Martin Novšak: »Jedrska varnost je prva prednostna naloga. To nekaterim ni všeč.«

Ko bo slovenska vlada, katerakoli že, drugi blok JEK postavila za prednostno investicijo, bom videl izhod iz gospodarske krize.

Kaj pomenijo francoska opozorila o potresni nevarnosti območja Krškega, kako realen je drugi blok jedrske elektrarne in zakaj bi utegnili v Sloveniji nekoč spet kopati uranovo rudo?

Martin Novšak že skoraj osem let vodi drugi slovenski energetski steber. Družba Gen Energija obvladuje slovensko polovico Jedrske elektrarne Krško (JEK), Termoelektrarno Brestanica, hidroelektrarne na spodnji Savi in Savske elektrarne ter s tem približno 30 odstotkov električne energije, proizvedene v Sloveniji. Sredi prejšnjega meseca je že kazalo, da se je njegovo obdobje izteklo, saj ga je nadzorni svet razrešil s položaja. A je sodišče odločilo, da je bil sklep, za katerega sta glasovala le dva od petih nadzornikov, sprejet nezakonito, zato je po šestih dneh premora spet sedel na direktorski stolček.

Je velik zagovornik jedrske energije in gradnje drugega bloka JEK, zato sta bila minula dva meseca zanj precej stresna. Francoski inštitut za jedrsko in sevalno varnost (IRSN), eden od štirih članov konzorcija, ki jih je družba Gen Energija najela za študije ustreznosti lokacije drugega bloka, ga je namreč konec januarja obvestil, da je po njihovi presoji območje preveč potresno nevarno za gradnjo. S tem pa se je seveda sprožilo tudi vprašanje varnosti obstoječe jedrske elektrarne.

Kakšen je bil vaš prvi odziv, ko ste 24. januarja prebrali dopis francoskega inštituta IRSN?

Glede na vsebino dopisa in institucijo, ki ga je poslala, sem sklenil takoj na primeren način obvestiti vse, za katere se to pričakuje. Posvetoval sem se s svojimi strokovnjaki in za naslednje jutro sklical sestanek z direktorjem JEK. Takoj za tem sestankom pa sem se odpeljal v Ljubljano, na Upravo za jedrsko varnost. Teden zatem smo tudi pripravili gradivo za sejo nadzornega sveta, pri čemer sem v okviru poročanja o rednem obratovanju navedel tudi vsebino prejetega dopisa.

Zakaj so vam potem nadzorniki očitali, da jih niste seznanili z dopisom?

Res je, da v gradivo nisem vključil samega dopisa, temveč sem ga samo omenil.

Torej ste že sami interpretirali vsebino?

Tako je. Moja naloga je, da nadzorni svet primerno obvestim.

Ko sem vas vprašal, kakšen je bil vaš prvi odziv, me je zanimalo bolj, kakšen film se vam je odvrtel v glavi.

Poglejte, 13 let sem bil vodja inženiringa in razvoja v JEK. In že od nekdaj smo imeli glede potresne varnosti veliko vprašanj, že od same izgradnje naprej. Področje Krškega je seizmično aktivno, kot je celotna Slovenija. Zahodni del sicer bistveno bolj kot vzhodni, tako da je znotraj Slovenije to razmeroma bolj varna lokacija. Vedno so se kresala mnenja med različnimi institucijami. Včasih so bila mnenja podprta s politiko, včasih s poslovnimi interesi, včasih pa je šlo za popolnoma strokovne argumente. Dejstvo je, da seizmološka znanost ni ravno zelo deterministična.

IRSN velja za inštitut, ki ima v jedrskih krogih velik ugled, njegova mnenja pa temu ustrezno težo. To, da so se odločili sami, brez drugih članov konzorcija, poslati opozorilni dopis, očitno kaže, da so presodili, da je stvar resna.

Meni se zdi dejstvo, da so se odločili za to potezo, presenetljivo. Predvsem zaradi podatkov, ki temu mnenju ne pritrjujejo, in zaradi preostalih članov konzorcija, ki se v nasprotju z IRSN primarno ukvarjajo s seizmologijo in geofiziko, pa niso njihovega mnenja.

Slovenske zaloge energije so v uranu večje kot v premogu.

Pa vendar, če gre za tako spoštovano institucijo, ali ne bi bilo v skladu z načelom previdnosti smiselno zaustaviti reaktor in kolikor je le mogoče pospešiti raziskave za pridobitev vseh potrebnih podatkov, da se zadevi pride do dna? Drugi člani konzorcija niso zapisali, da navedbe IRSN ne držijo, temveč zgolj to, da na podlagi doslej zbranih podatkov tega ni mogoče trditi.

Verjetnostne varnostne analize kažejo, da tudi če bi potencialno razpoko na prelomnici Libna ocenili ekstremno visoko, to na varnost elektrarne ne bi imelo nikakršnega dodatnega vpliva. Enako velja za potencialno lokacijo drugega bloka. Zato tak ukrep nikakor ni potreben.

Hočete reči, da je JEK načrtovana z namenom, da vzdrži tudi doslej neznano tveganje?

Jedrske elektrarne je treba vedno načrtovati z veliko rezervo za ekstremne primere. To so pokazali tudi dogodki na Japonskem, kjer so pred dvema letoma doživeli res ekstremne potrese. In prav vse jedrske elektrarne so potrese vzdržale. Sekundarnega učinka v obliki cunamija pa ne. Tudi za našo nuklearko velja, da je zelo pomembno, kako je bila zasnovana. In enako velja za morebitni drugi blok.

Kaj ste osebno pripravljeni zastaviti, da bi javnost prepričali o varnosti JEK?

V tem okolju živim od nekdaj. Verjamem v varnost elektrarne, sam sem jo pomagal nadgrajevati, tudi danes imajo investicije v varnost najvišjo stopnjo prioritete. To so tudi razlogi za nižjo donosnost na kapital in nižje dobičke, kar nekatere moti. Seveda so se pri tem pojavljali interesi, da bi ta denar porabili za druge namene, na primer za hidroelektrarne, fotovoltaiko, ne nazadnje tudi za krpanje luknje v proračunu.

Ravno pred kratkim vam je država pobrala 37 milijonov dobička iz nekaj zadnjih let. Zakaj ste to dopustili?

Žal nisem imel izbire. To je odločitev edinega družbenika – države.

Dobičke bi lahko namenjali za investicije ...

Saj smo jih. Za to, da smo izplačali 37 milijonov evrov, smo si jih morali 28 milijonov sposoditi. Delno je denar investiran v varnostne izboljšave JEK, delno v hidroelektrarne na spodnji Savi in Termoelektrarno Brestanica. Res pa je, da imamo določene rezervacije za pokrivanje fiksnih stroškov tudi v denarni obliki.

Je bil to za vas hud udarec?

Prav gotovo. Za družbo z realnim letnim prometom 180 milijonov evrov je to enormen znesek. 37 milijonov pomeni približno vrednost strojnega dela hidroelektrarne. Ali pa na primer gradbenih del. To je ogromen denar, ki glede na to, da je končal v proračunu, ni bil produktivno porabljen in bi prav gotovo prišel prav za investicije v Sloveniji.

Tudi krpanje proračunske luknje bi lahko v teh časih označili za produktivno ...

Učinek teh 37 milijonov na proračun je zanemarljiv. Po mojem mnenju potrebujemo prenos denarja iz negospodarskega v gospodarski sektor, ne pa obratno. Če želimo povečati prihodkovno stran proračuna, enako velja tudi za najboljše kadre. Najmanj, kar je treba storiti, pa je industriji pustiti denar.

Kako realna je po vašem mnenju gradnja drugega bloka JEK, ki po besedah direktorja Uprave za jedrsko varnost še vedno obstaja le v sanjah? Kako zbrati nekaj milijard evrov?

Zelo realna. Na tem področju sem velik optimist. A zelo dobro poznam zakonitosti energetike. Poglejte, kako je bil zgrajen JEK, kako so bile zgrajene Dravske elektrarne, pa bloka 4 in 5 v Šoštanju ter trboveljska termoelektrarna. Z razširjeno reprodukcijo. V 70. letih prejšnjega stoletja je bila cena električne energije prenizka za potrebne investicije v zanesljivo oskrbo, ki jo uživamo zdaj. Danes imamo razširjeno reprodukcijo za obnovljive vire energije. Pribitek h končni ceni energije gre tudi danes za investicije v energetske objekte. Zanesljivo oskrbo z električno energijo, ki jo bo treba zagotoviti tudi za prihodnje generacije, pa zagotavljamo s klasičnimi viri, ne alternativnimi.

Če prav razumem, zagovarjate uvedbo dodatnega »jedrskega« prispevka k računom za električno energijo?

Ne. Hočem reči, da dodatni prispevek že danes obstaja, a ga vlagamo v nekaj, kar nam zagotavlja le dva odstotka potrebne električne energije in spodbuja predvsem kitajsko gospodarstvo.

Torej bi sredstva, namenjena za spodbujanje fotovoltaike, preusmerili v jedrsko elektrarno?

Pa še denar, ki ga zaslužimo na trgu, bi lahko namenili v ta namen, ne pa za krpanje proračuna. Ko bo slovenska vlada, katerakoli že, drugi blok JEK postavila za prednostno investicijo, bom videl izhod iz gospodarske krize. Ker bo šlo za temelj zanesljive in trajnostne oskrbe z energijo in temelj ekonomije. Z majhno porabo prostora, majhno porabo naravnih resursov in z veliko varnostjo.

Tudi če se to zgodi, je referendum o gradnji tako rekoč neizogiben, pozitiven izid pa, sploh glede na Fukušimo, zelo vprašljiv.

Meni se ne zdi tako vprašljiv. Strah pred sevanjem in zavračanje jedrske energije je res močno zakoreninjen med tako imenovano greenwash generacijo, ki želi vse zeleno in bio. A moramo biti realni. Po mojem mnenju ravno jedrska opcija najbolje zagotavlja trajnostno energetsko prihodnost. Prepričati ljudi, da na referendumu obkrožijo ZA, je zahtevna naloga. Brez zelo jasne podpore politike in jasne slike o slovenski energetiki je še nekoliko težja. Ko ima slovenski narod na voljo realne podatke, se odloča zelo racionalno. Je pa dejstvo, da je krog jedrskih strokovnjakov v Sloveniji razmeroma majhen in zato nima enake socialne moči kot tisti, ki se ukvarjajo na primer z rudarjenjem.

Na koliko sploh ocenjujete višino investicije v morebitni drugi blok JEK?

Med 3,5 in 5 milijardami evrov, odvisno od moči – od 1200 do 1600 megavatov. Jasno je seveda, da sami ne moremo iti v tako investicijo. Potrebni bi bili soinvestitorji, kar pa niti ni slabo, saj se tako porazdeli tveganje in doseže širša regijska podpora.

Verjetno ciljate predvsem na Hrvaško?

Po mojem mnenju bi bilo smiselno vključiti vse sosednje države. Jasno, Hrvaška je lastnica polovice obstoječe jedrske elektrarne. A z nami sodelujejo tudi avstrijska in italijanska podjetja.

Zasledil sem vaše mnenje, da bomo v Sloveniji v prihodnosti spet sami pridobivali uran, potreben za jedrsko gorivo. Je vnovično odprtje rudnika Žirovski Vrh res realno?

Rudnik je razmeroma dobro raziskan. Zaloge so znane. Ni najbolj bogat z rudo, vendar pa je, če pogledate načrte za gradnjo jedrskih elektrarn po svetu in podatke o zalogah urana, že danes zelo zanimiv. V zadnjem letu se je kar nekaj tujih podjetij zanimalo zanj. Vnovično odprtje rudnika je odvisno od prihodnosti jedrske energije v Sloveniji, cene in zanesljivosti dobave urana iz drugih držav. Nikakor ne moremo z gotovostjo trditi, da v prihodnosti rudnika ne bomo spet odprli. Slovenske zaloge energije so v uranu večje kot v premogu. Seveda pa ne gre za tako velike količine materiala. Za obratovanje JEK na leto porabimo nekaj kilogramov urana.

Je okoliške prebivalce rudnika mogoče prepričati o čem takem?

Ne poznam lokalnih razmer glede rudnika, vedno pa je mogoče najti skupne interese, predvsem pri delovnih mestih in perspektivi mladih, ne pa z razdajanjem rent.

Koliko je po vaši oceni vreden rudnik Žirovski Vrh?

Menim, da je za Slovenijo vreden dovolj, da ga nikakor ne bi smela prodati.

Razgradnja JEK naj bi stala dve milijardi evrov. V Skladu za razgradnjo je doslej zbranih 160 milijonov. Zadrega?

Upoštevati morate še hrvaški sklad. Skupaj je zbranih približno 300 milijonov.

Še vedno velika razlika. Je potreben denar sploh mogoče zbrati pravočasno?

Po mojem mnenju da.

Računsko sodišče je pred dvema letoma menilo drugače.

Res je ocenilo, da bi morali zbrati bistveno več sredstev. Sam pa ocenjujem, da je ocenjeni znesek – dve milijardi evrov – pretiran. Glede na podobne programe po Evropi je skoraj enkrat višji. Ena milijarda je mnogo bolj realna številka. In ta znesek bo do konca življenjske dobe elektrarne tudi zbran. Smo nekje na polovici obratovalne dobe. Že samo z rednimi prispevki v prihodnjih 30 letih bomo zbrali večino manjkajočih sredstev, računati pa morate tudi na kapitalske donose.