Ugrabitev človekovih pravic

Ameriški Center PEN ima novo direktorico. To je dolgoletna državna uradnica Suzanne Nossel. Po mnenju Pulitzerjevega nagrajenca Chrisa Hedgesa je njeno imenovanje na to mesto del kampanje za spremembo ameriških organizacij za varstvo človekovih pravic v propagandiste vojn in apologete imperija. Je tudi del kampanje za odvračanje pozornosti Američanov od lastnega kršenja človekovih pravic, vključno z mučenjem, nadzorom prek komunikacijskih naprav brez sodnega naloga, ubijanjem ljudi brez sodnih procesov. Hedges je po imenovanju Nosselove za direktorico izstopil iz ameriškega centra PEN.

Suzanne Nossel je bila pomočnica nekdanje zunanje ministrice Hillary Clinton za mednarodne organizacije. Ameriško zunanje ministrstvo pa je dejansko le malo več kot podružnica Pentagona, je del novega vala »humanitarnih intervencionistov«, ki vojsko ZDA naivno vidijo kot motor za vzpostavitev boljšega sveta. »Ti ljudje malo vedo o realnosti vojne in dejanskem notranjem delovanju imperija. Otročje verjamejo v prirojeno dobroto in dobrodelnost ameriških sil. Smrt na sto tisoče nedolžnih ljudi, grozovito mučenje in teror z nasiljem v imenu njihovih utopičnih ciljev v Iraku in Afganistanu, ti ljudje komajda zaznavajo. Zaradi tega hitro pozabljajo in so nevarni,« opozarja Hedges na portalu Truthdig.

Dobrih vojn ni, tudi pravičnih vojn ni. Kot je napisal že Erazem Rotterdamski, vojne koristijo le vladajoči eliti, tistim, ki imajo v rokah moč. Vojna dovoljuje, da se v imenu nacionalne varnosti in vzpostavitvijo kulture strahu državljanom odvzamejo njihove pravice. Sadam Husein je izvajal genocid nad Kurdi in Šiiti, a ko je to počel, so ga ZDA podpirale in gledale vstran, opozarja Hedges. Kršenje človekovih pravic v Iraku je Washington začelo zanimati šele, ko je potreboval vojno in so trupla na tisoče Kurdov in Šiitov že ležala v masovnih grobovih.

Suzanne Nossel je v času, ko je bila na čelu Amnesty International ZDA, preden je januarja odšla s te funkcije, nadzirala javno kampanjo te organizacije v podporo vojni zavezništva Nato v Afganistanu. Podpirala je vojno v Iraku, akcije Izraela proti Palestincem, podprla je vojaško akcijo v Libiji in Siriji. Po njenem mnenju morajo ZDA napasti Iran, če ne bo ustavil svojega programa za bogatenje urana. Disidenti Nosselove ne zanimajo in pod njenim vodstvom očitno tudi PEN ne zanimajo več, piše Hedges.

So organizacije za zaščito človekovih pravic namenjene podpori načrtov države, namesto, da bi ščitile žrtve kršenja človekovih pravic? So ideje »humanitarnih intervencionistov« v skladu s človekovimi pravicami? Ali pisateljev in umetnikov ne zanimajo več stiske disidentov, svoboda izražanja in ekscesi državnih sil? Smo zgolj še lutke elite? Ali ni naša naloga, da smo vedno in prostovoljno ločeni od vseh vrst moči? A ni moč, z vidika človekovih pravic problem, sprašuje Chris Hedges.

Organizacije Human Rights Watch, Amnesty International, Zdravniki za človekove pravice, Zavezništvo za mir, Državljani za globalne rešitve po njegovih besedah vse sledijo napačni veri, da je vojsko ZDA mogoče uporabiti za podporo človekovim pravicam. Nobena od teh organizacij ni nasprotovala napadu na Irak in Afganistan, kot da preventivna vojna ne bi bila eno od največjih kršenj človekovih pravic, piše Hedges.

Prepričanje »humanitarnih intervencionistov« pomeni pretakanje solz za »prave« žrtve. Oster nasprotnik vojne Arthur Miller je kot prvi ameriški predsednik mednarodnega PEN brez strahu obsodil McCartizem in bil zaradi tega uvrščen na črni seznam. Obsodil je vojno v Vietnamu, napad na Irak je označil za eno od oblik »množičnega pokola«. »Šala je, da se vlada ZDA opira na Ženevsko konvencijo, ko pa je sama kršila ali prezira toliko mednarodnih pogodb,« je dejal.

Imenovanje ljudi, kot je Suzanne Nossel, za branitelje človekovih pravic in marginalizacija ljudi, kot je Arthur Miller, je del bolezni današnjega časa. Vsi sistemi moči so problem. Naloga umetnikov, pisateljev in intelektualcev je kljubovati vsakemu centru moči s pomočjo ljudi, ki jih želijo ljudje, ki imajo v rokah moč, utišati ali uničiti. To pomeni, da morajo biti vedno oponenti ne pa zavezniki vlade. Biti morajo vedno izobčenci. Kdor se res bori za človekove pravice, to razume, pravi Chris Hedges.