Spet tri sestre

Drama Tri sestre Antona Pavloviča Čehova – govori o treh mladih dekletih iz 19. stoletja, ki želijo zapustiti malo provincialno mesto in se vrniti v Moskvo – je prav gotovo ena izmed najpogosteje uprizarjanih predstav v zadnjih dvajsetih letih na Slovenskem. Po besedah dramaturginje Mojce Kranjc je ta drama hvaležna za uprizarjanje zato, ker gre za »tekst, ki ponuja igralcem in igralkam gradivo, da se izrazijo in tudi sami premislijo o svojem igralskem poklicu«, še bolj pa zaradi dilem, ki jih odpira, saj govori o »smislu življenja, o smislu dela, o pozicioniranju v družbi, o ljubezni in tudi o staranju in minevanju«.

Resignacija ali upor, veselje do dela in lenoba, mladost in starost, upanje in obup. Zaradi vseh teh tematik, ki so pogosto protislovne, je vedno zanimivo spremljati posamezne uprizoritve Treh sester. Režiserji v njih pogosto preizkušajo svoje poetike, svoje režiserske rešitve pri vodenju igralcev ali pa ob tem besedilu predstavljajo svoja svetovnonazorska prepričanja. Drama omogoča vse te različne pristope, če režiserji ost njene družbene analize in kritike le naperijo tudi v sodobno družbo in v njej ne vidijo le zdravnika Čehova, ki je v tej zgodbi odkrival svoj pogled na tenzije, ki so pretresale tedanjo rusko družbo in dosegle svoj vrh v oktobrski revoluciji.

Hrvaški režiser Oliver Frljić je tako v svoji lanski uprizoritvi s Tremi sestrami »globinsko preizpraševal postavke, na katerih je v minulih letih nastajalo moje gledališče, pa tudi širše polje percepcije svojega dela«, s čimer je problematiziral položaj režiserja, čigar zaščitni znak so družbenokritične drame. Eduard Miller pa je denimo svojo predstavo, ki govori o treh sestrah, peljal »bliže uporu, revoluciji, proti ’novemu jutru’, ki ga vsi tako čakamo«, kot je dejal v pogovoru za Mladino.

Kakšne so torej Tri sestre, ki jih je tokrat v ljubljanski Drami postavil Janusz Kica? Njegova uprizoritev je v primerjavi s Frljićevo manj radikalna, saj se trdno drži besedila, ki ga je napisal Čehov. Mojca Kranjc pravi, da je predstava moderna predvsem v drugačnem branju Čehova. Ustvarjalce predstave so zanimale Čehove subtilne analize odnosov med ljudmi ter razmerja med posameznikom in družbo. »Naš namen ni bil uprizarjati zgodbe o ruski provinci, ampak tista razmerja, ki veljajo še danes in nas še danes vznemirjajo,« pravi Kranjčeva.

Po zapisu Jovana Hristića v gledališkem listu je čas ena izmed najpomembnejših ali celo najpomembnejši element Čehove dramaturgije. Janusz Kica upošteva, »da so dogodki v dramah Čehova najpogosteje brez tiste zgoščenosti, s katero si sledijo dogodki v klasični drami; so, če lahko tako rečemo, razsrediščeni v času in mi se zavedamo ne samo njihove vzročne povezanosti, temveč tudi njihove časovne ločenosti«.

V Treh sestrah je vse polno takšnih momentov. Njegovi junaki se vseskozi zavedajo, da čas mineva, in tudi vsi govorijo o času, zdaj minulem, zdaj o prihodnjem. In v predstavi vidimo, kako čas oblikuje življenja ljudi. Dramski junaki se spreminjajo pred našimi očmi in čedalje bolj tonejo v mrtvilo življenja v podeželskem mestecu, in to mrtvilo jih čedalje bolj deformira. Ubija njihove želje. »Tri sestre so drama o tem, da se nam čas izmika in da je bitka z njim zmeraj izgubljena,« zapiše Hristić.

Moskva je lajtmotiv celotne predstave, saj deluje, kot je zapisal znani teatrolog Patrice Pavis, kot »ideologem, ki nadzoruje pomen predstave, kot geslo, ki simbolizira vse želje igralcev v predstavi«. Simbolizira hrepenenje po boljšem življenju za tri sestre, ki so ujetnice starega in novega sveta hkrati, saj še vedno živijo v skladu s starimi konvencijami, prepovedmi in dogovori, hkrati pa si želijo in hrepenijo po drugačnem svetu, ki bi jim pognal kri po žilah in osmislil njihovo življenje. Čisto na koncu drame tri sestre tudi govorijo o novem življenju, vendar ne več o Moskvi. Maša pravi: »Me ostanemo same, da začnemo življenje na novo. Treba je živeti.« Irina: »Prišel bo čas, ko bodo vsi spoznali, zakaj vse to, to trpljenje, dotlej pa je treba živeti.« Olga pa še doda: »Živele bomo.«

Se na koncu vendarle odpravijo v Moskvo in začnejo novo življenje? »Čehov se tako ali tako poigrava z različnimi plastmi realnosti, v naši predstavi pa je konec postavljen v drugo realnost, ki je poudarjena z glasbo. Sestre res odidejo, vendar s tem le izpolnjujejo svojo željo, ni pa to sama realnost. Naš konec je zato nekoliko ironičen,« pojasnjuje Kranjčeva.

To pa je tudi v sozvočju s Čehovom, ki je dobro vedel, kot je zapisal Hristić, da je »resnica odvisna od kota, iz katerega opazujemo stvari, ter jih kot nepodkupljivi ironik opazuje iz dveh različnih kotov hkrati«, mi pa pri tem ne moremo vedeti, kateri od njiju je pravi.

Gledališka predstava:
Anton Pavlovič Čehov: Tri sestre
Režiser: Janusz Kica
Kje: SNG Drama Ljubljana, Ljubljana
Ponovitvi: 6. in 11. aprila 2013