik. Pa tudi ne zato, ker že dolga leta napada svobodo govora in toži novinarje. Izključiti bi ga morali takoj, ko je postalo jasno, da je njegova želja po prevzemanju vseh podsistemov države tolikšna, da ogroža demokracijo in svobodo. Kar je seveda lep zgodovinski paradoks. Janšo so v osemdesetih letih malo na silo spravili v Pen. Ne zaradi njegovih esejev ali knjig, pač pa zaradi novinarskega dela. Večina kolumnistov seveda ni članov Pena, je pa res, da je bil Janša takrat zaprt. Član Pena je postal v imenu vrednot demokracije, svobode misli in govora, da bi bil njegov proces pred vojaškim sodiščem deležen večjega mednarodnega zanimanja. Šlo je za simbolično, politično vključitev. Dvajset in še nekaj let kasneje pa se je zgodovina obrnila, članstvo v Penu je Janša izgubil zaradi očitkov, da krši ista demokratična načela, zaradi katerih so ga v združenje nekoč vključili.
Janševa izključitev, proti njej se lahko sicer še pritoži, je imela pričakovan odziv. Nekateri posamezniki, ki so vseskozi podpirali politiko Janeza Janše, so napisali odstopne izjave in protestna pisma. Iz Pena so med drugimi odšli nadškof Anton Stres pa publicistka Alenka Puhar in Dimitrij Rupel pa Tone Kuntner, Andrej Capuder, Drago Jančar, Boris Pahor, Feri Lainšček, protestno pismo je napisal tudi Niko Grafenauer. Večina ogorčenih je prepričana, da se za izključitvijo skrivajo politični nameni. Kar je seveda res. Še več: Janšo so izključili zaradi Janeza Janše politika. A ne zato, ker je politik, ampak ker je nedemokratičen politik. In tega se jim ni treba sramovati. Janšo so izključili zaradi njegovih političnih stališč, izključil so ga zaradi političnih dejanj in izjav, ki so ustvarjale svet enih resnic. Izključili so ga zaradi napadov na medije, zaradi napadov na vstajniška gibanja, zaradi političnega prirejanja zgodovine. Pen ni sodišče, ki bi odločalo, ali se je kdo okoristil z vladanjem in s prodajo orožja. Ima pa združenje Pen v svoji temeljni listini zapisano, da se njegovi člani zavezujejo, »da bodo nasprotovali vsaki obliki zatiranja svobode izražanja v deželi in skupnosti«. Člani Pena zagovarjajo »svobodno kritiko vlad, administracij in ustanov« in hkrati nasprotujejo »lažnivemu poročanju, namernim neresnicam in ponarejanju dejstev v politične in osebne namene«. Slovenski mediji so bili že velikokrat zlorabljeni za politične namene, za kar so seveda krivi sami, a mojster manipulacij in medijskih polresnic je bil ravno Janša. Politik, katerega stranka je prirejala arhivsko gradivo ter ga pošiljala v javnost samo zato, da bi obračunala s svojimi političnim nasprotniki …
Pravo vprašanje ni le, zakaj so izključil »prvoborca za slovensko samostojnost«, kot ga je z mitološkim besednjakom poimenoval užaljeni Andrej Capuder, pač pa tudi, zakaj so člani Pena toliko let tolerirali takšnega politika. Tisti, ki so dali pobudo za izključitev, danes pravijo, »da je bilo preprosto dovolj, vse skupaj se je nabiralo toliko časa, da se je zbrala dovolj velika skupina, ki je zahtevala njegovo izključitev«. A nekateri posamezniki prave vsebine Janševe politike še vedno ne vidijo. Drago Jančar ima prav, ko v pismu opozarja, da je francoski filozof Voltaire nekoč dejal, da se ne strinja s tem, kar nekdo govori, vendar se bo do konca boril, da bo ta človek lahko povedal svoje. Janševa izključitev naj bi bila tako po Jančarju v nasprotju s temeljnimi razsvetljenskimi svoboščinami. Vendar Janši nihče ni vzel pravice govora. Nihče mu ni omejil svobode pisanja. Nihče ga ne toži zaradi njegovih političnih stališč. Samo izključili so ga iz društva, ki zagovarja postulate demokracije, ki jih je Janša politik kršil.
Končno, bi lahko dejali. Logično. Malo bolj nenavaden pa je molk tistih, ki danes kričijo v bran izključenemu. Kaj so delali ti ugledni pisateljski zagovorniki Janeza Janše, ko je ta legitimne politične nasprotnike označil za leve fašiste? Zakaj so molčali, ko je napadal novinarje in posredno imenoval urednike v medijske hiše? Kje so bili, ko je iz Slovenije izganjal izbrisane, ko je njegova politika izključevanja skorajda omejila in po manihejskih ločnicah razdelila svobodo misli in besede v Sloveniji? Torej katera lojalnost je pomembnejša, lojalnost do temeljne listine Pena ali lojalnost do posameznika, njegove politike in njegove stranke?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.