Lesketava glasba iz teme

Nedeljski koncert malijskega dvojca Amadou & Mariam in njune spremljevalne zasedbe v Cankarjevem domu je bil poseben dogodek. Ne le zato, ker smo obiskovalci pred prihodom dobili obsežna priporočila, kako naj se oblečemo in (ne)odišavimo, pač pa tudi zato, ker dvojec zadnja leta sodi med najbolj priljubljene afriške glasbenike, ki jih sicer srečujemo na precej večjih, tudi stadionskih koncertih. Odre Cankarjevega doma je sicer tudi v preteklosti že napolnilo mnogo zvezdnikov svetovnih godb, tokrat pa so izbiri prizorišča botrovale tudi tehnične zahteve, saj sta Malijca nastopila v okviru projekta Eclipse, vrste koncertov v popolni temi.

Potem ko sta v osemdesetih zaslovela v rodnem Maliju in okoliških državah, sta po srečanju s Steviejem Wonderjem začela nastopati tudi v Evropi in ZDA. Prvo veliko prelomnico jima je v novem tisočletju prineslo sodelovanje z Manu Chaom, nekaj let pozneje pa še nastop na znamenitem festivalu v Glastonburyju, kamor ju je povabil še en velik ljubitelj afriške glasbe, Damon Albarn. Ker so bile afriške muzike v minulem desetletju (spet) velik vir navdiha za zahodnjaške glasbenike, ni presenetljivo, da sta se Amadou in Mariam na odrih in v studiih znašla s številnimi zvezdniki. Nastopala sta skupaj z zasedbami U2, Blur, Coldplay in Scissor Sisters, snemala s »posebnico« Santigold in člani zasedbe TV on the Radio ter v letu 2006 posnela celo himno takratnega svetovnega nogometnega prvenstva.

Vse te zanimive izkušnje, njuna skupna četrtstoletna življenjska pot in dejstvo, da sta oba že v zgodnji mladosti izgubila vid, so bile dovoljšen razlog za to, da je projekt Eclipse postal strnjen povzetek njune življenjske zgodbe. Ob terenskih posnetkih in vonjih ulic iz Bamaka, Pariza in nekaterih drugih mest smo v obliki nekakšne pravljice podoživeli njuno prvo srečanje v centru za slepo mladino, vse večje prelomnice njune glasbene kariere in predvsem hvalnico večni ljubezni. Naracija je bila sicer res preprosta, precej pocukrana, in če hočete, »na prvo žogo«, toda taka je v svoji najčistejši podobi konec koncev tudi ljubezen.

No, kljub širši konceptni zasnovi je dogodek tudi tokrat v osrčje postavil Amadoujevo in Mariamino glasbo, nabrano iz njunih različnih obdobij. Slišali smo tiste bolj bluesovsko obarvane skladbe, ki jim podobo narekujejo Amadoujeva kitara, in njuna glasova, skladbe z bolj vseafriškim predznakom, pa skladbe, v katerih sta združila izročila zahodnjaškega popa in afriških tradicij, in ne nazadnje skladbe, s katerimi sta se znašla na nekem povsem svojem križišču naštetih izročil.

»Če ne vidiš, se tvoj občutek za zvok izostri in bolj ceniš njegove kvalitete,« je pred koncertom povedal Amadou. Če za tiste, ki vidimo, to drži ali ne, je verjetno odvisno od posameznikove izkušnje, je pa hkrati res, da Amadoujeva in Mariamina glasba za to ne potrebuje teme, kar je potrdil tudi navdušen odziv napolnjene in v zadnjem delu ponovno osvetljene največje, Gallusove dvorane Cankarjevega doma.