Konkurenca med podjetji je zaželena, med državami škodljiva

Krizi v območju evra ni videti konca. Zakaj kljub velikim naporom vseh držav članic evroobmočje še vedno ni stabilno, v nemškem Die Zeit pojasnjuje Gustav Horn, vodja inštituta za makroekonomijo in raziskave konjunkture. Enostaven odgovor je, ker so rešitve v veliki meri neprimerne. Samo Evropski centralni banki (ECB) je z napovedjo, da bo neomejeno odkupovala obveznice, s katerimi se zadolžujejo države v težavah, do zdaj uspelo pomiriti razmere. Vsi drugi ukrepi so vsaj na kratek rok malo koristni, nekateri na dolgi rok škodljivi. Hkrati se zmanjšuje politična podpora evru. Ta proces bo privedel do propada skupne valute, če kmalu ne bo sprememb.

Glavna napaka je napačen pogled na monetarno unijo, kar velja zlasti za stališča Nemčije. Nemška zvezna vladaevroobmočje še vedno razume kot skupnost držav, ki si med seboj konkurirajo. V tej konkurenci morajo posamezne države dokazovati, da so gospodarsko sposobne preživeti, če želijo biti legitimne članice monetarne unije. V takšnih razmerah nastajajo »poslovni modeli« držav. Med temi modeli je Ciper, ki je postal privlačen zaradi nizkih davkov in manj stroge regulative na račun drugih držav v skupnosti. Med temi modeli so tudi primeri držav, ki si konkurenčno prednost zagotavljajo z zniževanjem plač in zmanjševanjem socialne varnosti. Takšni ukrepi so razlog, da ljudje nasprotujejo evru. Takšni ukrepi so območje evra privedli v trdovratno recesijo, ki ne dopušča, da bi v doglednem času bilo mogoče zmanjšati brezposelnost in zadolženost držav.

Kaj se je mogoče iz tega naučiti? Gospodarska politika, ki stavi na izboljšanje pogojev izključno na strani ponudbe, je ob šibkem povpraševanju obsojena na propad. Brez dovolj velikega povpraševanja ne more preživeti nobeno podjetje, ne glede na to, kako poceni proizvodnjo ima. Druga usodna napaka je, da v monetarni uniji suverenih držav ni mogoče obravnavati kot konkurentke po modelu konkurence med zasebnimi podjetji. Medtem ko konkurenca med podjetji zagotavlja zaželene rezultate, je konkurenca med državami neproduktivna, celo škodljiva. Razlog za to je preprost: Ko podjetja konkurirajo med seboj, nastajajo novi izdelki in novi postopki proizvodnje, ki sodijo med vire za ustvarjanje blaginje. Ko si države konkurirajo med seboj, se blaginja zmanjšuje.

Bistvo konkurence je, da je dovoljeno tudi propasti. Neuspešna podjetja izginejo s trga, njihove stranke prevzamejo konkurenti, ki tako odprejo nova delovna mesta. Propadle države ostanejo, zlasti pa ljudje, ki v njih živijo. Po propadu države njene prebivalce čaka slabše življenje. Še več, da bi preprečili politično nestabilnost, dobivajo finančno pomoč drugih držav.

Na podlagi tega je jasno, da v konkurenci med državami ni zmagovalca, kajti velika verjetnost je, da morajo zmagovalci finančno podpirati poražence, kar se v zasebnem gospodarstvu tako rekoč nikoli ne zgodi. Države, ki jim z nizkimi davki in manj strogo regulativo uspe privabiti investitorje, so zmagovalke le za kratek čas, kajti davčnih stopenj ne morejo dvigniti, če hočejo podjetja obdržati. Zaradi tega se jim na dolgi rok zmanjšujejo davčni prihodki. Državljani pa to počasi občutijo na propadanju infrastrukture, slabših storitvah. Vse manj je možnosti za rast podjetij, vse manj je na voljo delovnih mest.

Vse to se zdaj dogaja pred našimi očmi v območju evra. Prav bi bilo, če bi članice območja evra bolje usklajevale gospodarsko politiko, uskladile davčno politiko. Konkurenco je treba prepustiti podjetjem, sicer bodo na koncu vse članice poraženke.