Leve vlade res boljše od desnih?

Po Janševi je v reševanje vprašanja izbrisanih prisiljena tudi vlada Bratuškove

Prejšnji teden je nova vlada dopolnila akcijski načrt stare vlade za izvršitev sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice o izbrisanih. In po letu dni smo dobili prvi vpogled, kako se bo Slovenija lotila poprave največje sistematične kršitve človekovih pravic za časa samostojnosti, zaradi katere je več let trpelo vsaj 25.671 izbrisanih in njihovih bližnjih.

Dopolnjeni načrt je potrdila vlada Bratuškove, a podlaga zanj je vendarle akcijski načrt, ki ga je za Janševo vlado pripravila skupina štirih profesorjev zasebne Fakultete za državne in evropske študije, na čelu z dr. Tonetom Jerovškom. No, od nove vlade požegnani načrt predvideva pavšal, katerega višina bi bila pri posameznem izbrisanem odvisna od trajanja izbrisa, torej od dneva izbrisa do dneva, ko je status dobil vrnjen. In sicer tako za nepremoženjsko (zaradi kršitve človekovih pravic same) kot tudi premoženjsko (praktične posledice izbrisa na kakovost življenja) škodo. Do tega pa bodo upravičeni le izbrisani, ki so si doslej uspeli tako ali drugače urediti status v Sloveniji. Preostali pa ne, četudi so poskušali in niso bili uspešni.

Evropsko sodišče je res ločilo izbrisane na tiste, ki so do odškodnine in poprave krivic upravičeni, in na tiste, ki niso. A ločili so jih na tiste, ki so si poskušali urediti status, in tiste, ki tega niso nikdar niti poskusili. Ne pa na tiste, ki jim je uspelo status dobiti, in tiste, ki jim v dolgoletnem boju z neprimerno močnejšim nasprotnikom – državo –, ni uspelo, kot to zdaj počne vlada. Gre za precej ostrejše merilo za upravičenost do poprave krivic, kot ga je postavilo evropsko sodišče, zato gre domnevati, da ga to ne bo sprejelo kot ustreznega.

Do odškodnine naj bi bili upravičeni le izbrisani, ki so si doslej uspeli tako ali drugače urediti status v Sloveniji. Ostali pa ne, četudi so poskušali in v boju s premočno državo niso bili uspešni.

V Civilni iniciativi izbrisanih aktivistov in Amnesty International Slovenije (AIS) so se odzvali pričakovano. Vsakršno ločevanje izbrisanih se jim zdi, vsaj glede dela odškodnine, ki se mora po sodbi evropskega sodišča izplačati že zaradi izbrisa samega, neprimerno. Glede dela odškodnine, ki se bo izplačevala zaradi dejanskih posledic na življenje posameznika, pa v AIS opozarjajo, da pavšal ni ustrezen, saj so nekateri izbrisani trpeli hujše posledice izbrisa kot drugi, četudi v časovno enakem obdobju. V obeh organizacijah, ki izbris spremljajo že dolga leta, imajo tudi številne druge zahteve, vse tiste, ki bi poleg odškodnine lahko v resnici ublažile posledice izbrisa. Recimo, aktivno zaposlovalno in stanovanjsko politiko, ukrepe na področju izobraževanja izbrisanih in njihovih otrok, integracijo, psihosocialno pomoč, zdravstveno in socialno varnost in ne nazadnje opravičilo slovenske vlade.

Vse to je predvideval tudi akcijski načrt, ki so ga spisali profesorji desnici naklonjene zasebne fakultete v času desne vlade, v katerem so predlagali, da država vse te ukrepe »sprejeme in izvede v sodelovanju z ustreznimi nevladnimi organizacijami«. V dopolnjenem načrtu leve vlade pa o tem nič. Umik oznake zaupnosti, ki jo je akcijski načrt nosil pod prejšnjo vlado, je lepa gesta, a implementacija sodbe evropskega sodišča (pisanje zakona, ki bo urejeval to tematiko) še naprej poteka brez izbrisanih, njihovih predstavnikov ali zastopnikov in nevladnih organizacij. Priprava načrta za ugoditev evropskemu sodišču in izvedbo poprave krivic je sicer v domeni ministrstva za notranje zadeve in javno upravo. Tega pa vodi Gregor Virant, ki je v podobnih upravnih zadevah že večkrat pokazal odločenost doseči rešitev, v katero verjame. Težava je ravno v tem. Virant je namreč še nedavno (takrat je bil predsednik državnega zbora) izbrisane, ki so upravičeni do poprave krivic, od tistih, ki niso, ločeval celo na podlagi njihovega odnosa do Slovenije. Oziroma da je bil izbris za nekatere upravičen in zakonit, spet za druge pa ne.

V torek naj bi se Virant sestal s pristojnimi nevladnimi organizacijami s področja človekovih pravic in organizacij, ki združujejo izbrisane. Morda pa gre tokrat res za začetek prvega pravega in konstruktivnega dialoga med državo in izbrisanimi, katerega rezultat bodo za vse najboljše rešitve. Kot si je vse skupaj v sodbi zamislilo tudi romantično evropsko sodišče. Aktualna vlada je pač leva oziroma levosredinska. In dejstvo je, da so, čeprav malo, leve vlade naredile nekaj več za izbrisane kot desne. Se bo pod vlado Alenke Bratušek to spremenilo?