Zagledana Lady

Zdaj, ko smo končno nehali godrnjati nad slabo ponudbo zabavnih oddaj na Planet TV, saj se nam zdi, da bosta Nina Osenar in Miha Brajnik v hazarderski oddaji kljub šovinističnim primesem čisto gledljiva, nas je zanimalo, nad čem godrnjajo ostali televizijski gledalci, in predvsem, na katere norosti bo tokrat v oddaji Je res? morala odgovarjati svetovna prvakinja v potrpežljivosti, Miša Molk.

V nedeljo se je namreč varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija po duhamornem Artaču in Godlerju, ki sta vedno večja potrata našega časa in dobre volje, lotila pritožb na temo oglaševanja. Ob spominjanju »starih dobrih časov« in obveznem trepljanju sodelavcev Studia Marketing zaradi narodnozavednih oglasov smo se z grozoto spominjali oglasov s čisto navadnimi tunami, ki so hodile na fitnes, ter se seveda hihitali ob pismih bralcev. Piscev, zanimivo, ne motijo toliko oglasi za sredstva, ki blažijo prebavne motnje, zaradi katerih smo se morali ob gledanju večernih oddaj odpovedati malicanju, temveč jih na primer bistveno bolj moti previsoka glasnost oglasov, zaradi česar morajo, sproščeni na kavču, mrzlično iskati daljinca.

Pritoževali so se tudi nad količino oglasov, ki se jim zdi glede na to, da moramo plačevati naročnino, nesprejemljiva. In čeprav so takšne pripombe upravičene, sploh če se želimo primerjati z BBC-jem, kjer oglasov praktično ni, in Nemčijo, kjer so ti resno omejeni, kar sta nam v prispevkih povedala dopisnika Nina Kojima in Boštjan Anžin, je generalni direktor RTV Marko Filli hitro povedal, kakšna je računica. Nacionalko bi iz finančnih zagat, v katere jih je spravila Janševa vladavina, ko so nižali ali zamrznili naročnino, rešil RTV-prispevek v višini 15 evrov na mesec. Kljub vsemu pa nismo prepričani, ali je 15 evrov na mesec že zagotovilo tudi za to, da sobotne oddaje z Mariem ne bi prekinjali oglasi za zdravila brez recepta.

Sicer pa smo se prejšnji konec tedna spet veliko ukvarjali s preteklostjo. Ob prekopu posmrtnih ostankov škofa Rožmana, ki se vračajo v Slovenijo, nam je v ponedeljkovem Dnevniku njegov prijatelj povedal, da je škofu znamenje, da je med vojno delal prav, ko je maševal ob zaprisegi Hitlerju, dala kar Marija.

V ponedeljek se je poslovila tudi Železna lady. Ime, ki se ga številni verjetno bolj spomnijo iz oglasa za kremo proti bolečim sklepom, je zaznamovalo Dnevnik, malo manj pa 24ur na POP TV, kjer so se na Margaret Thatcher spomnili šele po 15 minutah oddaje, potem ko so obdelali vse rope, sindikate in magisterij premierke. Londonski dopisnik Brane Kastelic je seveda moral dodati, da je bila Železna lady malce zagledana v Ronalda Reagana, a k sreči so v Odmevih za mnenje o bivši premierki vprašali našega najljubšega strica s televizije, Jurija Gustinčiča, ki je v nekaj stavkih povedal vse: kaj je počela, kaj si o njej mislijo drugi, in dodal še nekaj, na kar so številni pozabili: da je bila na Titovem pogrebu. Na Gustinčiča se pač vedno lahko zanesemo.