»Darkersko« presenečenje

Po nostalgičnem nastopu Petra Hooka z zasedbo The Light, s katero je preigraval legendarni prvi album trenutno verjetno najbolj čaščene (očitno tudi najvplivnejše) postpunkovske zasedbe Joy Division, in še enem odličnem nastopu, ki ga je nedavno ponudila Chinawoman, ki smo jo imeli že predlani priložnost poslušati tudi v ljubljanski Gala hali, se je v prestolnici zgodil še en težko pričakovani koncertni presežek letošnje zgodnje pomladi – metelkovsko Menzo pri koritu je obiskala zasedba iz San Francisca The Soft Moon, ki bi jo lahko še najlažje povezali prav s prej omenjenim Hookom in njegovim nekdanjim bendom.

The Soft Moon je razmeroma mlada zasedba, ki je nastala kot projekt Luisa Vasqueza, nakar sta se skupini zaradi nastopov v živo pridružila Damon Way na sintetizatorjih in bobnar Keven Tecon, za vizualno podobo nastopov pa kot član benda skrbi Ron Robinson. Luis Vasquez je prvi album ustvaril sam, njihova zadnja, lanska plošča Zeros pa je nastala med nastopi na njihovi zadnji turneji.

A tokrat se je The Soft Moon ljubljanskemu občinstvu predstavil zgolj kot trio, ki pa je učinkovito poskrbel tako za zvočno kakor tudi za vizualno podobo nastopa. V polni dvoranici verjetno najprimernejšega kluba za tovrstne dogodke v prestolnici je vzdušje najprej ogrela domača zasedba Litošt, ki je pred kratkim izdala izredno zanimiv album, po krajši pavzi, med katero so še dokončno opravili test svojih inštrumentov, pa se je na oder povzpela tudi trojica iz San Francisca.

Takoj zatem se je začela množična hipnoza občinstva, zlasti zaradi sočasnih zvočnih in vizualnih efektov – metronomsko pravilnih ritmov, vreščeče, psihedelične Vasquezove kitare in značilno postpunkovskega basa –, podkrepljenih s številnimi efekti, ter izrazite dimne zavese, ki je ustvarila več kot primerno zlitje videnega in slišanega.

Skupina je med sicer kratkim, jedrnatim, a izrazito dodelanim nastopom predstavila gradivo z zadnje plošče Zeros, ki se navezuje tudi na njihov prvi album, mešanico postpunka, shoegaza, krautrocka, temnega vala in še kakšnih »retro« glasbenih žanrov, prilagojenih današnjemu času. The Soft Moon kljub naštetim označbam deluje izrazito sveže. Čeprav črpa iz omenjene zakladnice žanrov, to počne na izrazito samosvoj način, zlasti po zaslugi Vasqueza, njegovega karizmatičnega nastopa in tihega vokala, ki ga prekinjajo značilni kriki. Med njegove očitne vplive bi lahko brez večjih pomislekov lahko uvrstili zasedbe Can ali Neu!, Suicide ali Chrome.