»Nisem na lepotnem tekmovanju«

Po nekajtedenskem razvedrilnem zasičenju nas je pretekli teden nacionalka spet seznanjala s stanjem v državi: v ponedeljek v intervjuju s premierko, v torek pa z opozicijo; a le redko se zgodi, da oba intervjuja skupaj po količini izrečenih neumnosti ne bi presegla oddaje, ki so jo predvajali takoj zatem. Ta čast je pripadla filmu Med spoloma, ki se je s kvaziznanstvenega vidika lotil težav nekega para in vmes postregel z vso sveto preproščino in zalogo urbanih legend in mitov o tem, kaj danes pomeni biti nekega spola.

Da pravila niso enaka za vse, je verjetno v zadnjih dveh tednih izkusila Alenka Bratušek, ki je v ponedeljek Kseniji Horvat Petrovčič dejala, da ni na lepotnem tekmovanju niti na tekmovanju iz angleščine, kot bi morda posumili po odzivih na njen sicer vsebinsko res bolj prazen nastop pri CNN-ovem Richardu Questu. Bratuškova te dni pač pove bolj malo, kar je pokazala tudi v intervjuju na nacionalki, kjer internih dokumentov o finančnem stanju države ni želela komentirati, da ne bi vzbujala pretirane zaskrbljenosti (in je s tem seveda storila prav to), a glede na strahovladje princa teme, ki smo ga bili vajeni prej, previdnost premierke morda celo pomirja.

Tudi po torkovem pogovoru z opozicijo, ki ga je vodil Dejan Ladika, je bilo jasno, da je brez Janše vse lepše, četudi njegov namestnik Zvonko Černač v slogu velikega vodje na plano vleče grafe, tokrat na iPadu, in četudi črno gradnjo Vitoslava Türka upravičuje s tem, da sta formalna lastnika gradnje sinova in da je on zgolj brat nekega vidnega slovenskega politika. Franc Bogovič je Slovenijo primerjal s Tino Maze, Ljudmila Novak pa je opisovala svoja dnevna srečanja z navadnimi državljani, le dan poprej se je na primer srečala z nekom, ki je res nujno potreboval skladišče in ni mogel drugače, kot da ga je postavil na črno. Ko je potreba huda, se pač krši zakon, smo izvedeli od zagovornice pravih krščanskih vrednot.

Časi, ko je v dveh TV-pogovorih s slovenskimi politiki polovica žensk, medtem kličejo po podrobnem preizpraševanju, kaj se dogaja z družbo, kjer uspeva ženskam. A dokumentarec Špele Kuclar, ki je bil na sporedu v torek zvečer, je bil zagotovo eden od bolj klavrnih poskusov lotiti se tematike spola, sploh za nacionalko.

Od kdaj so kredibilni sogovorniki za to, kaj pomeni danes biti nekega spola, plastični kirurgi, fiziki, sodniki in kolumnisti Družine, ne vemo, nas je pa film, ki je bil sicer polomija na celi črti, zabaval s svojimi naivnimi domislicami: vpitjem Romana Vodeba o genitalijah, anekdoto Vesne Vuk Godina, ki je nekoč gledala, kako dečka vzgajajo kot deklico, na kar je sama odvrnila, da bo zagotovo »postal« gej (in potem tudi je), masažo oprsja s Savino Atai in trditvami Boštjana M. Zupančiča, da so moški postali feminilni zaradi pesticidov.

Čeprav je dokumentarec povsem neuporaben in sporen, naj vseeno služi kot katalog ljudi, ki naj se jih o spolu ne sprašuje več. Škoda le, da so v to godljo zvabili tudi ljubljanske dijake.