Matjaž Krajnc: »Ali boš obsedel na kavču in se razburjal pred televizorjem ali pa boš ugotovil, da je treba to družbo soustvarjati, ker smo njen del prav vsi.«

V Sloveniji je na levici največkrat na delu egoizem posameznikov, ki preprečuje povezovanje manjših strank.

Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo katera izmed skupin, ki je sodelovala na protestih, odločila, da bo ustanovila stranko. Prvi korak so naredili posamezniki, zbrani okoli Odbora za pravično in solidarno družbo. Njihova stranka je v nastajanju, uradno naj bi se ustanovila v naslednjih tednih. Matjaž Krajnc je sicer samo eden izmed pobudnikov stranke, hkrati tudi eden od ustanovnih članov odbora. Krajnc je Mariborčan, ki že dolgo živi v Ljubljani, je redni profesor, doktor kemijskih znanosti in dela na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo.

Ukvarjate se s kemijskim inženirstvom, ste strokovnjak za polimere, v politiki, v javnem življenju, vas doslej ni bilo zaznati. Kaj vas je prepričalo, da ste stopili iz laboratorija in se napotili v družbeno areno?

Res se s politiko doslej nisem veliko ukvarjal. Nikoli nisem bil član ali simpatizer kakšne politične stranke, čeprav sem kritično opazoval dogajanje v svojem okolju in se nanj tudi odzival, tam, kjer je bilo mogoče, in tam, kjer se mi je zdelo smiselno. V zadnjih letih pa se je situacija v Sloveniji tako poslabšala, da je začela negativno vplivati tudi na vsakodnevno življenje in postaja usodna za vse. Ključni dogodek se je zgodil lani. Vlada je sprejela Zakon za uravnoteženje javnih financ (Zujf), ki je imel name osebno, na univerzo, na vso znanost neposreden učinek. Pa ne govorim le o strahu pred znižanjem plače. Bistveno je, da je Zujf prinesel manjše možnosti za kakovostno raziskovalno in pedagoško delo. Človek si želi, da bi njegovi otroci živeli vsaj v takšnem okolju, v katerem smo živeli sami in katerega smo tudi ustvarjali, Zujf pa je to možnost bistveno omejil. In v nekem trenutku se je treba odločiti. Ali boš obsedel na kavču in se razburjal pred televizorjem ali pa boš ugotovil, da je treba to družbo soustvarjati, ker smo njen del prav vsi. Naj pa že na samem začetku dodam, da nimam profesionalnih političnih ambicij, pomagam pri nastanku stranke Solidarnost – za pravično družbo, poklicno pa bom ostal v okolju, iz katerega prihajam.

O tem, da je treba vstati s kavča, so razmišljali tudi protestniki in preplavili ulice. Pozimi se je v Sloveniji začelo družbeno vrenje, sami pa ste bili od vsega začetka član Odbora za pravično in solidarno družbo. Zakaj Odbor?

Naj bom povsem odkrit. V začetku decembra smo nekega večera v krogu sedmih, osmih ljudi razpravljali o tem, kaj se da narediti, da bi vlado prepričali, da to, kar počne na področju šolstva in znanosti, ni dopustno, da je celo nevarno. Hitro smo ugotovili, da ti ukrepi v Sloveniji niso glavni problem. Dogajanje v šolstvu in znanosti je del širše slike, na ulicah so potekale vstaje. Porodila se je ideja, da bi ustanovili odbor po analogiji z Roške in iz osemdesetih. In izkazalo se je, da se je že na prvem resnem sestanku zbralo okoli 80 ljudi, ki so sicer prihajali iz različnih krogov, vendar je šlo pretežno za intelektualce in univerzitetnike. Na neki način se je zaradi prejšnje vlade samoorganiziral del »intelektualne elite«, ki je bila zadnja leta pri nas potisnjena na obrobje. Vse stranke, ki so imele za pripadnike intelektualce, so jih sčasoma potisnile na stran, ker jih niso več potrebovale in ker so jih tudi motili. Zato so se takšni odrinjeni posamezniki začeli umikati, pa tudi v politiko niso hoteli vstopiti. Sedaj se je trend morda obrnil, del intelektualnega okolja se ponovno aktivira, kar je prvi pogoj za to, da se v Sloveniji kaj spremeni.

Odločili ste se, da boste ustanovili stranko. Zveni logično, smo parlamentarna demokracija in v politiki si najbolj propulziven, če sediš v parlamentu. Ampak zakaj nova stranka, kaj je narobe s starimi?

Sprva o stranki nismo razmišljali. Odbor je nastal spontano kot neko civilnodružbeno gibanje, ki je podobno kot druge skupine sodeloval v protestih. Med sodelovanjem z drugimi vstajniškimi skupinami smo spoznali, da je »tam zunaj« veliko intelektualnega potenciala in energije. A ker ulica pač ni prostor, kjer se lahko v polnem smislu artikulirajo misli, jasne zahteve, dokumenti, premišljene strategije, smo vsaj znotraj Odbora prišli do trenutka, ko smo se začeli spraševati, kako te ideje realizirati. Edini način je klasičen, strankarski. Tudi če bi kot končni utopični cilj gibanja obveljala ideja, da bo nekoč država funkcionirala kot neka široka demokracija brez strank, bi bilo to novo politično paradigmo mogoče doseči samo skozi formiranje neke stranke v pravnem sistemu te države, ki bi potem konsenzualno počasi spreminjala ves politični sistem. S tem seveda ne pravim, da je naš cilj odprava parlamentarnega sistema, pravim le, da ga ne moreš izboljšati samo s protesti in da moraš upoštevati obstoječi pravni red in norme. In ker stare stranke delajo le za svoje interese, je potreben moralni preboj.

Niste prvi, ki na levem polu ustanavljate novo stranko, vsakih nekaj let se ugotovi, da leva stran v parlamentu nima pravega zastopnika. Nastal je Zares, pa TRS, pogojno celo Pozitivna Slovenija. Zakaj bi bila vaša Solidarnost drugačna?

Strinjam se, strank je v Sloveniji dovolj, mogoče celo preveč. Tudi na levici. A te stranke ne funkcionirajo, sploh ne skozi vsebino. Bilo je obdobje, ko je bila na oblasti deklarirana levica – SD, za njo je spet prišel Janez Janša, ki naj bi bil tradicionalno bolj desni. Vendar se vladna politika ni bistveno spremenila. Kakorkoli se stranke pač deklarirajo: leva, desna, leva sredina, desna sredina – vladna politika ostaja bolj ali manj enaka. Morda zato, ker niso res v pravem smislu pozicionirane na levo, ampak silijo v sredino.

Rdečo nit delovanja Pahorjeve, Janševe in tudi vlade Alenke Bratušek pomeni horizont kapitalistične paradigme. Stranke vseskozi poskušajo slediti interesom kapitala.

Moram vas prekiniti, Lukšičevi socialni demokrati bi rekli, da ste površni, da je njihova vlada povišala minimalno plačo, da so ohranjali socialno državo. Desnica tega ni storila. Med enimi in drugimi so razlike.

V tem segmentu pola res nista popolnoma enaka. A rdeča nit delovanja vlade se ne spreminja, videli smo jo pri Pahorjevi, pri Janševi in tudi za zdaj pri vladi, ki jo vodi Alenka Bratušek. Spomnimo se le na sodelovanje SD in SDS pri TEŠ 6 ali pri volitvah za predsednika republike, kjer je bil Pahor na koncu Janšev kandidat. Ampak rdečo nit, če poenostavim, pomeni horizont kapitalistične paradigme. Stranke vseskozi poskušajo slediti interesom kapitala. Sam pa mislim, da bi morala politika najprej skrbeti za prebivalce, za ljudi; seveda se zavzemam za prosti trg, a ekonomija bi morala biti v izhodišču namenjena zadovoljevanju potreb ljudi, ne pa izključno kopičenju kapitala in dobičkov. Drugi segment je vprašanje vzdržnosti gospodarske rasti, nobena večja stranka ne razmišlja o naravnih omejitvah okolja, o omejenih možnostih, ki vsem ljudem omogočajo, da preživijo na normalen način. Ti dve stvari sta programska zasnova, na kateri naj bi delovala nastajajoča stranka Solidarnost.

Zakaj se levica vedno cepi na več poganjkov? Zakaj se raje ne ustvari neka skupna velika koalicija, tudi s parlamentarnimi strankami, ki bi lahko prevzela oblast in vpeljala nove ideje, o katerih govorite? Vpliv majhnih strank se bo zaradi volilnega pragu med seboj izničil in na koncu bodo po volitvah stare stranke še močnejše.

Na levici je vedno prihajalo do razcepov, že od španske državljanske vojne dalje. Takšna pač levica vedno je, nehomogena in različna, s tem se moramo sprijazniti. V Sloveniji je na levici največkrat na delu egoizem posameznikov, ki preprečuje povezovanje manjših strank. Sam socialnih demokratov recimo ne dojemam kot pravo levo stranko. Ne govorim na podlagi njihovega programa in vseh ljudi ne mečem v isti koš, a če pogledate vladajoče jedro te stranke, ji pač ni mogoče reči, da je socialdemokratska. Borut Pahor je tako še pred nekaj leti na veliko govoričil o francosko-nemškem vlaku, ki ga ni več, a pomembneje je, da je ponavljal metaforo neoliberalne Evrope. Metafora, ki smo jo nekritično sprejemali. Nobena parlamentarna politična stranka se recimo ne sprašuje, kakšna je pozicija Slovenije v Evropski uniji in kdo nam vlada iz Bruslja. V tistem trenutku, ko smo vstopili v EU, nas slovenska politika ves čas straši s tem, kaj bodo rekli o nas. Vseskozi samo poslušamo in kimamo, vseskozi želimo biti všečni, zelo malo pa se govori o smiselnosti vsebine ukrepov, ki jih od nas zahtevajo.

Enaka retorika se ponavlja, ko se želi prepričati bonitetne agencije, da nam vendarle ne gre tako slabo.

Človeka postane zelo strah, ko prebere, da je prejšnji teden slovenske obveznice kupoval Goldman Sachs.

Z odstopom Janše je prišel trenutek olajšanja in razširil se je naivni optimizem, da bo vse drugače. Zagon je popustil, kar pa ni nujno slabo. V tem obdobju miru lahko pride do prečiščenja idej.

Nedavno ste dejali, da nova vlada Alenke Bratušek ni rešitev, da se politiki niso spremenili ter da so se le preoblekli in se prerivajo okoli istega korita. Zakaj?

To sem dejal v času, ko Alenka Bratušek ministrske ekipe še ni sestavila, malo pred zadnjo vstajo. Nisem se motil. Ta vlada nadaljuje delo prejšnje vlade, bistvenih sprememb v politiki ni, še vedno govorimo o slabi banki, o slovenskem holdingu, nihče ne govori recimo o problemu gradnje šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj in njenih dolgoročnih posledicah. Kako delujejo, se je na primer pokazalo pri referendumski zakonodaji, ki jo poskušajo prikrojiti lastnim interesom … Vse to ni nobeno presenečenje. Bistvena razlika med prejšnjo in to vlado je le ta, da sta v koaliciji namesto dveh strank dve drugi stranki, Pozitivna Slovenija in SD. A možganski trust finančne politike prejšnje vlade ni bila SDS, pač pa Državljanska lista. In ta je tudi v novi vladi. Torej: vse po starem.

No, finančni minister je nekdo drug.

Imate prav, Janez Šušteršič ni več minister, namesto njega pa je v vladi Gregor Virant, ki javni sektor razume podobno kot njegov strankarski kolega. Ne razume njegove funkcije, zanj je predvsem zgolj prevelik strošek.

Gregor Virant je nekoč plače v javnem sektorju povišal.

Drži, probleme pa je še poglobil. Njegova reforma ni bila nikoli v celoti realizirana, neskladja so se povečala, potrebna dodatna finančna sredstva niso bila nikoli zagotovljena. Te dni se je Virant začel pogajati s sindikati. Govori samo o tem, kako je treba prihraniti 158 milijonov evrov in kaj se bo zgodilo, če tega ne bomo naredili. Hkrati vemo, da se mora država v naslednjih mesecih znova zadolžiti za okoli 1,5 milijarde evrov. Sedaj se bomo nekaj mesecev pogajali, iskali rešitve o skrčenju mase plač v javnem sektorju, in na koncu morda rešili 10 odstotkov celotnega problema. Kje pa je druga stran? Zakaj je vedno prvi krivec in prva tarča varčevanja javni sektor? Javnofinančni primanjkljaj lahko zmanjšaš na dva načina. Ali varčuješ ali pa v proračun pripelješ nov denar. V Sloveniji pa ves čas poslušamo, da je treba le rezati, kar nas je pripeljalo v spiralo nižanja porabe. Še več, na problem se vseskozi gleda samo skozi finančno perspektivo. V 20 letih je ta država skrbela predvsem za banke in za svoj finančni aparat. Tudi danes rešujemo banke. Vendar nič ne pomaga, če rešimo banko, ki bo čez nekaj let spet zašla v težave, ker bo dajala denar istim podjetjem, ki že danes ne morejo odplačevati svojih kreditnih obveznosti. Problema bi se morali lotiti drugače. V 20 letih država ni imela resne razvojne strategije, nastal ni niti en resen in velik gospodarski subjekt. Zelo dobro pa smo delovali pri razprodaji vrste dobrih podjetij z velikim potencialom. Tukaj so rezerve in v tej smeri bi morala vladajoča politika ukrepati.

Se je jeza množic po odstavitvi Janeza Janše umirila? Četrta vstaja ni bila tako množična in vprašanje je, kako bo konec aprila.

Z odstopom Janše je prišel trenutek olajšanja in razširil se je naivni optimizem, da bo vse drugače. Zagon je popustil, kar pa ni nujno slabo. V tem obdobju miru lahko pride do prečiščenja idej, do formiranja konkretnih programov. Mir je potreben zato, da se vzpostavi idejno jedro, resna in realna artikulacija tistih zahtev, o katerih ljudje kričijo na ulicah.

Vstajniki seveda niso brezmadežni. Za začetek so njihove ideje med seboj tudi nasprotne, eni zahtevajo popolno lustracijo, drugi se s politiki nočejo pogajati, tretji govorijo o socializmu, spet četrti se spogledujejo z nacionalizmom … Kako sami razumete te razlike?

Naš Odbor je bil ves čas dialoško odprt in v teh mesecih smo se pogovarjali z različnimi vstajniškimi skupinami, izmenjevali smo si poglede in se učili drug od drugega. Tudi zdaj, ko se oblikuje stranka, smo odprti, in v organizacijskem jedru nove stranke ne nastopajo samo predstavniki Odbora. Se pa strinjam, da je bilo v teh mesecih veliko različnih idej, od skrajno radikalnih, ki so zagovarjale nasilje, do nacionalističnih. V Odboru smo že na začetku zavrnili kakršnokoli nasilno revolucijo te vrste, zanjo v demokratičnem okolju ni mesta. Pojavile so se tudi propulzivne ideje, ki niso slabe, njihova uresničitev pa se ne more zgoditi kar čez noč.

Kaj imate v mislih?

Recimo ideje o neposredni demokraciji. Vpeljava neposredne demokracije, vsaj njenih elementov, lahko zelo obogati družbo, vprašanje pa je, kako jo vpeljati in na katerih področjih. Na Finskem obstajajo različna orodja, ki ljudem omogočajo, da bolj neposredno vplivajo na politiko, ampak ta internetna orodja pozna in uporablja zelo majhen del populacije. Seveda je iluzorno, da bi ljudje odločali kar o vseh zakonih, zato imamo poslance, vendar lahko neka oblika neposredne demokracije vseeno vzpostavi nadzorne mehanizme sedanjega parlamentarnega sistema. Druga možnost je recimo sprememba volilnega sistema z večjo težo preferenčnega glasu, pa odpoklic poslanca … To so vse elementi neposredne demokracije, o katerih se razmišlja. Nič ni narobe, če so zahteve na samem začetku radikalne, idealistične, utopične, čas jih potem izčisti in spravi v bolj uresničljivo obliko. A bodimo realni, vseh inovacij, ki jih zagovarjamo, prvič, ni mogoče izvesti zunaj politike in političnih struktur, in drugič, ni jih mogoče spremeniti kar čez noč. To je tudi eden izmed glavnih argumentov, zakaj mislimo, da je treba formirati nov politični subjekt, politično stranko s svežimi vsebinami, kot jih zahteva čas, in z odprto obliko delovanja. Protesti so prebudili ljudi in ti ne pričakujejo več samo znanih obrazov, ki ne povedo nič, niti zgolj novih ne, ampak pričakujejo realne rešitve, v katere bodo lahko tudi verjeli in jih podprli. Zato potrebujemo kredibilne ljudi, delitev na znane ali neznane, stare ali mlade je nepomembna.

Eno izmed pomembnih taktičnih vprašanj vstajnikov in politikov je bilo, kdaj na volitve. Past prehitrih volitev je seveda v tem, da alternative še niso izoblikovane in prepoznane, hkrati se na predčasne volitve lahko odpravi razmeroma malo ljudi in na koncu bodo večino glasov spet pobrale stranke, za katere pravite, da so del problema.

Seveda je potreben čas, da se oblikujejo novi politični subjekti, da se ti med sabo spoznajo in si začnejo tudi zaupati. Ni dovolj, da se ustanovi pet strank, in potem hop, tukaj smo, gremo na volitve, izvolite nas. To zgodbo smo že videli. Lahko se bo na koncu zgodilo, da se bo med novimi strankami in pobudami izoblikovala koalicija z nekimi skupnimi izhodišči – lahko tudi v povezavi z obstoječimi strankami, recimo s TRS-om, ki je že zdaj prisoten v tem vstajniškem gibanju. Ne mudi se. A vse to ne pomeni, da ne zagovarjam predčasnih volitev. Redne volitve so predaleč. Upam, da na naslednjih volitvah državljani ne bodo več volili samo proti, pač pa tudi za. Strinjam pa se, da obstaja velika nevarnost, da se bo na predčasnih volitvah ponovila zgodba drugega kroga predsedniških volitev, ko ljudje niso šli volit, ker niso imeli prepričljive izbire. V tej situaciji bi bile etablirane stranke v prednosti.

Jože Pirjevec, eden pobudnikov vaše nove stranke, je omenil radikalne predloge glede ekonomskega in socialnega življenja, ki naj bi jih pripravljali. Katere je imel v mislih?

Mogoče se zdijo njemu naše ideje zelo radikalne, ker se pač v zadnjem času v Sloveniji ni nič spremenilo in smo navajeni na prazne floskule obstoječe levice. V bistvu ne gre za radikalizem. Vseskozi se bomo zavzemali za večjo družbeno angažiranost ljudi v funkcioniranju države in za ekonomsko-politični model, ki bo vzdržen, socialno in solidarnostno naravnan, takšen, ki bo hkrati omogočal participacijo pri dodani vrednosti vseh posameznikov, ki dodano vrednost ustvarjajo. Želimo zaostriti vstopne pogoje v našo stranko z etičnim kodeksom, ki bo onemogočil osebno okoriščanje. Ali je vse to radikalno ali ne, je seveda vprašanje, je pa gotovo drzno. Veter želimo obrniti v drugo smer. Kdaj bomo prišli do teh ciljev, je stvar širšega družbenega konsenza in seveda izbire, ali ima naša pot tudi dovolj veliko podporo.

Bodo novi ljudje v politiko prinesli nekaj novega?

Ne bodo. Največ novih ljudi je v politiko prišlo v zadnjih dveh letih, prišli so posamezniki brez pravega političnega pedigreja, brez političnega znanja, in ti delajo enako, če ne celo slabše kot tisti pred njimi. Novi ljudje sami po sebi ne pomenijo ničesar. Potreben je še en korak, to je sprememba v zavesti ljudi, v političnem odnosu posameznika do družbe in do države. Šele ta sprememba lahko povzroči resnične spremembe v funkcioniranju in odnosu med državljani in državo. Premalo je samo kritizirati politiko z varne distance akademskega okolja, ta distanca ravno dopušča vse povzpetnike, nad katerimi se v politiki zgražamo. Računamo, da bi v stranki Solidarnost omogočili večji angažma kritično ozaveščenih ljudi.

Bi vaša stranka lahko sodelovala s stranko, ki bi jo vodil Janez Janša?

Ne, v koaliciji z njim gotovo ne bi bili. Pri Janši ne moremo govoriti o tipu politike, ta je nekaj drugega. Pri njem ne gre za politiko, ampak za režim. Poglejmo primer te avtokratičnosti: sprememba Zujfa je bilo tipično režimsko dejanje. Vladajoči vojščaki so se odločili, kako ga izpeljati, ne glede na opozorila pravnikov in množice prizadetih državljanov, ki so jih opozarjali, da je Zujf docela nepremišljen in slab ukrep.

Ustavno sodišče je nekatere člene tega zakona že razveljavilo.

Bojim se, da bo padel še kakšen člen. Še vedno čakamo na odločbo o ustavnosti člena o upokojitvah. Bi to pomenilo, da bi morali na silo upokojene posameznike znova sprejeti nazaj v službe brez dodatnega finančnega pokritja, potem ko so se na hitro upokojili in je bilo treba prilagoditi izvajanje obveznosti? Pri tem se seveda odpira tudi vprašanje solidarnosti. Kaj je bolj prav, ali naj imajo službo posamezniki, ki so že dopolnili pokojninsko dobo, ali tisti, ki so stari 30 let, z dvema otrokoma in s kreditom za stanovanje? Vsaj zame je odgovor povsem enostaven – medgeneracijska solidarnost mora biti vedno obojestranska.

Naj se vrnem k načinu vladanja Janeza Janše. V času njegove vlade so posamezniki uzurpirali oblast, zasedli pozicije, nanje pripustili samo svoje in potem vladali tako, da niso dopustili mnenja nikogar, ki ni bil njihov član. Demokracija pa je nekaj drugega. V njej se morajo dopuščati razlike, ohranjajo se različna mnenja, ki morajo tvoriti nove rešitve. Janšev način pa je bil skrajno izključujoč, še več, bil je celo primitiven. In ne gre samo za njega. Enako delujejo tudi posamezniki, ki so v njegovi stranki, ko manipulirajo tudi v medijih, npr. ko izvajajo propagando na Twitter profilu stranke. Na tretji vstaji bi bilo gotovo bistveno manj ljudi, če ne bi bilo dopoldanskega zborovanja stranke SDS in njenih podpornikov. Vendar Janša ni glavni problem Slovenije. Je simptom teh problemov, a nič več kot to. Jasno je, da je bil njegov odstop prvi pogoj za sistemske spremembe v delovanju države. Sam odstop ali njegov odhod ne bo dovolj, tudi brez njega, a tudi zaradi njega nas čaka še veliko dela …