»Pravičnost« za revne

Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, takrat pod vodstvom dr. Ivana Svetlika, so predvidevali, da bo socialna reforma, ki je začela veljati januarja lani, prinesla pravičnejšo razdelitev socialnih prejemkov. Če jih številna opozorila strokovnjakov v medijih niso prepričala, po analizi Inštituta za socialno varstvo na ministrstvu ne zanikajo več, da so storili veliko napak.

Najurgentnejši socialni transfer, denarna socialna pomoč, mora znašati vsaj 385 evrov, svetuje inštitut. To je znesek, ki so ga na ministrstvu predvideli leta 2010, saj so po njihovih izračunih tolikšni minimalni življenjski stroški odrasle osebe v Sloveniji. Še posebej glede na takratno denarno socialno pomoč, ki je znašala 230 evrov, bi za revne 385 evrov pomenilo veliko. A še preden bi lahko socialno ogroženi začeli prejemati toliko, je ministrstvo ugotovilo, da je znesek preblizu minimalni in tudi povprečni slovenski plači, in ga znižalo na 289 evrov. Tudi ta znesek ni bil uveden, saj so ga krizni ukrepi vlade Boruta Pahorja prej znižali še za 29 evrov, na 260 evrov, vlada Janeza Janše pa je začasnost tega znižanja podaljšala do konca leta 2014. In, ironično, ena od skupin, ki sta po mnenju inštituta po novi zakonodaji na boljšem, je skupina tistih, ki so brez premoženja in živijo samo od te denarne socialne pomoči. Je namreč za 30 evrov višja kot pred januarjem 2012. Druga skupina, ki je na boljšem, so študenti, saj prejemajo višje štipendije. Preostalim skupinam gre slabše.

Inštitut ministrstvu priznava dobre namene, kot na primer, da je želelo ohraniti sedanji gmotni položaj družin. Vendar na ministrstvu niso predvideli posledic glavnih orodij, ki so jih uvedli za uveljavljanje nove pravičnosti, navaja inštitut. Uvedba upoštevanja premoženja in prihrankov pri dodelitvi in izračunu višine socialnega transferja ter odprava kopičenja transferjev pri enem upravičencu sta poslabšali položaj številnih revnih družin. Manj dobijo mnoge enostarševske družine, družine, ki plačujejo stanovanjsko posojilo ali živijo v najemniškem stanovanju, velike družine ter družine z dijaki. Ker niso več upravičene do varstvenega dodatka, slabše živijo tudi dolgotrajno brezposelne, a teoretično zaposljive osebe, starejše od 50 let, vendar ne dovolj stare za upokojitev.

Posebno mesto pripada starejšim, ki so se zaradi bojazni, da potomcem ne bodo mogli prepustiti hiše, odpovedali varstvenemu dodatku. Prejemanje te pravice bi jim prineslo zaznambo države na nepremičnini. Prištejmo še drugačne pogoje za pridobitev varstvenega dodatka ter večje upoštevanje dohodkov in premoženja in država je lani v primerjavi z letom 2011 pri tej pravici prihranila 64 odstotkov sredstev.

Socialna zakonodaja je dosegla vsaj enega od svojih ciljev. Država je prihranila in dodeljevanje socialnih prejemkov je zaradi enotne vstopne točke preglednejše. A kot se pritožujejo tudi socialni delavci, so jim naložili nadzor nad prejemniki socialnih pomoči, kar je v nasprotju z njihovo temeljno nalogo, to je, da iskalcu pomoči pomagajo in z njim sodelujejo. Poleg tega socialni delavci več časa posvečajo iskanju in preverjanju podatkov in manj neposrednemu delu z uporabniki, ki zaradi novega sistema potrebujejo več nasvetov strokovnjakov.

Pri varstvenih dodatkih je država lani glede na prejšnje leto prihranila skoraj tri milijone evrov, pri otroških dodatkih 64 milijonov evrov ali 22 odstotkov, pri denarni socialni pomoči pa, čeprav so bili zneski posameznih pomoči višji, 309 tisoč evrov ali tri odstotke.

Žal šele sedaj tudi na ministrstvu vedo, da se tako ne varčuje.