Lekcije Cipra

Vir problema Cipra je dobro znan. Dve veliki banki sta privabili veliko vlog iz tujine, v veliki meri iz Rusije. V veliki meri so k njim prinesli denar tisti, ki so se hoteli izogniti kontroli doma ali kje drugje. S tem denarjem so Ciprčani nato kupovali vrednostne papirje, s katerimi se zadolžuje grška država, nekaj so ga posojili grškim podjetjem. Ko je Grčija zašla v težave, so ciprske banke postale nesolventne. V takšnih razmerah bi moralo biti logično: če vlada hoče preživeti, morajo del izgub utrpeti tudi tuji varčevalci, na spletni strani Project Syndicate piše ekonomist Daniel Gros.

Zato je po njegovem prepričanju rešitev, ki je bila sprejeta, smiselna: obe največji banki sta dejansko rešeni. Njihove slabe naložbe bodo ločili od dobrih in jih sčasoma odpravili. Ne ciprska vlada ne evropski davkoplačevalci ciprskim bankam ne bodo nič plačali. Izgube, ki bodo ostale, ko se bodo banke znebile slabih naložb, pa bodo nosili varčevalci, ki imajo na računih več kot 100 tisoč evrov.

Čeprav je Ciper premajhno gospodarstvo, da bi bil pomemben za svetovne finančne trge, utegne biti ciprska kriza pomemben precedens za odločanje evropskih politikov v primeru bančnih kriz. Vpliva recimo lahko na vzpostavljanje evropske bančne unije, ki predvideva vzpostavitev enotnega evropskega nadzora nad bankami, enoten sistem reševanja problematičnih bank in skupen evropski sklad za jamstva varčevalnih vlog. Ciprska kriza vsebuje pomembne lekcije za vse tri stebre prihodnje bančne unije, piše Gros.

Ciprska kriza je pokazala, kako pomembno je imeti enotnega nadzornika, ki ni ujet v lokalne interese. Evropska centralna banka (ECB) ciprskim bankam nikoli ne bi dovolila, da bi privlačile varčevalce iz tujine z obrestnimi merami, ki bo višje od tržnih, potem pa shraniti vsa jajca v eno košaro (Grčija). To je bila visoko tvegana strategija brez zavarovanja.

Čeprav je v pogajanjih o uvedbi enotnega sistema za reševanje problematičnih bank odprtih še nekaj vprašanj, je Ciper pokazal, da ECB to vlogo že opravlja. Nobena banka v težavah ne more preživeti, če ji ECB ne zagotavlja ali obnavlja nujne likvidnosti (svežega denarja). To bi moralo državam z evrom služiti kot dodatna spodbuda za oblikovanje enotnega organa, ki bo imel na voljo dovolj sredstev za reševanje večjih bank kot so ciprske.

Upor majhnih varčevalcev na Cipru pa je pokazal, da območje evra potrebuje kredibilen sistem za zavarovanje hranilnih vlog. Evropska direktiva, ki predpisuje jamstvo za vloge do 100 tisoč evrov, ne zagotavlja evropskega jamstva. Zahteva le, da morajo države članice na nacionalni ravni zagotoviti tovrstno jamstvo. Ciprski primer je pokazal, da ohranitev jamstev na nacionalni ravni ne sme biti več opcija.

Poleg omenjenih mora biti Ciper po Grosovih besedah še splošna lekcija: Po odzivu finančnih trgov na bankrot ameriške velebanke Lehman Brothers je med politiki v EU veljalo prepričanje, da za nobeno banko ni mogoče dopustiti, da postane nesolventna. Toda ob novici, da bo del varčevalcev na Cipru izgubilo del vlog, so finančni trgi ostali tiho. Iz tega izhaja lekcija za evropske politike, da je mogoče banke reševati tudi tako, da del prispevajo tudi varčevalci. Čeprav uradno to ni bilo priznano, je vodja evroskupine Jeroen Dijsselbloem jasno povedal, da bi Evropa po Cipru morala bolj korajžno seči v žep varčevalcem.

Ugotovitev, da davkoplačevalcem ni treba reševati prav vsake banke v težavah, lahko ima zelo ugodne posledice. Nemčija vzpostavitvi evropske bančne unije nasprotuje prav zaradi strahu, da bodo njeni davkoplačevalci morali reševati banke v problematičnih južnih članicah območja evra. Ta strah utegne biti zdaj manjši. Zato utegne reševanje Cipra imeti zelo pomemben vpliv, kako se bo Evropa v prihodnje lotevala reševanja bank, ocenjuje Daniel Gros.

Ekonomist Jean Pisani-Ferry je v svojem članku prav tako na spletni strani Project Syndicate precej manj optimističen. Piše, da bi finančna politika morala biti zadeva, s katero se ukvarjajo specialisti – v centralnih bankah, regulativnih in nadzornih organih. V Evropi so ti izvedenci izgubili legitimnost. Na ulicah so jezni državljani, finančno politiko pa vodijo politiki. A politika v Evropi je nacionalna in kar je za en nacionalni parlament edina pot, je za drugega povsem nesprejemljivo. Evropa za ta problem še ni našla odgovora, pravzaprav ga še niti iskati ni začela.