Za orožje doslej 1,5 milijarde evrov

Zgodovina Slovenske vojske se dejansko začne s posnetkom RTV Slovenija, ki kaže postrojeno četo specialne brigade Moris s singapurskimi puškami SAR. Kasnejši dokumenti razkrivajo, da je Slovenija pri tem prvem nakupu konec leta 1990 nabavila 900 pušk SAR, 1000 kalašnikovk in 600 znanih minometov Armbrust. Temu nakupu je sledila nabava protiletalskih in protioklepnih raket (Igla, Spigot, Fagot, Metis) leto kasneje.

Prva leta po osamosvojitvi Slovenija zaradi embarga ni uvažala večjih količin orožja, odvečno orožje nekdanje JLA je, kot vemo, prodajala v Bosno in na Hrvaško. Prvi pravi nakupi se začno po letu 1994 na podlagi t. i. obrambnega tolarja oziroma zakona »o zagotavljanju sredstev za obrambne sile Slovenije«. Kot kažejo poročila računskega sodišča, je v prvih petih letih, od leta 1995 do leta 2000, samo za nakup orožja potrošila okrog 360 milijonov evrov (718 milijonov nemških mark), med letoma 2000 in 2008, ko je vstopila v Nato, pa še dodatnih 936 milijonov evrov. Po letu 2009 so se sredstva na podlagi omenjenega zakona začela krčiti. Za Patrie, kot je znano, vojska ni potrošila predvidenih 238 milijonov evrov, ampak „zgolj“ 74,5 milijona evrov. V tem znesku sicer ni všteta še druga oprema, kot je recimo strelivo ali komunikacijska oprema za Patrie, ki je lansko leto stala 211 tisoč evrov.

Poleg Patrij je vojska po letu 2009 kupila še za približno 100 milijonov evrov druge oborožitve. 20 milijonov evrov sta recimo stala dva radarja dolgega dosega, približno 10 milijonov evrov je stalo 90 protioklepnih raket vrste Spike itd. Seštevek torej pokaže, da je Slovenija od osamosvojitve dalje za nakup orožja potrošila že 1,45 milijarde evrov. To je približno tretjina vrednosti avtocestnega programa, ki nas je doslej stal 5,5 milijarde evrov. A avtoceste so tukaj, večina kupljenega orožja pa je že odpisana.